ponedeljek, 07. januar 2019

Vojkova koča na Nanosu, 1240 m.n.v.

Nedeljo, sploh, če je napovedana lepa, je treba izkoristit. Zakaj ne bi šla k "Vojcu" na čaj? Čeprav nahrbtnike skoraj niti ne bi rabila, ga je pametno imeti s seboj. Ta moj je skoraj kot "sportbili" torbica. Vse, kar rabim (ali bi lahko rabila), imam pri sebi. 

Parkirišče v Razdrtem je bilo skoraj polno, zato sem na poti pričakovala kar nekaj ljudi. Nekej sem jih srečala, ko so že sestopali, nekaj sem jih prehitela že takoj na začetku poti, še čisto spodaj. Dva moška mojih let sta postopala ob poti. En od njiju je omagal že v začetku strme poti. Spraševala sem se, kako lahko odrasel, relativno mlad moški pri močeh omaga že na začetku poti. Hja, zmačkan je, prejšnja noč je bila prehuda. V tem primeru niti ni pametno, da hodi v klanec, že zaradi dehidracije. Oh, kako lep dan bo zapravil zaradi alkohola! Ampak, to niti malo ni moja težava.  


Šli sva po strmi poti, ker sem vedela, da je Kara pravi mali gamsek in ne bo imela težav. Za nama je šel še en mlajši fant z bernskim planšarjem in prehitela sem še eno družino z neko, morda je bila mešanka haskija. Na Karo je renčala, ko sva šli mimo, a Kara je samo stekla naprej. Ne ukvarja se ona preveč z drugimi kužki. 


Pred tistimi nekaj skalnimi skokci je pa veliki skali simpatičen napis: "POČAKAJ FANTIČEK, DA PRIDE DEKLIČEK." No, mene ni čakal nihče. Previdno sva šibali dalje. Kara res ni imela nikakršnih težav. Le na delu, kjer je potrebno stopiti okoli skale in je potka bolj izpistavljena, sem jo zapela na povodec. Zaradi varnosti, za vsak slučaj. 

Nekoliko višje me je fant z berncem prehitel, zgovoren Primorec s silno luškanim kužatom. Malo kasneje, pri koči, sva se kar načvekala. 


Na vrhu zavarovanega dela se pot razdeli. Levo ali desno? Ena je markirana, druga ne. Markirana, desna, pelje malenkost okoli hriba, ona druga, leva, gre direkt v klanec čez travnike. Čeprav se je nemogoče izgubiti, sem se držala markacij. Pričakal me je še en, zelo dvoumen napis, ki ga lahko razumeš tako ali drugače: "VEČKRAT K SM ZGORAJ TEM RAJŠ TE IMAM." 


Videti je bilo že prvi lep razgled proti jugu in vzhodu, pa še Kara se mi je nastavila za fotkat. V daljavi so se po dolinah vlekle meglice in sonce jih je skoraj srebrno osvetljevalo. Kaj vse se je videlo, pa skoraj ne bi bilo konca, če naštejem.


Nekje v mislih sem imela, da bi šla naprej na Suhi vrh, ampak sem videla, da ja po senčnih legah kar nekaj snega. Ker sem si tokrat dopustila hoditi v salomonkah, hoja po snegu ne bi bila ugodna niti zdrava. Šla sem do koče. Kot vedno, sem naprej poskrbela za Karo. Naredila je le nekaj "mljaskov" vode, ko je prišel njen prijatelj s poti bernc. Potem je bila njegova voda bolj zanimiva. S kužatovim lastnikom sva malo poklepetala, potem pa sem se med pogovorom spomnila, da bi mi pasal čaj. V koči je bilo spet tako vroče in brez zraka, da sem v trenutku zašvicala. Joj, kako pozimi ne maram koč!


Potem je prišla še družila s tisto haski psičko. Hecno, vsi, ki so šli po domnevni bližnjici, so prišli za namo do koče. No, mogoče pa le ni bližnjica. 
Bernček je dobil priboljšek. Oskrbnica koče mu je prinesla cel zrezek, ki je v petih sekundah izginil. Kara je mogla malo pofehtat in ker je lušna in oh in sploh lepa psička, je tudi ona nekaj dobila. Na plastičnem krožničku je dobila štiri koščke mesa iz golaža. Kako je bilo to dobro! To se ji je pa splačalo pridit na Nanos. 
Aja no, tudi čaj je bil dober. 



Čas je bil, da se odpraviva. Dol sva šli pi položni poti. Počasi, brez hitenja, s polnim uživanjem. Vetra praktično ni bilo, sonce je bilo toplo, razgledi pa... samo stoj in glej. Na obzorju proti Trstu se je vidla tista grda trikotna betonska cerkev. Dvakrat sem že bila tam, pa si še vedno nisem zapomnila, kako se imenuje. Videlo se je morje; koprski zaliv, mimo Trsta do Monfalcona in še dlje. Dolomiti, cela Padska nižina, naše Julijske Alpe, Trnovski gozd, Vipavska dolina, cel Kras s posameznimi vasicami... sem kar stala in gruntala, kaj vse vidim pred seboj. Nisem pa znala točno ocenit, kje smo hodili na Vertovčevem pohodu sredi novembra. Oh ja, pa videl se je celo Vogršček in dalje Sabotin, Sveta gora in Škabrijel. Videlo se je vse!



Ko zagledaš Hieronima, se pot obrne na vzhod in spusti, tako da se je treba posloviti od lepega razgleda na zahod in sever. 
Sestopali sva počasi in z nekaj previdnosti, nisva pa se več ustavljali. No, razen ko se je Kara mimogrede počohala pri katerem od pohodnikov. "Joj, kako je luškana. A je mlada? A je to border? A jo lahko pobožam?" To so vprašanja, na katera na izletih redno odgovarjam in čist fino mi je. 


V spodnjem delu, že v tistem prijetnem gozdu z iglicami sva srečali še eno vižlo, ki ni bila navdušena nad tem, da Kara teče mimo. Kuža se je pognal za Karo in res sreča, da so ga imeli na vrvici. Potem nama je nasproti šel vipet, znani kuža. Znanci z Vrhnike. Nič nenavadnega, da na Nanosu, na lep nedeljski dan srečaš znance. Stavek, ali dve, pa smo šli dalje. 


Še čez velik travnik je bilo treba. Karin najljubši del poti, del za divjanje. Potem sem jo zapela na povodec. Na parkirišču je bilo polno avtomobilov, na parkirišču pri britofu še več, nekateri so parkirali kar po cesti in vsepovsod. Pomislila sem, kako krasno, da se nama je uspelo izognit vsem tem ljudem. Saj imam rada ljudi, ampak gužve v hribih pa nihče ne mara, verjetno.

Pa je šla še ena prijetna nedelja v kraj. Ni bila navadna, bila je malo posebna. Kakšno bi bilo življenje brez posebnih trenutkov, brez smeha in veselja!

Ni komentarjev: