nedelja, 30. december 2018

Roblekov dom na Begunjščici, 1657 m.n.v.

Pri Roblekovem domu sem že bila. Približno 25 let nazaj, oziroma toliko, da se ga nisem spomnila niti... Nič! Kot, da nisem bila tam, sploh nikoli. Pa sem še tja, tudi zato, ker je v knjižici SPP od tam zahtevan štempelj. Dan je bil lep, energija taprava, malo sem bila celo evforična. 
Avto sem pustila v Dragi. To je dolina, soteska, ki se začne skoraj že v Begunjah, zagotovo pa vhod vanjo straži grad Kamen, ki je tako lep in markanten, da vzbudi strast, ki jo gojim do gradov, starih zidov in škarp. Draga se imenuje tudi potoček, ki me je spremljal ob poti vse do tam, kjer se s ceste pot umakne v gozd. 


Nekaj ljudi se je vračalo že nazaj in tudi zato dvema pohodnikoma, ki sta me hotela prepričati, da je do vrha še 6 ur hoje in na vrhu 6 metrov snega, seveda nisem verjela. Nekateri se radi pohecajo in jaz se pohecam z njimi, to mi je všeč. 
Pot je bila podobna vsem tistim potem na Kriško goro, Tolsti vrh, Dobrčo in tudi Kališče... relativno hud cik cak vzpon skozi gozd. Monotonost je razbila lepa pašna planina Planinca. Pravi pašni hotel! Ob poti je bila informativna tabla z nekaj podatki o paši, košnji in dejavnostih na planini v prejšnjem stoletju, a prebrala sem jo šele po poti navzdol. 
Pot se je nadaljevala po cesti do naslednje planine, Poljške planine. Vabilo na silvestrovanje mi je kar ponujalo vizijo o tem, kako prijetno bi bilo silvestrovati tam, ampak jo je prekinila Kara, ko je skočila na nič več uporabno "šajtrgo". No, pa ponosno fotkala se je z Božičkom in Snežkotom. Luštno se je pozabavati, brez veze je biti samo resen in brez veselja. 




Naprej po poti je bilo srečati kar nekaj pohodnikov in kužkov, pa se Kara ni zmenila z njih. Jaz pa sem vedno vesela, ko srečujem množice ljudi, ki gredo v nasprotno smer, kakor jaz. Tako obstaja možnost, da kjer bom jaz, ne bo gneče. Pozimi je to skoraj vseeno, ker so vsi v kočah, jaz pa nikoli. Ne maram vročine, slabega zraka in šundra v kočah, pa še kužati ne smejo v koče, večinoma. 
Cik cak, cik cak, skozi gozd, mimo skladovnic drv. 


Na vrhu je bilo še nekaj metrov ledu, ki se ga je dalo obiti, potem pa sem zagledala Stol v vsej svoji veličini. Iz stranske mrežice ruzaka sem vlekla fotoaparat in ni manjkalo dosti, da se ne bi zvrnila na onem ledu. Stol in Vrtača bosta ostala na mestu. Raje sem umirila korak in stopila na varno. Juj, kaj vse se je videlo, ko sem stopila z ledu in pogledala naokoli. Res, razgledni balkon Gorenjske!

Pot na Vrtačo je bila čisto blizu, pot pod Vrtačo, ki vodi na Stol, pot na Stol, koča na Stolu in oba vrha Stola. Julijske Alpe, kot pa dlani, Bled, Blejski otok, grad, dolina proti Kranju, v drugo smer proti Jesenicam... ma, vse se je videlo za onikat lepo! Kakšno veselje!





Kara je prosto tekala pred kočo, pojedla svoj izletniški obrok in se napila vode. Tudi kuža je žejna in lačna po toliko tekanja in skakanja. No, tudi meni je pasal čaj... no ja, s seboj sem imela topel isostar in kos potice. Malo sem se še razgledala naokoli potem pa je začelo grdo pihati, preko Begunjščice so se valili sumljivo temni oblaki in iz njih je začel naletavati sneg. Redko doživiš, da sije sonce in hkrati naletava sneg. Kapuca ali sončna očala? 
Hitro sem se odpravila v dolino, tako tudi ni bilo priložnosti, da bi me začelo zebsti, kljub primerni obleki. 


Pri vrnitvi na Poljško planino sem zagledela gasilski kamion in najprej me je stisnilo, kaj se je zgodilo, tako naslednji trenutek pa sem videla, da je le pripeljal vodo. Huh! Ustavila sem se na planini in zapasal mi je čaj. Domači gospodinji sem ga naročila kar v njenem mimohodu in prav prijazno mi ga je postregla, čeprav je bilo jasno, da ima vrh glave drugega dela. 
Še Kara je prišla na svoj račun. Med mojim pitjem čaja se je spoprijateljila z dvema psičkama. Ena je non stop lajala na njo, druga ji je kradla palice. Kako sem se jim nasmejala! 


Sestop sem nadaljevala po isti poti in dohitela ekipco mlajših planincev, ki so na glas razpravljali, kakšne pasme je Kara, ali je border ali ne, ali bo dala palico ali ne. Smejala sem se in jih prehitela. Kara mi je prinesla palico in jo pustila na poti. Pobrala sem jo in jo vrgla daleč po travniku. Ni je videla, kam leti, zato je padla kar nekaj metrov od nje. Zavpila sem ji povelje: obrni se, gor, desno. In točno tja je šla, našla palico in stekla po poti naprej. Mladi planinci, ki so to videli, so ostali brez besed. Meni pa se je smejalo. Kara sicer razume te ukaze, ampak palico najde bolj po vonju. Zabavam se, ko ljudje gledajo in komentirajo Karino poslušnost in ubogljivost.  


Mimogrede sva bili pri avtu. 
Potem sva se ustavili še pri Kamnu. Sprehodili sva se kot graščakinja in grajske psička, se malo razgledali naokoli, razmišljli in se spočili na sončku v zavetrju. Lep zaključek izleta, ko še kaj novega izveš o zgodovini tistega kraja. Pa si narediš dan popoln!

Res uživam, ko "bluzim" naokoli. Pa ni vedno treba, da grem v hribe in lezem na jurja ali dva višine, lepo je tudi nižje. Čeprav je tudi doma zelo lepo, si bogatim življenje s tem, ko nisem doma. Ko bom čez 30 let razmišljala, kaj se počela v življenju, bom lahko rekla, da sem se imela fajn, ker sem počela tisto, v čemer sem uživala. Ležanje in "ničpočetje" lahko počaka!





Ni komentarjev: