petek, 04. januar 2019

Kraški rob, od Črnega Kala do Podpeči

Še Eskimi se naveličajo mraza. No, zame, "softiča", je že par dni na mrazu v sredogorju problem. No, problem se je spravit na mraz, potem se ga navadiš. Tokrat pa sem si zaželela nekaj toplejšega. Nekaj toplejšega za celo družino. Pa ne mislim kap, šalov in rokavic... ampak Primorske.

Vedno je čas za igro

Kdo je bil selektor poti niti ne vem točno, a končna ideja je bila pretežno moja. Parkirali smo nad Črnim Kalom, kjer je sicer tudi izhod za plezališče. Že od tu je bil razgled na Trst fantastičen. Tudi avtocestni viadukt je bil kot na dlani, čeprav niti ne najlepša stvaritev je bil pogled nanj skoraj monumentalen. 

Črnokalski grad

Pot je bila markirana in zato sem si lahko oddahnila. Težko je biti navigator nekomu, ki zahteva precej hiter odgovor, vsekakor pa mu je ljubši pravilen podatek ter odstopanj in postopanj ne sprejema najbolje. Govorim o svoji mami. Seveda jo imam vseeno zelo rada. 
Takoj na štartu sem se navdušila nad Črnokalskim gradom. Priznam, da o njem še vedno ne vem popolnoma nič in za to me je kar malo sram. Bom pobrskala za informacijami. 
Dalje pot vodi na dve smeri: ena je zahtevnejša, druga lažja. Zaradi Kare smo se odločili za lažjo varianto. Dalje smo skozi borov gozd in prek železnice nadaljevali vzdolž kraškega roba. Cel čas je bil razgled na Trst in Koper prav za vikat. Enakih fotografij imam pravi mali tržaški zaliv. 

Viadukt Črni Kal, Tinjan in Koper


Palčka s Karo :)

Kara je uživala na travnikih, le cel čas je bilo treba malo popaziti, da ni skakala preblizu roba. Pridna je bila. 
Na pol poti sem na svoji levi zagledala cerkvico, na sosednjem gričku. To je bila Marija Snežna, do katere sem bila prepričana, da smo zgrešili pot. Tako po starem, sem razprostrla zemljevid in pogledala, kje točno smo. Zgrešili nismo, ker smo bili še vedno na markirani poti, ki pa je vodila do omenjene cerkvice. Malo navzdol, malo navzgor po pašnikih, mimo ličnih škarp in smo prišli do cerkvice. Čas za malico! No, dva piškota in toplo vodo. 

Razgled s Kraškega roba

Štreka pod Kraškim robom

Ljubezen je gonilo vsega


Pot se dalje spušča proti dolini in majhni vasi na dnu. Srečali smo še kravice in dva oslička. Ta dva sta bila Kari sumljiva, pa tudi jaz imam veliko mero rešpekta do teh velikih živalic s kosmatimi ušesi. Prišli smo v Praproče. Simpatična vasica, ki kaže le malo znakov življenja. 

Cerkev Marije Snežne

Pogled z vrha Kraškega roba

Praproče

Pot smo spet nadaljevali po markacijah in smerokazih. Spet smo prišli čisto na rob Krasa in pod seboj sem zagledala Podpeč in obrambni stolp, do katerega pa se je bilo treba malce spustiti. Šli smo do njega in naredili nekaj simpatičnih sličic z naših najbolj oddaljenim vmesnim ciljem.
Vrnili smo sena rob in si privoščili malo daljšo pavzico. Prilegla se je, sploh ker je bilo prijetno toplo. Ker nisem mogla iz svoje kože, sem cel čas "bulila" v zemljevid in pogruntala, da bi se lahko spustili do Podpeči, od tam pa pot nazaj do Črnega Kala nadaljevali pod robom. Pri oddajniku smo se dvignili nazaj na rob in nadaljevali proti Črnokalskemu gradu. 

Obrambni stolp nad Podpečjo

Podest pred obrambnim stolpom

Tehtali smo minuse in pluse, na koncu pa se odločili za to varianto, ki nam je naposled skrajšala pot za vsaj eno uro. Prva možnost je namreč bila, da bi se vračali po isti poti nazaj. To se mi je pa zdelo kar malo škoda, in sem na vsak način želela pot narediti krožno.
Vmes se je pooblačilo in pasalo je, da je bila pot malo krajša. Srečali smo nekaj tekačev in pohodnikov, ampak težko rečem, da je bila gneča.

Kovana kljuka


Vas Podpeč

Tudi ravninski izleti so lahko vrhunski. Hodili smo približno šest ur, ampak smo imeli poučne in fotografske postanke. Saj za to tudi gre; za druženje, spoznavanje novih krajev, za dobro volj, za užitek in za skupne interese. Ljudje, ki nimajo skupnih interesov, so težko skupaj. Seveda se je treba včasih prilagajati in to je ključ do uspeha v katerem koli odnosu. Brez komunikacije in prilagajanja pa ni harmonije. Ta dan je harmonija med nami zagotovo bila. Vsi smo uživali v hoji, lepih razgledih in spoznavanju novih krajev...in to nas povezuje.

Pa še to... takle izlet toplo priporočam za zgodnjo pomlad ali pozno jesen. Nič napornega ni, pa vendar nafila z novo energijo.






Ni komentarjev: