ponedeljek, 07. januar 2019

Vojkova koča na Nanosu, 1240 m.n.v.

Nedeljo, sploh, če je napovedana lepa, je treba izkoristit. Zakaj ne bi šla k "Vojcu" na čaj? Čeprav nahrbtnike skoraj niti ne bi rabila, ga je pametno imeti s seboj. Ta moj je skoraj kot "sportbili" torbica. Vse, kar rabim (ali bi lahko rabila), imam pri sebi. 

Parkirišče v Razdrtem je bilo skoraj polno, zato sem na poti pričakovala kar nekaj ljudi. Nekej sem jih srečala, ko so že sestopali, nekaj sem jih prehitela že takoj na začetku poti, še čisto spodaj. Dva moška mojih let sta postopala ob poti. En od njiju je omagal že v začetku strme poti. Spraševala sem se, kako lahko odrasel, relativno mlad moški pri močeh omaga že na začetku poti. Hja, zmačkan je, prejšnja noč je bila prehuda. V tem primeru niti ni pametno, da hodi v klanec, že zaradi dehidracije. Oh, kako lep dan bo zapravil zaradi alkohola! Ampak, to niti malo ni moja težava.  


Šli sva po strmi poti, ker sem vedela, da je Kara pravi mali gamsek in ne bo imela težav. Za nama je šel še en mlajši fant z bernskim planšarjem in prehitela sem še eno družino z neko, morda je bila mešanka haskija. Na Karo je renčala, ko sva šli mimo, a Kara je samo stekla naprej. Ne ukvarja se ona preveč z drugimi kužki. 


Pred tistimi nekaj skalnimi skokci je pa veliki skali simpatičen napis: "POČAKAJ FANTIČEK, DA PRIDE DEKLIČEK." No, mene ni čakal nihče. Previdno sva šibali dalje. Kara res ni imela nikakršnih težav. Le na delu, kjer je potrebno stopiti okoli skale in je potka bolj izpistavljena, sem jo zapela na povodec. Zaradi varnosti, za vsak slučaj. 

Nekoliko višje me je fant z berncem prehitel, zgovoren Primorec s silno luškanim kužatom. Malo kasneje, pri koči, sva se kar načvekala. 


Na vrhu zavarovanega dela se pot razdeli. Levo ali desno? Ena je markirana, druga ne. Markirana, desna, pelje malenkost okoli hriba, ona druga, leva, gre direkt v klanec čez travnike. Čeprav se je nemogoče izgubiti, sem se držala markacij. Pričakal me je še en, zelo dvoumen napis, ki ga lahko razumeš tako ali drugače: "VEČKRAT K SM ZGORAJ TEM RAJŠ TE IMAM." 


Videti je bilo že prvi lep razgled proti jugu in vzhodu, pa še Kara se mi je nastavila za fotkat. V daljavi so se po dolinah vlekle meglice in sonce jih je skoraj srebrno osvetljevalo. Kaj vse se je videlo, pa skoraj ne bi bilo konca, če naštejem.


Nekje v mislih sem imela, da bi šla naprej na Suhi vrh, ampak sem videla, da ja po senčnih legah kar nekaj snega. Ker sem si tokrat dopustila hoditi v salomonkah, hoja po snegu ne bi bila ugodna niti zdrava. Šla sem do koče. Kot vedno, sem naprej poskrbela za Karo. Naredila je le nekaj "mljaskov" vode, ko je prišel njen prijatelj s poti bernc. Potem je bila njegova voda bolj zanimiva. S kužatovim lastnikom sva malo poklepetala, potem pa sem se med pogovorom spomnila, da bi mi pasal čaj. V koči je bilo spet tako vroče in brez zraka, da sem v trenutku zašvicala. Joj, kako pozimi ne maram koč!


Potem je prišla še družila s tisto haski psičko. Hecno, vsi, ki so šli po domnevni bližnjici, so prišli za namo do koče. No, mogoče pa le ni bližnjica. 
Bernček je dobil priboljšek. Oskrbnica koče mu je prinesla cel zrezek, ki je v petih sekundah izginil. Kara je mogla malo pofehtat in ker je lušna in oh in sploh lepa psička, je tudi ona nekaj dobila. Na plastičnem krožničku je dobila štiri koščke mesa iz golaža. Kako je bilo to dobro! To se ji je pa splačalo pridit na Nanos. 
Aja no, tudi čaj je bil dober. 



Čas je bil, da se odpraviva. Dol sva šli pi položni poti. Počasi, brez hitenja, s polnim uživanjem. Vetra praktično ni bilo, sonce je bilo toplo, razgledi pa... samo stoj in glej. Na obzorju proti Trstu se je vidla tista grda trikotna betonska cerkev. Dvakrat sem že bila tam, pa si še vedno nisem zapomnila, kako se imenuje. Videlo se je morje; koprski zaliv, mimo Trsta do Monfalcona in še dlje. Dolomiti, cela Padska nižina, naše Julijske Alpe, Trnovski gozd, Vipavska dolina, cel Kras s posameznimi vasicami... sem kar stala in gruntala, kaj vse vidim pred seboj. Nisem pa znala točno ocenit, kje smo hodili na Vertovčevem pohodu sredi novembra. Oh ja, pa videl se je celo Vogršček in dalje Sabotin, Sveta gora in Škabrijel. Videlo se je vse!



Ko zagledaš Hieronima, se pot obrne na vzhod in spusti, tako da se je treba posloviti od lepega razgleda na zahod in sever. 
Sestopali sva počasi in z nekaj previdnosti, nisva pa se več ustavljali. No, razen ko se je Kara mimogrede počohala pri katerem od pohodnikov. "Joj, kako je luškana. A je mlada? A je to border? A jo lahko pobožam?" To so vprašanja, na katera na izletih redno odgovarjam in čist fino mi je. 


V spodnjem delu, že v tistem prijetnem gozdu z iglicami sva srečali še eno vižlo, ki ni bila navdušena nad tem, da Kara teče mimo. Kuža se je pognal za Karo in res sreča, da so ga imeli na vrvici. Potem nama je nasproti šel vipet, znani kuža. Znanci z Vrhnike. Nič nenavadnega, da na Nanosu, na lep nedeljski dan srečaš znance. Stavek, ali dve, pa smo šli dalje. 


Še čez velik travnik je bilo treba. Karin najljubši del poti, del za divjanje. Potem sem jo zapela na povodec. Na parkirišču je bilo polno avtomobilov, na parkirišču pri britofu še več, nekateri so parkirali kar po cesti in vsepovsod. Pomislila sem, kako krasno, da se nama je uspelo izognit vsem tem ljudem. Saj imam rada ljudi, ampak gužve v hribih pa nihče ne mara, verjetno.

Pa je šla še ena prijetna nedelja v kraj. Ni bila navadna, bila je malo posebna. Kakšno bi bilo življenje brez posebnih trenutkov, brez smeha in veselja!

petek, 04. januar 2019

Kraški rob, od Črnega Kala do Podpeči

Še Eskimi se naveličajo mraza. No, zame, "softiča", je že par dni na mrazu v sredogorju problem. No, problem se je spravit na mraz, potem se ga navadiš. Tokrat pa sem si zaželela nekaj toplejšega. Nekaj toplejšega za celo družino. Pa ne mislim kap, šalov in rokavic... ampak Primorske.

Vedno je čas za igro

Kdo je bil selektor poti niti ne vem točno, a končna ideja je bila pretežno moja. Parkirali smo nad Črnim Kalom, kjer je sicer tudi izhod za plezališče. Že od tu je bil razgled na Trst fantastičen. Tudi avtocestni viadukt je bil kot na dlani, čeprav niti ne najlepša stvaritev je bil pogled nanj skoraj monumentalen. 

Črnokalski grad

Pot je bila markirana in zato sem si lahko oddahnila. Težko je biti navigator nekomu, ki zahteva precej hiter odgovor, vsekakor pa mu je ljubši pravilen podatek ter odstopanj in postopanj ne sprejema najbolje. Govorim o svoji mami. Seveda jo imam vseeno zelo rada. 
Takoj na štartu sem se navdušila nad Črnokalskim gradom. Priznam, da o njem še vedno ne vem popolnoma nič in za to me je kar malo sram. Bom pobrskala za informacijami. 
Dalje pot vodi na dve smeri: ena je zahtevnejša, druga lažja. Zaradi Kare smo se odločili za lažjo varianto. Dalje smo skozi borov gozd in prek železnice nadaljevali vzdolž kraškega roba. Cel čas je bil razgled na Trst in Koper prav za vikat. Enakih fotografij imam pravi mali tržaški zaliv. 

Viadukt Črni Kal, Tinjan in Koper


Palčka s Karo :)

Kara je uživala na travnikih, le cel čas je bilo treba malo popaziti, da ni skakala preblizu roba. Pridna je bila. 
Na pol poti sem na svoji levi zagledala cerkvico, na sosednjem gričku. To je bila Marija Snežna, do katere sem bila prepričana, da smo zgrešili pot. Tako po starem, sem razprostrla zemljevid in pogledala, kje točno smo. Zgrešili nismo, ker smo bili še vedno na markirani poti, ki pa je vodila do omenjene cerkvice. Malo navzdol, malo navzgor po pašnikih, mimo ličnih škarp in smo prišli do cerkvice. Čas za malico! No, dva piškota in toplo vodo. 

Razgled s Kraškega roba

Štreka pod Kraškim robom

Ljubezen je gonilo vsega


Pot se dalje spušča proti dolini in majhni vasi na dnu. Srečali smo še kravice in dva oslička. Ta dva sta bila Kari sumljiva, pa tudi jaz imam veliko mero rešpekta do teh velikih živalic s kosmatimi ušesi. Prišli smo v Praproče. Simpatična vasica, ki kaže le malo znakov življenja. 

Cerkev Marije Snežne

Pogled z vrha Kraškega roba

Praproče

Pot smo spet nadaljevali po markacijah in smerokazih. Spet smo prišli čisto na rob Krasa in pod seboj sem zagledala Podpeč in obrambni stolp, do katerega pa se je bilo treba malce spustiti. Šli smo do njega in naredili nekaj simpatičnih sličic z naših najbolj oddaljenim vmesnim ciljem.
Vrnili smo sena rob in si privoščili malo daljšo pavzico. Prilegla se je, sploh ker je bilo prijetno toplo. Ker nisem mogla iz svoje kože, sem cel čas "bulila" v zemljevid in pogruntala, da bi se lahko spustili do Podpeči, od tam pa pot nazaj do Črnega Kala nadaljevali pod robom. Pri oddajniku smo se dvignili nazaj na rob in nadaljevali proti Črnokalskemu gradu. 

Obrambni stolp nad Podpečjo

Podest pred obrambnim stolpom

Tehtali smo minuse in pluse, na koncu pa se odločili za to varianto, ki nam je naposled skrajšala pot za vsaj eno uro. Prva možnost je namreč bila, da bi se vračali po isti poti nazaj. To se mi je pa zdelo kar malo škoda, in sem na vsak način želela pot narediti krožno.
Vmes se je pooblačilo in pasalo je, da je bila pot malo krajša. Srečali smo nekaj tekačev in pohodnikov, ampak težko rečem, da je bila gneča.

Kovana kljuka


Vas Podpeč

Tudi ravninski izleti so lahko vrhunski. Hodili smo približno šest ur, ampak smo imeli poučne in fotografske postanke. Saj za to tudi gre; za druženje, spoznavanje novih krajev, za dobro volj, za užitek in za skupne interese. Ljudje, ki nimajo skupnih interesov, so težko skupaj. Seveda se je treba včasih prilagajati in to je ključ do uspeha v katerem koli odnosu. Brez komunikacije in prilagajanja pa ni harmonije. Ta dan je harmonija med nami zagotovo bila. Vsi smo uživali v hoji, lepih razgledih in spoznavanju novih krajev...in to nas povezuje.

Pa še to... takle izlet toplo priporočam za zgodnjo pomlad ali pozno jesen. Nič napornega ni, pa vendar nafila z novo energijo.