nedelja, 09. december 2018

Vojak (Učka), 1400 m.n.v.

Za mano je emocionalno stresen mesec, ki mi je na koncu z nekaj pomoči bacilov privoščil še precej močan in zopern prehlad. Tudi še včeraj sem krehala, kašljala in smrkala, ampak doma nisem zdržala več. Naredila sem si plan; ne glede na vreme bom nekam šla. Kam? Učka! Vožnje je praktično ravno toliko, kot če bi se peljala v Kranjsko Goro ali v Bohinj, okolja pa še ne poznam. Torej, zakaj pa ne!

Po zajtrku sem štartala in kazalo je na ne silno lep dan. Z iskanjem poti nisem imela težav, saj je bilo navodilo precej enostavno. Rupa, Jurdani, Matulji, oznake za Učko in dalje za Poklon. Darilo? 
Ne, ni darilo. Je pa to prelaz, kjer je planinski dom, restavracija, učne table, neke ruševine, nedokončane stavbe... in najpomembneje veliko parkirišče. Ok, fino. Vreme kaže, da dežja ne bo, razgleda pa verjetno tudi ne. Kaj 'čem! Razgledala sem se naokoli, pa mi ni bilo jasno, kam točno moram, kje je kakšna pot, kakšne tablice. No ja, brez pretirane bojazni, da bi se že v štartu izgubila, sem pograbila nahrbtnik in Karo in se podala na pot, kjer se mi je zdelo najbolj logično. Minutka in že sem zagledala tablice. Vojak! Yes! 


Pot je lušna skozi gozd, nič pretirano strma. Bilo je sicer mokro, ampak drselo ni. Potem se je začela malo bolj vzpenjati in že sem čutila posledice prehlada. Moja pljuča niso delala s polno kapaciteto. Pomislila sem, kako težko take vzpone premaguje šele kadilec. Oh, verjamem, da mu hribi potemtakem ne morajo biti ljubi! Žalostno.
Kara je veselo tekala, gor in dol, po listju, blatu... kakšno pasje veselje! Tudi studenček sva našli med potjo, no, kar na poti. Pasja damica ni hotla pit iz tolmunčka, sem ji vodo mogla nalit v posodico. 


Pot se je nadaljevala skozi gozd, pa vendar ni bila monotona niti za hip. Spreminjala se je vegetacija, pa tudi vreme je bilo iz minute v minuto drugačno. Vedno več je bilo snega in tik pod vrhom je bila že prava zima. Po poti sva srečali ekipco Slovenk s  luškanim črnim kužkom, ki pa ga je Kara nesramno ignorirala. 


Pot je še zadnjič prečkala cesto in že sem zagledala obris oddajnikov tik pod vrhom. Cesta, po kateri gre pot zadnjih nekaj deset metrov, je bila ledena in precej neugodna za hojo, pa vendar je z veliko previdnosti šlo. No, pa naredila sem se peresno lahko. 
Iz opisa na internetu sem vedela, da je na vrhu okrogel stolp, kula. Tja moram. Lažje rečeno, kot videno v takšni megli. Ženska intuicija je najbrž pripomogla, da sem vedela, kam morem. Zagledala sem peščico ljudi, ki je kljubovala vetru in megli... kaj, so čakali, da veter odpihne meglo? 


Z 1396 metrov nadmorske višine, sva se dvignili na 1400, na stolp. Stopnice so bile ledene, zato ni manjkalo dosti, da bi se dričala, kot na topoganu. Razgleda itak ni bilo, lahko sem si edino predstavljala vse otoke, notranjost Istre... bela megla vse naokoli. 
Prišlo je še nekaj pohodnikov, ampak več, kakor dober dan, si nismo zaželeli. Da ne bi začela "pingvinit", sem se odpravila nazaj. 
Pri drugem prečenju ceste sem srečala štiri tekače sprednijh let s kužkom. Kara ga je seveda prezrla, jaz pa tekačev nisem, kakopak.  



Nadaljevala sem po poti od koder so prišli, a to ni bila pot, po kateri sem jaz gor prišla. Tablica na poti me je usmerjala proti Poklonu, zato sem bila mnenja, da je pot prava. Ja, saj je bila, ampak peljala je malo naokoli, po gozdni učni poti. Fantastično imajo narejeno interaktivno učno pot, ki pripoveduje pretežno o živalstu in rastlinstvu tega območja, vmes pa naletimo še na manjšo jamo, pravzaprav brezno, ki mu ni videti dna. 
S poti, ki jo na severno stran omejuje strma skalna pečina, kjer očitno gnezdijo jastrebi in orli, se mi je za nekaj trenutkov odprl pogled na notranjost Istre tik pod Učko. Lep prizor. 



Obisk učne poti preko Vele Učke mi je vzel nekaj več časa, ampak se mi ni nikamor mudilo. Srečala sem še nekaj prijaznih pohodnikov, ampak gneče zares ni bilo. Kot bi mignil sem bila spet na parkirišču. Kara se je povaljala še v nečem smrdljivem, jaz sem zagazila v blato, pa sva šle lahko v avto. Hjooj.


Pri avtu sva si obe zaslužili okrepčilo in potem sem zagledala padajoče kapljice... dež! Ja, res je bil napovedan za ob 13h, ura pa je bila 10 minut čez. Točen pa je. Napokala sem se v avto in še vedno razmišljala, da bi se za kratek sprehod ustavila v Opatiji. Eh, nisem se, ker je deževalo.  
Ko sem se peljala čez mejni prehod Starod, sem razmišljala o tem in onem, o neumnostih in neneumnostih. Zagotovo pa sem sklenila nekaj: vreme bi lahko bilo še slabše, kakor je bilo. Na Učko bom šla še vsaj enkrat. Drugo leto se bom lotila pohodnih poti na Krku. Vredno si je jemati čas za ljudi, ki jih imam rada. Več bom počela tistega, kar me spravlja v dobro voljo in v čemer uživam. 
In... danes sem uživala!





Ni komentarjev: