petek, 28. december 2018

Viševnik, 2050 m.n.v.

Letos sem imela izredno slabo leto, kar se tiče pogostosti obiskovanja hribov, zadnje dni pa se še meni zdi, kakor bi si hotela popravit to bilanco rdečih številk nadmorskih metrov. Čisto mimogrede sem se odločila za Viševnik. Od zgodnje pomladi je bil v planu, zgolj zato, ker je lahko dosegljiv dvatisočak. Tja sem želela predvsem zaradi Kare, čeprav vem, da je sposobna hoditi še bistveno več, itak. Pozno jeseni sem že obupala nad idejo, da bom letos s Karo stala na 2050 m.n.v., pa vendar sem si plan v zadnjih dneh letošnjega leta izpolnila.
Na parkirišču na Rudnem polju celodnevno parkiranje stane 5€ in z veseljem sem vrgla tiste kovance v parkomat. Prekipevala sem od veselja, ker na nebu ni bilo niti oblačka. Spet sem si obetala fantastične razglede, obilico dobre volje in vrhunsko počutje. Kaj je lahko sploh boljše od tega?! 



Makadamska cesta do zgornjega parkirišča je bila poledenela, z nekaj previdnosti je šlo brez težav. Zgornje parkirišče, prazno. Lovilci sončnih vzhodov so šli že domov, pohodniki, turisti in planinci vseh vrst pa smo šele prihajali. Dalje po smučišču je bilo nekaj ledu, a pohodni čevlji to prenesejo. Na vrhu smučišča sem se zataknila; par srednjih let je občudoval Karo. Pa smo se zaklepetali za četrt ure. Sonce pa...kot poleti. Znebila sem se vseh odvečnih plasti šalov, kap, rokavic in jopc, potem pa še dveh "čvekačev" in zagrizla dalje v klanec. Čeprav se mi je zdelo, da grem počasi, sem hribovce enega za drugim prehitevala. Hitro se na ledu in snegu niti ni dalo iti, vseeno pa sem bila vztrajna in so "ketnce - dereze" ostale v ruzaku. Na Plesišču sem bila sama. No, pa Kara je divjala po "cevcu".
  



Vzpon od Plesišča dalje je bil prijeten, po snegu. Nakar sm zaslišala zgoraj pred seboj glas, ki je nekoga klical. Prec mi je bilo jasno, da je nek kuža. Pogledala sem ovinek naprej in zagledala velikansko pasjo bučo in Karo zraven. Bil je ogromen, zares mrcina, lep in prijazen šekast border collie, morda je bil avstralc. Bilo je nekaj pasjega prerivanja, ampak prostora za igro je bilo premalo. 



Vreme je bilo res vrhunsko, noro dobro. Ne dolgo naprej sem zaslišala nekoga, ki je vpil "o, to je pa že tretji border tukej gor". Pogledala sem naprej in Kara se je že pozdravljala s kužatom, glasni veseljak pa je bil mlajši zgovornež, ki mi je že z nekaj besedami in z dobro voljo pognal kri po žilah. V hribih res pogosto srečaš prijetne ljudi. 
Dalje je bilo še nekaj ljudi, po mojem pa ni bilo neke pretirane gneče. Od predvrha je bilo treba paziti na kužo, da se ne bi preveč približala robu, pa še vrane so ji bile silno všeč.
Tik pod vrhom sta se s sestopom matrali še dve dekleti mojih let... seveda, brez derez je treba biti še previdnejši in počasnejši. 
Na vrhu pa... popoln razgled v vse smeri. Imela sem občutek, da lahko vržem kamen na Planiko in Kredarico, hkrati. Tako blizu sta se zdeli. Videlo se je Bohinjsko jezero, Vogel, Kobla,... V daljavi Storžič, Stol, Grintavec... in vse vmes. Brez oblačka in skoraj brez meglic v daljni daljavi. Po nekaj minutah je prišla še ekipca, ki sem jo prehitela že čisto spodaj in prav posrečeno so zapeli: "greva gor v hribe, vohat gorski zrak. Ven iz te sivine, greva kot takrat. Ko sva se spoznala, kolk je blo lepo..." Luškano in prisrčno, super ljudje. Skupaj smo občudovali razgled, božali so Karo, klepetala sem z njimi o toplih kapah s cofi... zabavno!




Z ekipco zabavljačev se je zamenjala ena drgačna ekipa milo rečeno "raznolikih" pohodnikov. Stari, mladi. Nekateri v pajkicah, kratkih rokavih, supergah, hudih gojzarjih, vrhunskih ekspedicijskih vetrovkah... kot bi si jih random izmislila. Za sestop so nekateri imeli ledne dereze, nekateri ketnce, tretji nič. Večina jih je imela pohodne palice, nekateri celo cepine. Zares pisano! Med potjo navzdol smo drug drugega prehiteli vsaj trikrat. Zoprna reč na ozkih planinskih stezah, pa vendar sem vzela to kot... nič posebnega. 
U ja, tudi Kara je prvič videla dereze in prav sumljive so ji bile, ko so škripale na steptanem snegu in ledu. Sicer pa so ji bile gorske vrane veliko bolj zanimive. 








Na navzdol smo se srečali še s kar nekaj kužati. Še z nekim malim šprinterskim dobrovoljčkov v oranžnem plaščku, kratkodlakim borderjem, bokserjem, zlatim prinašalcem in še enim borderjem. Border collieji so očito res najbolj pogosti hribolazci. In če ocenjujem po svoji "gorski kozici", popolnoma upravičeno. 



Kljub zgodnjemu popoldnevu, se je sonce že nižalo, kot bi bilo dneva samo še čisto malo. Na Rudnem polju se je trlo tekačev na smučeh, sankačev in sprehajalcev. Preveč šundra, za moj okus. Tudi tisti malo krog na umetnem snegu, me nič kaj ne privlači. Bom počakala tapravo pošiljko tapravga snega.
Med vožnjo domov sem razmišljala, kako sem srečna, ker hodim v hribe. Koliko lepega vidim in doživim s tako preprosto dejavnostjo, kot je hoja.



Ni komentarjev: