nedelja, 23. december 2018

Svete Višarje, 1766 m.n.v.

Tri dni je trajalo, da sva se s kolegom Tomažem zmenila, kam in kdaj greva. Malo v hribe. Moj pogoj je bil, da gre lahko Kara zraven. Med predlogi, ki mi jih je natrosil so bile tudi Višarje. Glede na to, da letos še nisem bila, se mi je zdel predlog fajn. In primeren tudi za Karo. 
Pripeljal se je do Vrhnike, potem pa sem po žensko gentelmansko do Žabnic peljala jaz. Že v Mojstrani sva opazovala vreme in brihtno ugotovila, da ni na nebu niti oblačka. Tega še nisem pogojevala s tem, da bom videla Viš in Montaž. To je ena mojih želja vsakič, ko prilezem na Višarje. In danes sem bila navdušena!



Parkirišče za mojo avtočko sem našla hitro, kako najelegantneje priti na pot, pa je bil kar izziv. Na poti si je Kara takoj našla prijateljčka, katerega sem bila tudi jaz vesela, vse množice ljudi pa precej manj. Ta pot nima brez veze naziva romarska pot. Danes je bilo pohodnikov ogromno. Prehitevali smo enega za drugim, ker v koloni res nočem hoditi. 
Snega je bilo za vzorec, z vsakih nekaj nadmorcev pa vedno več, tako da je bilo tudi hoditi vedno težje, ker se je sneg mlel pod nogami. Z veliko volje in več porabljene moči je šlo.


Na vrhu križevega pota smo srečali še dva borderja in en od njiju je bil navdušen nad Karo in obratno. To je bilo veselje! Podila sta se, ščipala in se prerivala tako pasje brezglavo, da sta skoraj podrla eno od pohodnic. Potem sem morala igro prekinit, zaradi varnosti. Sicer je bila Kara prosta povodca prav do vrha, potem pa ni bilo več varno. Za njeno varnost pa vedno najprej poskrbim!


Na vrhu macesnov, nad Višarsko planino, kjer so mi moči že kar fejst pošle sem z navdušenjem pričakovala že očitno: fantastičen razgled na Viš, Montaž in vse med njima. Tudi v Valbruno (Ovčjo vas) se je lepo videlo. 






Pogled je segal še vse do Štajerske, do Mangrta, Jalovca in v nasprotno smer celo do Grossgloknerja. Tak razgled sem si želela. Šli smo najprej do vrha, potem skozi vas do izhoda iz gondole in se naužili sonca. Seveda brez čaja ni šlo. Dober je bil, čeprav iz filter vrečke. Božična edicija z jabolki, cimetom, ingverjem in pomarančo je pasala.


Ko je malo začelo zebsti, smo se odpravili v dolino. Kara se je spočila, tako je bila spet divjakinja vso pot navzdol. Hoja pa je tudi zahtevala nekoliko večjo zbranost, ker je mestoma kar fejst drselo. V zgornjem delu poti, kjer je še dovolj snega, se da "dričati" z neki čevljasto imitacijo pležuha. No, tako me je spominjalo. V spodnjem delu je bila potrebna večja pazljivost, ker je bilo več ledu, kakor snega. Pa vendar smo varno in le z enim Tomaževim padcem prišli do avta.


Za zaključek sončnega dneva v višavah, smo šli še v center Kranjske Gore pogledat alpsko vasico in na hitro na eno rundo kuhanega vina. Kranjska Gora je sicer lepa, ampak bi bila še lepša, če bi počakali, da pade tema in se prižgejo lučke, ampak nismo bili pri volji za čakanje. Kdaj drugič, morda. 




Na Višarjah sem bila že kar nekajkrat, pa se ne spomnim, da bi kdaj naletela na tako lepo vreme. Tokrat sem imela res srečo. V tem obdobju leta se pa tudi meni lahko izpolni kakšna tako preprosta želja, kot je lepo vreme in lepi razgledi v hribih. Pa tudi sicer si upravičeno lahko zaželim spoštovanje, srečo in prijaznost. Pa mi za to ni treba it po kolenih na križev pot, kajne?

Ni komentarjev: