sobota, 15. december 2018

Sveta Trojica, 1106 m.n.v.


Vsak ima svojo kvaliteto življenja in večina nas teži k temu, da si jo še izboljšamo. Vsak ima svoj način in en mojih je, da se čimvečkrat spravim v naravo, na pohajkovanje v klanec ali po ravnini, ni pomembno. Tam se sprostim, uživam, naberem energijo, se kaj novega naučim,... 

Znanec mi je slab teden dni nazaj dal idejo za vzpon na Sveto Trojico. To je precej izrazit hrib nad vasjo Trnje, ta pa je blizu Pivke. Vedno sem pogledovala proti vzpetinici, nazadnje  ko sem se peljala z dopusta na Krku. Že od daleč mi je bila simpatična, za splezat tja. Ko sem včeraj razmišljala, kam bi se podala, sem se spomnila ravno Svete Trojice. Malo sem tvegala zaradi napovedane burje, ampak ideje nisem spreminjala.
Lokalci so zares dobro poskrbeli za oznake do izhodišča in res moraš biti skoraj slep, da spregledaš oznake. Velike lesene označbe mahajo na vsakem križišču. Tudi cesta je lepo vzdrževana. Le parkirišče je malce majhno, a očitno ni potrebe po večjem. Jasno, če na vrhu ni koče, tudi gneče ni. 


Štartala sem. Kara se je seveda zapodila v klanec in tistih nekaj centimetrov snega jo je še dodatno motiviral. Ko sem ravno omenjala burjo... se je zaganjala, a jasno mi je bilo, da me bo konkretno prebičala šele višje, najbolj na vrhu. Potka je bila lepa, s kamenčki in skalcami, nič težkega in zoprnega. Sonce je topilo sneg in tudi naju je prijetno grelo. Počez skozi grmičevje in borov gozd je vodila zložna potka, prav simpatično. 


Z začetkom pravega gozda, se je odebelila tudi snežna odeja. Kako dobro, da sem imela visoke pohodne čevlje. Še doma sem imela namreč neumne pomisleke o nizkih trail tek copatkih. Joj!
Pri skalnati tabli z vklesanim angelom z velikimi krili in markacijo, se je še pot postavila malo bolj pokonci. Zadihati sem morala z več pljučne kapacitete, ta pa je še vedno omejena, zato sem se malo bolj matrala, da sem ohranila isto hitrost hoje. Mudilo se mi seveda ni nikamor, ampak tako zelo sem bila radovedna, kako je na vrhu, da sem kar malo bezljala po snegu, kamnih in listju.
Burje ni bilo ne slišati ne čutiti, zato sem bila zelo optimistična, da me morda pa le ne bo odneslo z vrha. Mimo drevesnih debel je pokukalo še sonce in mi izvabilo še ekstra nasmeh na obraz.


Pot me je pripeljala na vršni del, na travnik s posameznimi grmi. Danes so to bile bolj ivjasts gmote, kakor grmi in v sodelovanju z modrino neba, fantastičnim razgledom, je bilo vse skupaj za "stoj in glej, potem pa še fotkaj". In kje je burja? O ja, je je.



Ni bilo več daleč. Še nekaj deset metrov in že sem zagledala križ in kmalu še streho cerkve. Čudovito, fantastično, prekrasno! Na vrhu ni bilo žive dušu. Burja me je pretepala, ampak do kosti mi ni prišla. Kari je skoraj odpihnilo pasji rep in ušesa, izgledala je kot kak skuštranc, pa je to ni pretiralo motilo. Bolj jo je skrbelo za palčko, ko jo je prinesla sabo na vrh. 


Privoščila sem si rogljiček z marmelado in čaj, posnela še nekaj fotografij, se predala sunku burje, da me je držal, potem pa odbrzela v dolino. Pohodne palice so bile v veliko pomoč, ko sem kar v strumnem koraku, skoraj nekaj med tekom in hopsanjem odskakljala navzdol. Kara pa pred mano.






Med hojo navzdol sem skoraj razmišljala že o najinem naslednjem pobegu. Spregledala sem par srednjih let, ki sta se vzpenjala. On s fotoaparatom čez ramo  ona v pajkicah in nizkih pohodnih čevljih. Skoraj nič kaj primerna oprema. Mokre nogavice zaradi snega, v takem mrazu so vse prej kot počutju in zdravju prijazne.


Mi2 pa sva bili že skoraj čisto pri avtu, ko se mi je izpod nog skotalil večji kamen in po tleh sem se skotalila tudi jaz. Ujela sem se na roko in je bolelo, zelo. Zlomilo se ni nič, k sreči. Ampak udarec je bil precej hud. Posledice so fejst boleče. Gravitacija je hudič, to vedno pravim. 



Psihični padci, fizični padci, poberem se in grem naprej. Do avta, v avto in domov. Novim dogodivščinem naproti. 



Ni komentarjev: