sreda, 12. december 2018

Sv. Lovrenc nad Studenim, 1019 m.n.v.

Moje baterije so še vedno na pol napolnjene, zato sem se danes zjutraj spet priklopila na polnilec. V prenesenem pomenu, seveda. Že včeraj sem razmišljala, kam bi šla in na pamet mi je padel hribček, vzpetinca, kuceljček nad Studenim. S svojimi 1019 metri višine ni za podcenjevati, klub vsemu. Zanj sem do danes le slišala in po pripovedovanju mi je bil simpatičen razglednik. Pa sem si ga šla ogledat od blizu. 
Odcepa s ceste skozi Studeno ne moreš zgrešiti in že po nekaj sto metrih se cesta razširi v parkirišče in tudi konča. Moj avto je bil edini in lahko sem parkirala kar počez. No, iz vljudnosti do morebitnih drugih pohodnikov, nisem. 


Na parkirišču sta dve turistično informativni tabli, kjer sem izvedela, da je cerkvica mimo katere bom šla že iz nekaj po letu 1300, da je grajena v romanskem slogu z elementi primorskega gradbenega stila. Tako nekako. Torej, sv. Lovrenc. 
Nekaj minutna ravnina za ogrevanje  potem pa se je klanec postavil pokonci in ni odnehal vse do vrha. Kratki koraki, dihanje na škrge, pravilna uporaba palic, pa je šlo. Kara me je nekajkrat vrgla iz ritma, ko mi je vsa navdušena, da lahko teka, pritisnila šapice na jakno in zalepila smrček na obraz. Kakšno veselje! 

Klanec je dobro šponal. Na srečo je bila pot lepa, zamrznjena pri negativnih sedmih. Nekajkrat sem se že med potjo ozrla po fantastičnem razgledu, ampak večino veselja sem si pustila za na vrh. 



Nekaj minut hoje pred cerkvico stoji neko znamenje, neke vrste križ s srcem in lepim verzom z lepo tematiko. 
Do cerkvice sem prišla že precej zadihana, a vseen nisem zadrževala navdušenja nad lepim prostorom in skromno cerkvijo. Klopi, pipa in posodica za kužate, lepo pokoševa trava in pristriženo grmovje res kažejo, da jim je mar na ta njihov hribček. 



Ob cerkvi se potka še nekoliko dvigne proti vrhu. Že po nekaj minutah sem prispela na vrh. Vpisna skrinjica, nek štempelj, plošče, klopce,... vse kot je treba. 



Še bolj pa sem občutovala razgled. Meglice so se zadrževala med grički in izgledalo je, kot bi si kdo zmislil razgled. Proti jugu se je videlo do Ilirske Bistricein celo do Učke. Videla se je planota, oz. greben Nanosa, proti zahodu so se med drevjem skrivali Dolomiti, bolj severno v bližini Javornik in Hrušica, bolj daleč pa Triglav, Kanjevac se je kazal z obema vrhovoma, Krn in kompanija. Proti vzhodu so se videle Karavanke in tudi Kočne, Grintavec, Planjava in Ojstrica. Čisto nizko na vzhodu pa Mirna gora. Nor razgled! Na vsakem koncu sem imela neke spomine. 




Še bi lahko občudovala okolico in razgled, pa me je začelo že malo zebsti. Spustila sem se nazaj do cerkvice in si pogledela še čudovit zunanji zvonec. Pravijo, da je treba pozvoniti za srečo, ampak jaz nisem. Raje sem ohranila mir in tišino v okolici.


Sestopala sem previdno in počasi. Kolena sem imela malo trda in tudi raje sem še malo uživala ob razgledu, kakor pa da bi norela navzdol. Kara je tudi uživala v svojem dirjaškem slogu, zato mi res ni bilo do hitenja. 
Srečali smo se še s parom srednjih let, to pa so bili edini pohodniki, ki sem ju srečala. Drugih nekaj sem videla le od daleč. 


Hitro sem prišla do parkirišča, veliko prehitro. Pot bi si z veseljem še podaljšala. Kljub temu, da je bil izletek kratek dopoldanski, sem uživala, se spucala, razmišljala. Spoznala sem nov kraj, doživela nekaj novega, bila nekje, kjer še nisem bila. To imam rada. Včasih v družbi, včasin sama. Vedno pa s Karo!

Ni komentarjev: