petek, 21. december 2018

Pohajanje po Slovenski obali

Sreda je dan, ki je malo drugačen od ostalih mojih dni v tednu. Minulo sredo pa sem si naredila še bolj posebno, kakor sem si upala pričakovati. Že pred leti sva s kolegom tekala po obali tak podoben krog, manj časa nazaj sem ga tudi že prehodila, zdaj pa mi je padlo na pamet, zakaj ga ne bi spet. Tokrat v družbi moje kuže. 

Na pot sva se odpravili zgodaj zjutraj. Pač, zgodaj sem ustala in kaj naj potem drugega počnem. Ja, bila je še tema in niti opazila nisem, kako umazana stekla na avtu imam in ja, tudi vode za brisanje ni bilo niti kapljice. Na počivališču Risnik sem se ustavila in na šipo zlila nekaj vode iz plastenke. Ko so posijali prvi sončni žarki namreč nisem videla prav ničesar. Tako sem vsaj našla Strunjan. Parkirala sem pri kampu. Mimo hotela Salinera sva se za ogrevanje povzpeli do drugega ovinka, kjer sva zapustili asfaltno cesto. Moram priznat, da je bilo kar hladno in mi je hoja v klanec dobro dela. Ja, marsikomu bi se ta izjava zdela, milo rečeno, blesava. 

Nad Pacugom nisva srečali žive duše in počutila sem se kar malo sama, pa vendar ne osamljena. Po tlakovani cestici sva se spustili proti Fiesi in srečali prvega človeka. Moški, mojih let je na sprehod peljal dva pesjana, nekega pit bulla in še eno malo štrenasto ščene. Ko me je prijazno pozdravil "dobro jutro" in mi namenil še nasmeh, sem dobila občutek, da bo dan lep. Kužati so se pa itak ignorirali. 


V Fiesi je Kara divjala, sem, tja, na kamenčke, čez škarpo, lajala na valovčke... Pasje veselje! Seveda sem dirjala z njo. To so trenutki, ko se res sprostim, uživam in se nasmejim! Imam jih najraje na svetu! Kako malo je treba, da sem srečna... kuža in superge!
Počasi sva se približevali Piranu in pripela sem jo na povodec. Šli sva mimo cerkve sv. Jurija, Kara je vztrajala, da sva šli še po stopnicah mimo krstilnice. Seveda je bila obvezna fotka Tartinijevega trga. Razen dveh Kitajcev (mogoče sta bila Korejca), nisva srečali nikogar. Spustili sva se proti punti. Ni treba bit strokovnjak, da opaziš, da so turiste na piranskih ulicah zamenjali delavci vseh vrst. Piranska kulisa, ki je sicer nisem vajena. 



Skale ob promenadi. Boljše kot pasji poligon. Sicer ji nisem pustila prosto skakati po skalah, na kakšno bolj gladko pa je le lahko skočila in pogledala morje preko nje. Kot bi imela otroka, enaka radovednica je Kara. Nasproti nama je šel možakar z lepim belim nemšim špicem. Kara ga ni imela za mar, beli pesjanček pa je bil zato precej užaljen in jo je nalajal. Njegov vodnik se mi je opravičil za lajež, meni pa se je zdelo tako prisrčno, ko je Karo bolj zanimalo morje, kot pa pasji kolega. 
Malo naprej sva srečali še enega kužka, Bonija. Njegov vodnik mi je hitel razlagati, kako je kuža prijazen in ima rad ljudi in druge kužke. Zazdelo se mi je, da gospod rabi malo družbe, zato sem se ustavila in z njim prijazno poklepetala. Itak se je Kari kmalu mudilo dalje. 




Škarpe, zidovi... Karini najljubši. Dovolila sem ji pa hodi po škarpi pri Teatru in na piranskem pomolu. Tudi privezi so vrhunski poligon za poskočnega borderja. Kljub lepoti Pirana se nisva zadržali predolgo in sva nadaljevali proti Bernardinu. Ker rada gledam z viška v vodo, na čolne in jadrnice nisva prav posebaj hiteli. 
Na velikem parkirišču pred centrom Pirana sem od daleč slišala pasji lajež in zagledala črno bele lise. Ena od teh lis se nama je približala z bliskovito hitrostjo. Border collie! Moja in tista kuža sta v momentu, ko sta se zagledali počepnili in se gledali z borderskim fokusom, potem pa se pozdravili, kot bi se že od nekdaj poznali. Z lastnikoma sem se seveda zaklepetala in kot vedno, ko se srečamo "borderski starši", smo primerjali lastnosti naših kužatov. Na koncu vedno ugotovimo: "Moja je ista, border pač!" 


Med hoteli v Bernardinu so že od nekdaj doma mačke prostoživečke. Skoraj vedno je bilo za njih lepo poskrbljeno, zdaj pa imajo celo svoj hostel. Verjetno je tam že kar nekaj časa, a jaz sem bolj poredko tam. Luškani mačkoni, lepo rejeni, na prvo oko izgledajo tudi zdravi, so me kar vabili, da bi jih počohala. Kari ni bilo všeč, da sem stegovala roke proti njim in skrajno srečna je bila, ko sem ji rekla, da je ona moj najljubši kuža. Dobila sem pasjega lupčka! 




Že kar nekaj časa nisem bila pri ruševinah cerkve sv. Bernardina. Tod je lično urejena ploščad s škarpicami, starimi oljkami in lepim razgledom proti hrvaški obali do Savudrije. Poleg vhoda v hotel, ene gostilne in nekaj napol opuščenih lokalčkov, človek tu nima kaj videti. Sva kar šibali dalje proti Portorožu. 
Pri skladišču soli naju je dohitela zanimiva ženska z dolgimi sivimi lasmi, glomazno puhavko in strumnim korakom. Bolj kot to, mi je v oči padel njen kuža. Ko naju je prehitela, se je obdregnila ob Karo, kot pred tem že skupina dijakinj (študentk), v stilu "iiii, joooj, kako lep kuža". Dobrih petnajst minut sva z gospo klepetali o tem in onem, večinoma pa seveda o borderjih. Tudi njena psička je imela nekaj pašnih genov. Po precej izmenjanih besedah, sva si zaželeli lep dan in odbrzela je dalje. 

Ravno, ko sem se zagledala v vodo in opazovala množico leščurjev, ki so bili, po mojem skromnem mnenju in nepoznavanju, res ogromni, je od nekje pritekel črn kuža. Prijazen, z repom mahajoč pesjanček, je bil k sreči na flexiju, a vrvice najprej nisem opazila. Njegova vodnica je bila sicer silno zgovorna in prijazna, a ni opazila, da njen kuža v bistvu teži Kari. Po tem, ko mu je Kara že tretjič pokazala zobke (brez renčanja), mi je rekla, da se njen kuža doma druži samo z mačkami in da je zato tak "kavalir", ko sreča kakšno psičko. Seveda sem se mogla nasmejat. 




Na portoroški plaži je bilo prijetno. Devet stopinj je imel zrak, nikjer ni bilo nikogar, sonček. Za zleknit se na plažo in počivat. Ampak jaz pač ne moram kar počivat. Morda, če bi imela poleg družbo za klepet. Švignili sva dalje, mimo avtobusne postaje in avditorija v klanec do tunela. Spominjala sem se, da je bil ta klanec včasih hujši. No, takrat sem tekla. 
Nek trenutek sva bili popolnoma edini v tunelu in prežel me je malo nenavaden, a ne neprijeten občutek. Kara ni imela nikakršnih težav s tunelom, tudi ko se se pojavili čudni zvoki kolesa. 



Na strunjanski strani sva prišli ven in do avta kar naenkrat ni bilo več tako daleč. Zložno spuščajoča cesta je vodila vse do strunjanskega kampa, na katerga me tudi vežejo hecni spomini. Še prej pa je Karo prijelo "sračkat". Ravno sem vlekla vrečke za kakce iz stranskega predalčka nahrbtnika, ko mi je nasproti pripeljal kamionček. Na hitro mi je zgledal komunalc. V mislih sem že imela, da mi bo zatežil, da naj poberem kakec. Ja, saj, v ta namen vlečem vrečke iz ruzaka. Ustavil se je pred mano, nekaj brskal na sopotnikovem sedežu, odprl okno in mi pomolil cel komplet vrečk za pasje kakce. Dejanje je še pospremil z besedami: "Čao, izvolite, boste imela za kužija!" Nisem mogla verjet. Kako na svetu še obstajajo fajn ljudje! Od veselja sem dobila kar solzne oči. Taka malenkost, pa me je pustila brez sape! Kot bi srečala Božička ali dedka Mraza.


Pa saj sem hitro prišla k sebi, a še vedno sem bila nasmejana. Pri kampu sva prišli na cesto in do avta sva imeli le dobrih sto metrov. Ampak, v momentu sem si zamislila drugačen plan. Šli sva desno, ob cesti proti Strunjanu in pri zdravilišču zavili v klanec proti vrhu klifov, v krajinski park, proti belemu križu. Na vrhu naju je opazoval velik kuža, kraški ovčar. 


S Karo sta se sicer pozdravila, a za kaj več je bil predivji, še mladič pač. Z vodnikom velikega kosmatinca sva se zaklepetala in vsak poslušalec bi mislil, da bova najmanj rešila svet. Še dobro, da sta bila starejši gospod in gospa, ki sta stala poleg, Nemca. 
Po poti na vrhu klifov sem šla dalje in od daleč občudovala Piran. S tistega zornega kota je bil res zanimiv. Ob vznožju hriba sem se kar preko hotelskega dvorišča "zapodila" na strunjansko plažo. Usedla sem se, Kari dala na tla posodico z briketi in ravno "zameditirala", ko sem zaslišala množico glasnega govorjenja, ki se nama je bližala. Italijani! Karo sem malo umaknila s poti. Večina jih je šla mimo brez ustavljanja in ogovarjanja, potem pa kot blisk: "Guarda, la Border. Que bello!" Tri italijanske gospe so se sklanjale nad Karo in jo ogovarjale. V polomljeni italijanščini sem razložila, da je plašna in da ji to ni prijetno, da zrejo vanjo. Eh, preslišana sem bila. Seveda jih je zanimalo, koliko je stara, s čim jo hranim, da ima tako lepo dlako, kako to, da je tako majhna in da je "bella bella bella".  


Ko sva preživeli italijansko ofenzivo, sva šli dalje čez plažo do solin. Spat sva trofnili na par srednjih let, ki sta ogovorila Karo. Aja, Kara je šla čez plehnat most tokrat popolnoma brez težav. Juhej! Spet je bilo govora o pašnih kužkih in spet sem se naklepetala. 



Avto je bil blizu. Kara je skočila v boks, jaz sem sedla za volan in sva se odpeljali domov. Dan je bil popoln! Veliko sva hodili, videli in doživeli male prijetne malenkosti, ki delajo življenje polno in lepo. Cel izlet je bil zame kot čas, ko se lahko "pogovorim sama s seboj", pa naj se to še tako hecno sliši. Čeprav sva bili sami, sem se naklepetala, nasmejala, uživala in prejemala komplimente od neznanih ljudi. Vse to, česar včasih ne dobiš niti od domačih. 




Ni komentarjev: