sreda, 26. december 2018

Lubnik, 1025 m.n.v.

Nikoli nisem imela "zicledra" za poležavat (za to je škoda življenja) in če sem frej, res ni vidim razloga, da bi bila doma. Zato me je tudi tokrat nekaj brcnilo v rit in spomnila sem se na Lubnik. Bil je že dolgo časa v planu, pa nikakor nisem šla tja. Tokrat sem izbrala pot, družbo in šla. 
Odločila sva se za pot od Škofjeloškega gradu. Parkirala sva pri mostu čez Soro, potem pa zaštartala mimo grajskega obzidja v klanec. 


Škofjeločani imajo fantastično trim stezo, opremljeno s smetnjaki, kantami za pasje kakce, tablami (usmerjevalnimi in z vajami za moč). Fantastično! Čisto sem navdušena in sem jim kar malo nevoščljiva. Nekaj takšnega manjka v mojem kraju. 
Čez travnike naju je kolovozna pot vodila spet v gozd, poseben gozd. Poleg bukev, je bilo polno jelk. Jelka ni prav zelo pogosto drevo, zato sem bila še toliko bolj navdušena. Jelke so mi res všeč, neko tako čarobnost izžarevajo. Čaroben pa je bil tudi kup listja na poti, sploh za Karo. Tauhanje palic, skakanje in potapljanje v listno gmoto je res pasji živžav. 



Pri zgornjem parkirišču, nedaleč od poti z listjem, kjer je tudi cesta, ki pelje na Gabrovo, smo se odločili, da zaokrožimo do starega gradu. Seveda je bilo jasno, da je le razvalina. Nekoč verjetno precej velik grad je vreden ogleda, še posebaj, ker to znatno ne podaljša poti. Dalje se pot vzpenja skozi gozd kar po strugi manjšega potočka, kjer je tudi hoja malo otežena. Kamni so precej majavi in treba je bili kar zbran, da si kakšnega kamna sam sebi ne prekucneš na nogo. Ampak hudega zares ni. 


Po nekaj minutah vzpona po koreninah in listju, smo prišli na simpatično jaso. Jasno je bilo, da je pašnik in videti je bilo, da se tod pasejo konji. Po še nekaj korakih sem zagledala prijetno hiško, štalco z dvema konjema, ki se kaj dosti nista dala motiti pri poznem zajtrku. Pred vhodom v štalo je stala še majhna kletka s kuncem. Karo sem peljala bliže in jo pustila, da ga je opazovala. Radovednost se je skoraj sprevrgla v paniko, ko je kunec odskočil. No ja, Kara se je ustrašila in tudi po pasje odskočila, čez sekundo pa je spet imela smrček pri dolgouhcu.  



Naslednja atrakcija je bila vas Gabrovo. Vas z malo hišami in s še manj naseljenimi. "Čast" rešuje velika žaga. Žaga Dolenc, če se ne motim. Pol vasi zavzemajo skladovnice tramov, dil in hlodov vseh vrst, oblik in velikosti. Mucki so se greli na soncu vsepovsod in kužki so kazali, kdo je kje šef. Enemu je bilo posebaj dolgčas, ker je javkal, piskal in cvilil za nami. Ja, seveda, z nami bi šel. 


Ko se je pot spet pogreznila v gozd, je v gozdu vztrajala vse do vrha. Srečevalo smo malo ljudi in nad tem smo bili navdušeni. Optimistično sem mislila, da na vrhu ne bo gneče. Hja! Nekaj minut pred vrhom je kar od nekje pritekla psička haskija in se na vsak način želela igrat s Karo, ampak Kara ni bila za stvar. Da se kužki med seboj niso ovirali, smo mi pospešeno zadihali v klančino in mimogrede sem skozi krošnje že zagledala kočo. Na mizah sem videla tudi steklenice piva in bila presrečna, da bom lahko spila vroč čaj. 
Pri koči je bilo kaj nekaj ljudi in tudi kužkov. Prišla je psička haskija, labradorka, nekaj pisan bokser in še en velik kuža, za katerega težko opredelim pasmo. Podoben je bil tornjaku. 
Če sem mislila, da je veliko ljudi zunaj, me je v koči, ko sem šla po dva čaja, skoraj zadela kap. Gneča in vročina. Pozimi res ne maram koč, ker je tako zelo vroče in slab zrak notri. Hitro sem stopila v kolono k šanku. Popadla me je nejevolja zaradi slabega zraka, tako da nisem bila najbolj prijazna sogovornica prjaznemu gospodu za menoj. Ko sem prišla vem, mi je odleglo. 
Huh, in kakšne kose šarklja imajo! In kako ogromne flancate! Kot na Ratitovcu. Ampak midva sva ostala pri čaju, skromno in zdravju primerno. 
Skočila sem še enkrat v kočo, po štempelj za v mojo SPP knjižico in šalčke sem nesla nazaj. Tokrat sem bila hitrejša!
Natančno sva si pogledala še razgled, potem pa se počasi odpravila navzdol. Od nekje so se privlekli oblaki in še bolj hladno je postalo, zeblo je v roke in kolena so bila trda od mraza, tako da hitreje ni šlo. 
No, pa tudi... zakaj bi hitela, če je lepo!  








Za navzdol seveda nisva delala ovinka mino starega gradu, ampak sva švignila kar po najhitrejši poti. Zaradi skritih korenin pod listjem in obilice blata je bila potrebna še večja previdnost, kakor sicer pri sestopih. 
Na zadnjem delu poti sem še pogledela nazaj proti Lubniku. Daleč je bil videti. Že velikokrat sem prehodila bistveno večje razdalje in premagovala večje vzpone, pa mi je tokrat Lubnik izgledal tako zelo zelo daleč.   


Čisto počasi smo se mimo gradu sprehodili do mosta preko Sore, pogledali še ogromne ribe v vodi, priplavale so račke, mi pa smo šli na toplo v avto. Kako prav pride gretje sedežev! Še prej pa sem postrgala ogromne količine blata s podplatov. 

Lahko rečem, da je bil izlet kot balzam, za telo in psiho. Spet sem videla in spoznala nekaj novega, tudi o sebi. 



Ni komentarjev: