torek, 01. maj 2018

Tek v Mekinjah

Bivša sodelavka, lahko bi ji celo rekla kolegica (ker se tudi ukvarja s športom), mi je pomagala navdušiti se nad tekom s kužki. Temu svojemu teku ne rečem canicross, ker me moja kuža ne vleče. Nasprotno, učim jo, da me ne sme vleči, da teče na popuščenem povodcu. Prvi najin preizkus je bil Valentinov tek dvojic na Kokoš februarja letos, zdaj pa sva se udeležili malo drugačnega izziva. Prijavila sem naju na kros, 30. Mekinjski kros.

Foto: ŠKD Mekinje

Prihod v Mekinje v hladnem jutru je razkril, da tek ne bo preprost. Tekmovalci kategorij, ki so štartali pred nami so po travniku v ciljni ravnini prihajali blatni vsaj do kolen. Vseeno sva se pred štartom sproščali s pozdravljanjem z drugimi kužki in klepetanjem z njihovimi lastniki. Ko je bila končno na vrsti kategorija teka s kužki, so se po progi najprej zapodili moški canicrossisti, potem pa še ženske. Kara je štartala s tako hitrostjo, da sem prvi ovinek komaj "zvozila". Kratka klančina asfaltirane ceste se je hitro spremenila v slab makadam, potem v kolovoz in kmalu tudi v travnato pot. Ujeli sva sotekmovalko s psičko haskija. S Karo sta si bili všeč in nujno sta se morali pozdravit. Pozdravljanje jima ni bilo dovolj in če ne bi bilo treba teči, bi se verjetno vnela pasja igra brez konca. Brez konca pa je bila v naslednjih nekaj sto metrih količina blata na poti. Najprej je bilo zoprno, potem pa že zabavno; gaženje po blatu in lovljenje ravnotežja med tekom po klancu navzdol, pa še Kara je lovila haskijco na vso moč. Nekajkrat sem bila na meji, da nisem padla v blato z vso svojo težo, višino in širino.

Foto: prijavim.se


Pot se je malo položila in že sva pritekli do prve vodne postaje. Lončke z, hvala bogu, ne premrzle vode sta podajala dva starejša in sila prijazna možakarja, ki sta se tudi nasmejala, ko se je moja Kara ulegla pod njuno mizo. Ampak časa za počitek ni bilo. Čakal naju je klanec, kar neprijetno dolg. Na vrhu pa že nova vodna postaja, vrhunsko. Cel klanec smo se spet trudili, da se Kara in njena nova tekaška prijateljica ne bi spustili v igro. Pri vodni postali pa sta z glavo ob glavi pili vodo vsaka iz svojega lončka. Zares luškano!
Gas tekanje dalje po razgibanih gozdnih poteh je zahtevalo še manjšo poškodbo mojega gležnja. Bolelo sicer je, ampak nikakor ne toliko, da ne bi mogla teči dalje. Še kak kilometer naju je čakal in na koncu še zadnji spust po travniku do cilja. Tam me je spiker pozdravil in takoj sem zagledala kolegico, ki nama je z visoko dvignjeno roko z udarcem "high five" čestitala.
Po oddihu po teku, po tem ko sem spravila večje količine blata z nog, sem si vzela čas za čaj, klepet in prijetno druženje.
Res sva bili predzadnji v kategoriji, a bila sem zelo zadovoljna. Kara se je izkazala za super pridno kužo in nenazadnje tudi najin čas teka ni bil slab. Največ pa šteje kvalitetno preživljanje prostega časa, druženje in uživanje. In ja, mislim, da sva se že dodobra zaljubili v tek.

Ni komentarjev: