sreda, 02. maj 2018

Rojstni dan v tekaških supergah v Medulinu

Za rojstni dan si vsi želimo početi tisto, kar nas najbolj veseli in meni se je letos želja čisto po naključju izpolnila. Že pred časom mi je kolegica povedala za en luškan tek v Medulinu. Sicer uradno ni bil namenjen tudi za kužke, ampak če nikjer ne piše, da s psom ne smeš tečt, potem to ni prepovedano. Prijavila sem se že celo večnost nazaj in prijavnina 10€ je res luksuz, ki ga le redko doživiš.
Kolegica je z možem in svojo psičko itak dopustovala v Istri, jaz pa sem v avto napokala kužko, velike količine vode za njo in fanta za spremstvo in odpeljali smo se skoraj na skrajni jug Istre.



Priznam, da me po vseh takšnih in drugačnih tekmah, še vedno stisne adrenalin, ko se tekma bliža. Bolj sproščeno sem se počutila, ko smo se s kolegico hitro našli, pravzaprav smo skoraj trčili na parkirišču en v drugega, brez da bi se zmenili. Čeprav so se najbolj zagreti že ogrevali, smo imeli dovolj časa, da smo v miru spili še en kofe in poklepetali.
Ko se je približeval čas, da se pripravimo za štart, sem ocenila, da ni prevroče, da bi Kara tekla z mano. Zrak je imel 23 stopinj in prijetno je pihljalo, tik pred štartom pa sem jo še polila s hladno vodo, da je imela oprsnico konkretno mokro in kar malce hladno. Ker resnično nisem želela, da bi jo matrala tečt 10km v vročini, sem imela tudi backup plan, da ostane pri Andreju, če bi bilo prevroče.
Štartali smo čisto zadnji. Namenoma, da nismo ovirali drugih tekačev. Ljudje na štartu so nas spodbujali in bili navdušeni nad Enyo in Karo. Nismo pa še pretekli pol kilometra, ko se je moja kuža ustavila za kakat.  "Metla" je bil nejevoljen, ker je moral počakal, da je opravila svoje in da sem jaz pobrala kupček. Saj ni trajalo tako dolgo, no!
Potem sem srečala še sosede. Seveda sem se drla na ves glas, pa sta me le s težavo zagledala in mi pomahala. Svašta, kje se srečamo!




Nekaj tekačev je nad tekom obupalo že ob prvem klančku, ki pa ga jaz, brez lažne skromnosti, sploh nisem čutila. Kara se je tudi lepo prilagodila mojemu tempu in ko je iz gobčka spustila še velik borov storž, sva zares uživali v teku. Korak po korak sva bili hitrejši od Mateje, Mitja in Enye, ker mi tako zelo počasen tek enostavno ni pasal na noge.
Tekli smo ob obali s čudovitim razgledom, res je bilo lepo. In lepi so bili večinoma tudi komentarji, ki sem jih slišala od gledalcev in navijačev ob progi. Seveda so vsi komentirali in spodbujali Karo. Sem in tja se je našel pa tudi kdo, ki je imel celo negativne pripombe, ampak tiste sem raje preslišala.
Na vodni postaji sva se napili vode in pod tušem na plaži sem jo malce ohladila, potem pa je večji del poti potekal po senci. Na avtomobile, ki so vozili mimo se je Kara odzivala normalno, tudi fantek na skiroju ji je bil zanimiv, tako da res ni dajala vtisa, da bi trpela. Bila je ekstra pridna!



Na ciljni ravnini sva pospešili tempo, kakor se spodobi. In prav prevzel me je ponos, ko sem zaslišala: "S stevilko 473 je pritekla v cilj Barbara s svojim kužkom. Bravo! Kdo je koga vlekel, bomo povprašali kasneje. Čestitke obema!" No, nihče me ni spraševal ničesar, verjetno tudi zato, ker sva spili plastenko vode, si malo oddahnili, potem pa šli do morja. Jaz sem skočila v vodo, Kara pa si ni upala, pa je raje malo lajala name. Super je bilo!
Tekanje smo zaključili družno na Karlovačkem v bližnjem lokalu in potem še s slastno pico. Psički pa sta bili deležni cele vrste priboljškov, seveda pasjih in super najboljših. Obe si zaslužita same pohvale. No, mi pa tudi.



Najin rezultat je bil 1h6min za 1,2km, kar sploh ni tako slabo, upoštevajoč še vse dogodivščine ne progi; kakanje, skiro, vodno postajo, tuš... In nenazadnje sem razmišljala, kako sem vesela, da lahko s tako lahkoto pretečem 10ko, pa čeprav v ne najhitrejšem tempu. Dejstvo je, da že skoraj 3 leta nisem resno tekla. Veliko pa naredijo tudi izkušnje, znanje in tekaška tehnika.
Hvala vsem za super družbo, pomoč in vrhunsko praznovanje rojstnega dne in hvala Kari, ker je tako super psička! ;)

Ni komentarjev: