sreda, 02. maj 2018

Rojstni dan v tekaških supergah v Medulinu

Za rojstni dan si vsi želimo početi tisto, kar nas najbolj veseli in meni se je letos želja čisto po naključju izpolnila. Že pred časom mi je kolegica povedala za en luškan tek v Medulinu. Sicer uradno ni bil namenjen tudi za kužke, ampak če nikjer ne piše, da s psom ne smeš tečt, potem to ni prepovedano. Prijavila sem se že celo večnost nazaj in prijavnina 10€ je res luksuz, ki ga le redko doživiš.
Kolegica je z možem in svojo psičko itak dopustovala v Istri, jaz pa sem v avto napokala kužko, velike količine vode za njo in fanta za spremstvo in odpeljali smo se skoraj na skrajni jug Istre.



Priznam, da me po vseh takšnih in drugačnih tekmah, še vedno stisne adrenalin, ko se tekma bliža. Bolj sproščeno sem se počutila, ko smo se s kolegico hitro našli, pravzaprav smo skoraj trčili na parkirišču en v drugega, brez da bi se zmenili. Čeprav so se najbolj zagreti že ogrevali, smo imeli dovolj časa, da smo v miru spili še en kofe in poklepetali.
Ko se je približeval čas, da se pripravimo za štart, sem ocenila, da ni prevroče, da bi Kara tekla z mano. Zrak je imel 23 stopinj in prijetno je pihljalo, tik pred štartom pa sem jo še polila s hladno vodo, da je imela oprsnico konkretno mokro in kar malce hladno. Ker resnično nisem želela, da bi jo matrala tečt 10km v vročini, sem imela tudi backup plan, da ostane pri Andreju, če bi bilo prevroče.
Štartali smo čisto zadnji. Namenoma, da nismo ovirali drugih tekačev. Ljudje na štartu so nas spodbujali in bili navdušeni nad Enyo in Karo. Nismo pa še pretekli pol kilometra, ko se je moja kuža ustavila za kakat.  "Metla" je bil nejevoljen, ker je moral počakal, da je opravila svoje in da sem jaz pobrala kupček. Saj ni trajalo tako dolgo, no!
Potem sem srečala še sosede. Seveda sem se drla na ves glas, pa sta me le s težavo zagledala in mi pomahala. Svašta, kje se srečamo!




Nekaj tekačev je nad tekom obupalo že ob prvem klančku, ki pa ga jaz, brez lažne skromnosti, sploh nisem čutila. Kara se je tudi lepo prilagodila mojemu tempu in ko je iz gobčka spustila še velik borov storž, sva zares uživali v teku. Korak po korak sva bili hitrejši od Mateje, Mitja in Enye, ker mi tako zelo počasen tek enostavno ni pasal na noge.
Tekli smo ob obali s čudovitim razgledom, res je bilo lepo. In lepi so bili večinoma tudi komentarji, ki sem jih slišala od gledalcev in navijačev ob progi. Seveda so vsi komentirali in spodbujali Karo. Sem in tja se je našel pa tudi kdo, ki je imel celo negativne pripombe, ampak tiste sem raje preslišala.
Na vodni postaji sva se napili vode in pod tušem na plaži sem jo malce ohladila, potem pa je večji del poti potekal po senci. Na avtomobile, ki so vozili mimo se je Kara odzivala normalno, tudi fantek na skiroju ji je bil zanimiv, tako da res ni dajala vtisa, da bi trpela. Bila je ekstra pridna!



Na ciljni ravnini sva pospešili tempo, kakor se spodobi. In prav prevzel me je ponos, ko sem zaslišala: "S stevilko 473 je pritekla v cilj Barbara s svojim kužkom. Bravo! Kdo je koga vlekel, bomo povprašali kasneje. Čestitke obema!" No, nihče me ni spraševal ničesar, verjetno tudi zato, ker sva spili plastenko vode, si malo oddahnili, potem pa šli do morja. Jaz sem skočila v vodo, Kara pa si ni upala, pa je raje malo lajala name. Super je bilo!
Tekanje smo zaključili družno na Karlovačkem v bližnjem lokalu in potem še s slastno pico. Psički pa sta bili deležni cele vrste priboljškov, seveda pasjih in super najboljših. Obe si zaslužita same pohvale. No, mi pa tudi.



Najin rezultat je bil 1h6min za 1,2km, kar sploh ni tako slabo, upoštevajoč še vse dogodivščine ne progi; kakanje, skiro, vodno postajo, tuš... In nenazadnje sem razmišljala, kako sem vesela, da lahko s tako lahkoto pretečem 10ko, pa čeprav v ne najhitrejšem tempu. Dejstvo je, da že skoraj 3 leta nisem resno tekla. Veliko pa naredijo tudi izkušnje, znanje in tekaška tehnika.
Hvala vsem za super družbo, pomoč in vrhunsko praznovanje rojstnega dne in hvala Kari, ker je tako super psička! ;)

torek, 01. maj 2018

Tek v Mekinjah

Bivša sodelavka, lahko bi ji celo rekla kolegica (ker se tudi ukvarja s športom), mi je pomagala navdušiti se nad tekom s kužki. Temu svojemu teku ne rečem canicross, ker me moja kuža ne vleče. Nasprotno, učim jo, da me ne sme vleči, da teče na popuščenem povodcu. Prvi najin preizkus je bil Valentinov tek dvojic na Kokoš februarja letos, zdaj pa sva se udeležili malo drugačnega izziva. Prijavila sem naju na kros, 30. Mekinjski kros.

Foto: ŠKD Mekinje

Prihod v Mekinje v hladnem jutru je razkril, da tek ne bo preprost. Tekmovalci kategorij, ki so štartali pred nami so po travniku v ciljni ravnini prihajali blatni vsaj do kolen. Vseeno sva se pred štartom sproščali s pozdravljanjem z drugimi kužki in klepetanjem z njihovimi lastniki. Ko je bila končno na vrsti kategorija teka s kužki, so se po progi najprej zapodili moški canicrossisti, potem pa še ženske. Kara je štartala s tako hitrostjo, da sem prvi ovinek komaj "zvozila". Kratka klančina asfaltirane ceste se je hitro spremenila v slab makadam, potem v kolovoz in kmalu tudi v travnato pot. Ujeli sva sotekmovalko s psičko haskija. S Karo sta si bili všeč in nujno sta se morali pozdravit. Pozdravljanje jima ni bilo dovolj in če ne bi bilo treba teči, bi se verjetno vnela pasja igra brez konca. Brez konca pa je bila v naslednjih nekaj sto metrih količina blata na poti. Najprej je bilo zoprno, potem pa že zabavno; gaženje po blatu in lovljenje ravnotežja med tekom po klancu navzdol, pa še Kara je lovila haskijco na vso moč. Nekajkrat sem bila na meji, da nisem padla v blato z vso svojo težo, višino in širino.

Foto: prijavim.se


Pot se je malo položila in že sva pritekli do prve vodne postaje. Lončke z, hvala bogu, ne premrzle vode sta podajala dva starejša in sila prijazna možakarja, ki sta se tudi nasmejala, ko se je moja Kara ulegla pod njuno mizo. Ampak časa za počitek ni bilo. Čakal naju je klanec, kar neprijetno dolg. Na vrhu pa že nova vodna postaja, vrhunsko. Cel klanec smo se spet trudili, da se Kara in njena nova tekaška prijateljica ne bi spustili v igro. Pri vodni postali pa sta z glavo ob glavi pili vodo vsaka iz svojega lončka. Zares luškano!
Gas tekanje dalje po razgibanih gozdnih poteh je zahtevalo še manjšo poškodbo mojega gležnja. Bolelo sicer je, ampak nikakor ne toliko, da ne bi mogla teči dalje. Še kak kilometer naju je čakal in na koncu še zadnji spust po travniku do cilja. Tam me je spiker pozdravil in takoj sem zagledala kolegico, ki nama je z visoko dvignjeno roko z udarcem "high five" čestitala.
Po oddihu po teku, po tem ko sem spravila večje količine blata z nog, sem si vzela čas za čaj, klepet in prijetno druženje.
Res sva bili predzadnji v kategoriji, a bila sem zelo zadovoljna. Kara se je izkazala za super pridno kužo in nenazadnje tudi najin čas teka ni bil slab. Največ pa šteje kvalitetno preživljanje prostega časa, druženje in uživanje. In ja, mislim, da sva se že dodobra zaljubili v tek.