četrtek, 22. februar 2018

Valentinov tek dvojic na Kokoš

Tekaška oprema, trail tekaški copati, tekaški povodec, oprsnica, posodica za vodo... jaz in moja črno-bela "zmajčica". Odpeljali sva se do Sežane, skozi Lipico do mejnega prehoda. Tam sem parkirala na lepem asfaltnem parkirišču. Nisva bili prvi, čeprav so se prijave šele dobro odprle. Pofočkali sva se na ekspres prijavah. Seveda nisem imela s seboj Karinega potnega lista, ki bi dokazoval, da je cepljena proti steklini. Malo netipično zame, da pozabljam takšne zadeve. No ja, obrnila sem en klic in zadevo več kot uspešno rešila. In kaj sva imeli sploh v mislih?

Letos je bil tek na Kokoš v svoji četrti izvedbi. Prvi dve leti sva hotela it s kolegom, pa se nikoli ni izšlo, lani nobena od naju s Karo ni bila pripravljena. Letos je Kara bila, jaz pa malo manj, pa sva šli. Moj cilj je bil druženje, uživanje, da bi spet nazaj dobila veselje do tekanja, da bi tekala s Karo in seveda pretekla vseh približno 2500m klanca, ki mestoma sploh ni tako nedolžen.

Tek je imel vse kar imajo veliki, kljub temu da je bil majhen. Ničesar nisem pogrešala pri organizaciji. Štartna številka s čipom in knoflami, luškana majčka, veliko dobrot za kužke, nekaj promocijskega materiala... vse je bilo lično zapakirano v majhni vrečki. Hitro sem se spomnila vseh že naučenih in utečenih "ritualov" pred štartom. 
In moja Kara se je izkazala. Bila ja ena najlepše vzgojenih pesjanov. Bila je mirna, malce prestrašena sicer, a prijazna do vseh kužkov. Nalajala je le fotografa, ki ji je z dvema "fotografskima bazukoma" molel v smrček. Roko na srce, na njenem mestu, bi ga tudi jaz. Vsi psi so lajali, bevskali in vlekli naokoli, Kara pa jih se "po pašno" le od daleč opazovala. No, po glasnem vzkliku za štart se je pognala za njimi, kot bi ji zbežala cela čreda ovc.

In sva tekli...počasi, ker mudilo se nama res ni. Prehitel naju je nemški ovčar, rodezijski grebenar in še en mali navdušeni bostonski terier. Midve pa sva tekli počasi. Ja, moram priznat, da so moje mečne mišice malo štrajkale. Šponale so me ko hudič!

V vršnem delu, po nekaj metrih blatne poti sva pritekli pod ciljni lok. Čas na semaforju mi ni bil jasen. Kazal je 11 minut in nekaj čez. Potem sem dojela, da je to čas od štarta kategorij brez pasje družbe, ki so štartali deset minut za nami. 
Ob vodi za kužke in čaju, sem Karo seveda pohvalila, pobožala in počohala.

Vreme je bila vrhunsko; sonce in 7°c. Amapak vseeno smo se odpravili navzdol. V družbi Pšene in njenih dveh kužkov je bilo super. S Pšeno sva malo poklepetali, kužki pa so se dodobra spoprijateljili.

Po teku paše kraška jota, tokrat je pasal pa še krof. Poklepetala sem še z dvema možakarjema, pogledali sva rezultate (ja, bili sva 4. v kategoriji in za nekih 25 sekund sva zgrešili bronasto piškotasto medaljo), počakali sva še na podelitev, potem pa sva utrujeni, zadovoljni in s super izkušnjo odšli domov. No, imela sem še en opravek v Sežani, ampak to ne sodi zraven.

Vrhunska zabavna izkušnja za obe in navdušeni sva bili. By the way, sva že prijavljeni na nov izziv v drugi polovici aprila. 

Ni komentarjev: