petek, 02. februar 2018

Novi začetki, začetki na novo

Kar nekaj časa je preteklo od moje zadnje objave! Ja, zdi se res cela večnost. V tem času se je spremenilo in zgodilo marsikaj, med drugim smo tudi že v letu 2018. 2017 je minilo hitro, skoraj prehitro. Za vse, s čimer sem se ukvarjala, mi je zmanjkovalo časa in ob vseh nedokončanih "življenskih projektih" sem si vedno rekla, da vsako obdobje prinese nekaj novega. Pravzaprav je prišlo toliko novega, da sem veliko starega zanemarila. Ena takih reči je rekreacija. Jaz temu rečem "privat" rekreacija. Namreč, strogo ločujem "poslovno" in "privat" rekreacijo. Zakaj se ne bi vrnila na stara pota?




Ni bila novoletna zaobljuba, bil je zgolj trenuten navdih. V januarju sem šla 16-krat na "hišni" hribček, na Planino nad Vrhniko. Začenši z 11. januarjem, sva bili s Karo na Planini praktično vsak dan. Mislila sem, da me bo minilo že po četrtem ali petem vzponu, pa sem si našla motivacijo v opazovanju ljudi, količine blata v vršnem delu, vremenskih razmer, predvsem pa v radovednosti, koga bom srečala tokrat in s kolkimi drugimi kužki se bo povohala Kara. Iskala sem tudi vedno nove kombinacije poti; včasih mi je bila dovolj krajša strmejša, včasih tista najdaljša, ki sem jo začinila še s tekom v klanec. Vsakič pa je bil najin zaščitni znak "fotkanje" na vrhu stolpa. Frendi na FB so si verjetno mislili, da sem, milo rečeno, smešna, pa vendar je bil tudi zame vse skupaj hec.
Glavno pri vsem tem je, da sem dobila nazaj tisti fajn občutek, ko se prešvicaš, zdivjaš, utrudiš in si prijetno utrujen. Po vrhu vsega pa se mi je, po žensko pač, zdelo da za pol odtenka bolje zgledam. No, počutila sem se res tako. Ja, nazaj sem obudila željo po gibanju, tisti občutek sreče, ki ga imaš po dobri meri gibanja. 
Ti občutki so me dvignili celo do te mere, da sem naju s Karo prijavila na valentinov tek dvojic na Kokoš in v ta namen sva v ponedeljek na barju pretekli 7km. Ni veliko, ampak začetek je obetaven. 
Ko me spusti muskl fiber, greva spet v akcijo. 

Ni komentarjev: