četrtek, 22. februar 2018

Valentinov tek dvojic na Kokoš

Tekaška oprema, trail tekaški copati, tekaški povodec, oprsnica, posodica za vodo... jaz in moja črno-bela "zmajčica". Odpeljali sva se do Sežane, skozi Lipico do mejnega prehoda. Tam sem parkirala na lepem asfaltnem parkirišču. Nisva bili prvi, čeprav so se prijave šele dobro odprle. Pofočkali sva se na ekspres prijavah. Seveda nisem imela s seboj Karinega potnega lista, ki bi dokazoval, da je cepljena proti steklini. Malo netipično zame, da pozabljam takšne zadeve. No ja, obrnila sem en klic in zadevo več kot uspešno rešila. In kaj sva imeli sploh v mislih?

Letos je bil tek na Kokoš v svoji četrti izvedbi. Prvi dve leti sva hotela it s kolegom, pa se nikoli ni izšlo, lani nobena od naju s Karo ni bila pripravljena. Letos je Kara bila, jaz pa malo manj, pa sva šli. Moj cilj je bil druženje, uživanje, da bi spet nazaj dobila veselje do tekanja, da bi tekala s Karo in seveda pretekla vseh približno 2500m klanca, ki mestoma sploh ni tako nedolžen.

Tek je imel vse kar imajo veliki, kljub temu da je bil majhen. Ničesar nisem pogrešala pri organizaciji. Štartna številka s čipom in knoflami, luškana majčka, veliko dobrot za kužke, nekaj promocijskega materiala... vse je bilo lično zapakirano v majhni vrečki. Hitro sem se spomnila vseh že naučenih in utečenih "ritualov" pred štartom. 
In moja Kara se je izkazala. Bila ja ena najlepše vzgojenih pesjanov. Bila je mirna, malce prestrašena sicer, a prijazna do vseh kužkov. Nalajala je le fotografa, ki ji je z dvema "fotografskima bazukoma" molel v smrček. Roko na srce, na njenem mestu, bi ga tudi jaz. Vsi psi so lajali, bevskali in vlekli naokoli, Kara pa jih se "po pašno" le od daleč opazovala. No, po glasnem vzkliku za štart se je pognala za njimi, kot bi ji zbežala cela čreda ovc.

In sva tekli...počasi, ker mudilo se nama res ni. Prehitel naju je nemški ovčar, rodezijski grebenar in še en mali navdušeni bostonski terier. Midve pa sva tekli počasi. Ja, moram priznat, da so moje mečne mišice malo štrajkale. Šponale so me ko hudič!

V vršnem delu, po nekaj metrih blatne poti sva pritekli pod ciljni lok. Čas na semaforju mi ni bil jasen. Kazal je 11 minut in nekaj čez. Potem sem dojela, da je to čas od štarta kategorij brez pasje družbe, ki so štartali deset minut za nami. 
Ob vodi za kužke in čaju, sem Karo seveda pohvalila, pobožala in počohala.

Vreme je bila vrhunsko; sonce in 7°c. Amapak vseeno smo se odpravili navzdol. V družbi Pšene in njenih dveh kužkov je bilo super. S Pšeno sva malo poklepetali, kužki pa so se dodobra spoprijateljili.

Po teku paše kraška jota, tokrat je pasal pa še krof. Poklepetala sem še z dvema možakarjema, pogledali sva rezultate (ja, bili sva 4. v kategoriji in za nekih 25 sekund sva zgrešili bronasto piškotasto medaljo), počakali sva še na podelitev, potem pa sva utrujeni, zadovoljni in s super izkušnjo odšli domov. No, imela sem še en opravek v Sežani, ampak to ne sodi zraven.

Vrhunska zabavna izkušnja za obe in navdušeni sva bili. By the way, sva že prijavljeni na nov izziv v drugi polovici aprila. 

nedelja, 04. februar 2018

Planina nad Vrhniko

Petek in sobota sta bila snežena in tako je nedelja postala raj za ljubitelje "snežnih pravljic" in "zimskih idil". Priznam, da sem teh dveh besednih zvez že malo sita, a če pustim izrazoslovje ob strani, sem tudi sama precejšnja navdušenka nad zimsko zasneženo pokrajino.

Najbolj pri roki je bila Planina. Zraven sem povabila še očeta... lahko bi rekla, da je bilo skoraj taktično, da mi je utiral sledi v ne tako tanko snežno odejo. Prvo četrtino poti tudi sama, brez "ratraka" ne bi imela težav, a skoraj z vsakim korakom se je snežna odeja debelila in kmalu je postalo naporno.

Na vrhu stolpa

Šli smo po poti mimo Blatnega dola in potem desno po poti v grabnu, ki vodi do poti, ki se mimo Ajdovske stopnje priključi položni poti pri bukvi. Do začetka grabna še vedno ni bilo težav s hojo, potem pa je bila sled le ena, sneg pa občutno bolj globok. Brez gamaš ne bi bilo prijetno. Težave je imela edino Kara. Nikakor ni sprejela, da je lažjoe hoditi po gazi, kakor pa skakljati po "celcu", kjer ji je bil sneg praktično čez glavo. Nekajkrat smo se ustavili tudi za to, da sem ji iz zadnje strani zadnjih tac "pocufala" kepe snega, ki so jo motile pri tekanju. 


Pasje dirjanje

Do bukve ni bilo veliko pohodnikov, potem pa...hm... gneče res ni bilo, prijetne tišine pa tudi ne. Ampak za nedeljo dopoldne je to popolnoma ok. Tudi pot je bila primerno uhojena, široka, malo razmočena, že blatna na nekaj mestih, nekje pa celo drsna. A nič takšnega, ker povprečni pohodnik ne bi zmogel premagati. Res pa se je videlo kar nekaj luknjic derez, ki jim jaz rečem "ketnce". Varnost je seveda na prvem mestu, pa vendar so bile nepotrebne, če le premoreš nekoliko spretnosti. Mi trije smo navzdol kar malce tekli. Zabavno je, če se lahko vržeš v sneg, ko te spodnese!

Zasneženi gozd
V koči na vrhu je bilo ljudi kar nekaj, nekateri so čaj pili zunaj. Karo je pozdravil prijateljček Ron, a se ji je preveč mudilo na stolp, da bi mu posvetila več pozornosti. S stolpa res ni bilo razgleda, pa vseeno je bilo vredno premagati še tistih nekaj stopnic. Imaš čisto zares občutek, da si prišel na vrh Planine.

Akcija!

Bilo je prijetno dopoldne.

petek, 02. februar 2018

Novi začetki, začetki na novo

Kar nekaj časa je preteklo od moje zadnje objave! Ja, zdi se res cela večnost. V tem času se je spremenilo in zgodilo marsikaj, med drugim smo tudi že v letu 2018. 2017 je minilo hitro, skoraj prehitro. Za vse, s čimer sem se ukvarjala, mi je zmanjkovalo časa in ob vseh nedokončanih "življenskih projektih" sem si vedno rekla, da vsako obdobje prinese nekaj novega. Pravzaprav je prišlo toliko novega, da sem veliko starega zanemarila. Ena takih reči je rekreacija. Jaz temu rečem "privat" rekreacija. Namreč, strogo ločujem "poslovno" in "privat" rekreacijo. Zakaj se ne bi vrnila na stara pota?




Ni bila novoletna zaobljuba, bil je zgolj trenuten navdih. V januarju sem šla 16-krat na "hišni" hribček, na Planino nad Vrhniko. Začenši z 11. januarjem, sva bili s Karo na Planini praktično vsak dan. Mislila sem, da me bo minilo že po četrtem ali petem vzponu, pa sem si našla motivacijo v opazovanju ljudi, količine blata v vršnem delu, vremenskih razmer, predvsem pa v radovednosti, koga bom srečala tokrat in s kolkimi drugimi kužki se bo povohala Kara. Iskala sem tudi vedno nove kombinacije poti; včasih mi je bila dovolj krajša strmejša, včasih tista najdaljša, ki sem jo začinila še s tekom v klanec. Vsakič pa je bil najin zaščitni znak "fotkanje" na vrhu stolpa. Frendi na FB so si verjetno mislili, da sem, milo rečeno, smešna, pa vendar je bil tudi zame vse skupaj hec.
Glavno pri vsem tem je, da sem dobila nazaj tisti fajn občutek, ko se prešvicaš, zdivjaš, utrudiš in si prijetno utrujen. Po vrhu vsega pa se mi je, po žensko pač, zdelo da za pol odtenka bolje zgledam. No, počutila sem se res tako. Ja, nazaj sem obudila željo po gibanju, tisti občutek sreče, ki ga imaš po dobri meri gibanja. 
Ti občutki so me dvignili celo do te mere, da sem naju s Karo prijavila na valentinov tek dvojic na Kokoš in v ta namen sva v ponedeljek na barju pretekli 7km. Ni veliko, ampak začetek je obetaven. 
Ko me spusti muskl fiber, greva spet v akcijo.