nedelja, 30. december 2018

Roblekov dom na Begunjščici, 1657 m.n.v.

Pri Roblekovem domu sem že bila. Približno 25 let nazaj, oziroma toliko, da se ga nisem spomnila niti... Nič! Kot, da nisem bila tam, sploh nikoli. Pa sem še tja, tudi zato, ker je v knjižici SPP od tam zahtevan štempelj. Dan je bil lep, energija taprava, malo sem bila celo evforična. 
Avto sem pustila v Dragi. To je dolina, soteska, ki se začne skoraj že v Begunjah, zagotovo pa vhod vanjo straži grad Kamen, ki je tako lep in markanten, da vzbudi strast, ki jo gojim do gradov, starih zidov in škarp. Draga se imenuje tudi potoček, ki me je spremljal ob poti vse do tam, kjer se s ceste pot umakne v gozd. 


Nekaj ljudi se je vračalo že nazaj in tudi zato dvema pohodnikoma, ki sta me hotela prepričati, da je do vrha še 6 ur hoje in na vrhu 6 metrov snega, seveda nisem verjela. Nekateri se radi pohecajo in jaz se pohecam z njimi, to mi je všeč. 
Pot je bila podobna vsem tistim potem na Kriško goro, Tolsti vrh, Dobrčo in tudi Kališče... relativno hud cik cak vzpon skozi gozd. Monotonost je razbila lepa pašna planina Planinca. Pravi pašni hotel! Ob poti je bila informativna tabla z nekaj podatki o paši, košnji in dejavnostih na planini v prejšnjem stoletju, a prebrala sem jo šele po poti navzdol. 
Pot se je nadaljevala po cesti do naslednje planine, Poljške planine. Vabilo na silvestrovanje mi je kar ponujalo vizijo o tem, kako prijetno bi bilo silvestrovati tam, ampak jo je prekinila Kara, ko je skočila na nič več uporabno "šajtrgo". No, pa ponosno fotkala se je z Božičkom in Snežkotom. Luštno se je pozabavati, brez veze je biti samo resen in brez veselja. 




Naprej po poti je bilo srečati kar nekaj pohodnikov in kužkov, pa se Kara ni zmenila z njih. Jaz pa sem vedno vesela, ko srečujem množice ljudi, ki gredo v nasprotno smer, kakor jaz. Tako obstaja možnost, da kjer bom jaz, ne bo gneče. Pozimi je to skoraj vseeno, ker so vsi v kočah, jaz pa nikoli. Ne maram vročine, slabega zraka in šundra v kočah, pa še kužati ne smejo v koče, večinoma. 
Cik cak, cik cak, skozi gozd, mimo skladovnic drv. 


Na vrhu je bilo še nekaj metrov ledu, ki se ga je dalo obiti, potem pa sem zagledala Stol v vsej svoji veličini. Iz stranske mrežice ruzaka sem vlekla fotoaparat in ni manjkalo dosti, da se ne bi zvrnila na onem ledu. Stol in Vrtača bosta ostala na mestu. Raje sem umirila korak in stopila na varno. Juj, kaj vse se je videlo, ko sem stopila z ledu in pogledala naokoli. Res, razgledni balkon Gorenjske!

Pot na Vrtačo je bila čisto blizu, pot pod Vrtačo, ki vodi na Stol, pot na Stol, koča na Stolu in oba vrha Stola. Julijske Alpe, kot pa dlani, Bled, Blejski otok, grad, dolina proti Kranju, v drugo smer proti Jesenicam... ma, vse se je videlo za onikat lepo! Kakšno veselje!





Kara je prosto tekala pred kočo, pojedla svoj izletniški obrok in se napila vode. Tudi kuža je žejna in lačna po toliko tekanja in skakanja. No, tudi meni je pasal čaj... no ja, s seboj sem imela topel isostar in kos potice. Malo sem se še razgledala naokoli potem pa je začelo grdo pihati, preko Begunjščice so se valili sumljivo temni oblaki in iz njih je začel naletavati sneg. Redko doživiš, da sije sonce in hkrati naletava sneg. Kapuca ali sončna očala? 
Hitro sem se odpravila v dolino, tako tudi ni bilo priložnosti, da bi me začelo zebsti, kljub primerni obleki. 


Pri vrnitvi na Poljško planino sem zagledela gasilski kamion in najprej me je stisnilo, kaj se je zgodilo, tako naslednji trenutek pa sem videla, da je le pripeljal vodo. Huh! Ustavila sem se na planini in zapasal mi je čaj. Domači gospodinji sem ga naročila kar v njenem mimohodu in prav prijazno mi ga je postregla, čeprav je bilo jasno, da ima vrh glave drugega dela. 
Še Kara je prišla na svoj račun. Med mojim pitjem čaja se je spoprijateljila z dvema psičkama. Ena je non stop lajala na njo, druga ji je kradla palice. Kako sem se jim nasmejala! 


Sestop sem nadaljevala po isti poti in dohitela ekipco mlajših planincev, ki so na glas razpravljali, kakšne pasme je Kara, ali je border ali ne, ali bo dala palico ali ne. Smejala sem se in jih prehitela. Kara mi je prinesla palico in jo pustila na poti. Pobrala sem jo in jo vrgla daleč po travniku. Ni je videla, kam leti, zato je padla kar nekaj metrov od nje. Zavpila sem ji povelje: obrni se, gor, desno. In točno tja je šla, našla palico in stekla po poti naprej. Mladi planinci, ki so to videli, so ostali brez besed. Meni pa se je smejalo. Kara sicer razume te ukaze, ampak palico najde bolj po vonju. Zabavam se, ko ljudje gledajo in komentirajo Karino poslušnost in ubogljivost.  


Mimogrede sva bili pri avtu. 
Potem sva se ustavili še pri Kamnu. Sprehodili sva se kot graščakinja in grajske psička, se malo razgledali naokoli, razmišljli in se spočili na sončku v zavetrju. Lep zaključek izleta, ko še kaj novega izveš o zgodovini tistega kraja. Pa si narediš dan popoln!

Res uživam, ko "bluzim" naokoli. Pa ni vedno treba, da grem v hribe in lezem na jurja ali dva višine, lepo je tudi nižje. Čeprav je tudi doma zelo lepo, si bogatim življenje s tem, ko nisem doma. Ko bom čez 30 let razmišljala, kaj se počela v življenju, bom lahko rekla, da sem se imela fajn, ker sem počela tisto, v čemer sem uživala. Ležanje in "ničpočetje" lahko počaka!





petek, 28. december 2018

Viševnik, 2050 m.n.v.

Letos sem imela izredno slabo leto, kar se tiče pogostosti obiskovanja hribov, zadnje dni pa se še meni zdi, kakor bi si hotela popravit to bilanco rdečih številk nadmorskih metrov. Čisto mimogrede sem se odločila za Viševnik. Od zgodnje pomladi je bil v planu, zgolj zato, ker je lahko dosegljiv dvatisočak. Tja sem želela predvsem zaradi Kare, čeprav vem, da je sposobna hoditi še bistveno več, itak. Pozno jeseni sem že obupala nad idejo, da bom letos s Karo stala na 2050 m.n.v., pa vendar sem si plan v zadnjih dneh letošnjega leta izpolnila.
Na parkirišču na Rudnem polju celodnevno parkiranje stane 5€ in z veseljem sem vrgla tiste kovance v parkomat. Prekipevala sem od veselja, ker na nebu ni bilo niti oblačka. Spet sem si obetala fantastične razglede, obilico dobre volje in vrhunsko počutje. Kaj je lahko sploh boljše od tega?! 



Makadamska cesta do zgornjega parkirišča je bila poledenela, z nekaj previdnosti je šlo brez težav. Zgornje parkirišče, prazno. Lovilci sončnih vzhodov so šli že domov, pohodniki, turisti in planinci vseh vrst pa smo šele prihajali. Dalje po smučišču je bilo nekaj ledu, a pohodni čevlji to prenesejo. Na vrhu smučišča sem se zataknila; par srednjih let je občudoval Karo. Pa smo se zaklepetali za četrt ure. Sonce pa...kot poleti. Znebila sem se vseh odvečnih plasti šalov, kap, rokavic in jopc, potem pa še dveh "čvekačev" in zagrizla dalje v klanec. Čeprav se mi je zdelo, da grem počasi, sem hribovce enega za drugim prehitevala. Hitro se na ledu in snegu niti ni dalo iti, vseeno pa sem bila vztrajna in so "ketnce - dereze" ostale v ruzaku. Na Plesišču sem bila sama. No, pa Kara je divjala po "cevcu".
  



Vzpon od Plesišča dalje je bil prijeten, po snegu. Nakar sm zaslišala zgoraj pred seboj glas, ki je nekoga klical. Prec mi je bilo jasno, da je nek kuža. Pogledala sem ovinek naprej in zagledala velikansko pasjo bučo in Karo zraven. Bil je ogromen, zares mrcina, lep in prijazen šekast border collie, morda je bil avstralc. Bilo je nekaj pasjega prerivanja, ampak prostora za igro je bilo premalo. 



Vreme je bilo res vrhunsko, noro dobro. Ne dolgo naprej sem zaslišala nekoga, ki je vpil "o, to je pa že tretji border tukej gor". Pogledala sem naprej in Kara se je že pozdravljala s kužatom, glasni veseljak pa je bil mlajši zgovornež, ki mi je že z nekaj besedami in z dobro voljo pognal kri po žilah. V hribih res pogosto srečaš prijetne ljudi. 
Dalje je bilo še nekaj ljudi, po mojem pa ni bilo neke pretirane gneče. Od predvrha je bilo treba paziti na kužo, da se ne bi preveč približala robu, pa še vrane so ji bile silno všeč.
Tik pod vrhom sta se s sestopom matrali še dve dekleti mojih let... seveda, brez derez je treba biti še previdnejši in počasnejši. 
Na vrhu pa... popoln razgled v vse smeri. Imela sem občutek, da lahko vržem kamen na Planiko in Kredarico, hkrati. Tako blizu sta se zdeli. Videlo se je Bohinjsko jezero, Vogel, Kobla,... V daljavi Storžič, Stol, Grintavec... in vse vmes. Brez oblačka in skoraj brez meglic v daljni daljavi. Po nekaj minutah je prišla še ekipca, ki sem jo prehitela že čisto spodaj in prav posrečeno so zapeli: "greva gor v hribe, vohat gorski zrak. Ven iz te sivine, greva kot takrat. Ko sva se spoznala, kolk je blo lepo..." Luškano in prisrčno, super ljudje. Skupaj smo občudovali razgled, božali so Karo, klepetala sem z njimi o toplih kapah s cofi... zabavno!




Z ekipco zabavljačev se je zamenjala ena drgačna ekipa milo rečeno "raznolikih" pohodnikov. Stari, mladi. Nekateri v pajkicah, kratkih rokavih, supergah, hudih gojzarjih, vrhunskih ekspedicijskih vetrovkah... kot bi si jih random izmislila. Za sestop so nekateri imeli ledne dereze, nekateri ketnce, tretji nič. Večina jih je imela pohodne palice, nekateri celo cepine. Zares pisano! Med potjo navzdol smo drug drugega prehiteli vsaj trikrat. Zoprna reč na ozkih planinskih stezah, pa vendar sem vzela to kot... nič posebnega. 
U ja, tudi Kara je prvič videla dereze in prav sumljive so ji bile, ko so škripale na steptanem snegu in ledu. Sicer pa so ji bile gorske vrane veliko bolj zanimive. 








Na navzdol smo se srečali še s kar nekaj kužati. Še z nekim malim šprinterskim dobrovoljčkov v oranžnem plaščku, kratkodlakim borderjem, bokserjem, zlatim prinašalcem in še enim borderjem. Border collieji so očito res najbolj pogosti hribolazci. In če ocenjujem po svoji "gorski kozici", popolnoma upravičeno. 



Kljub zgodnjemu popoldnevu, se je sonce že nižalo, kot bi bilo dneva samo še čisto malo. Na Rudnem polju se je trlo tekačev na smučeh, sankačev in sprehajalcev. Preveč šundra, za moj okus. Tudi tisti malo krog na umetnem snegu, me nič kaj ne privlači. Bom počakala tapravo pošiljko tapravga snega.
Med vožnjo domov sem razmišljala, kako sem srečna, ker hodim v hribe. Koliko lepega vidim in doživim s tako preprosto dejavnostjo, kot je hoja.



sreda, 26. december 2018

Lubnik, 1025 m.n.v.

Nikoli nisem imela "zicledra" za poležavat (za to je škoda življenja) in če sem frej, res ni vidim razloga, da bi bila doma. Zato me je tudi tokrat nekaj brcnilo v rit in spomnila sem se na Lubnik. Bil je že dolgo časa v planu, pa nikakor nisem šla tja. Tokrat sem izbrala pot, družbo in šla. 
Odločila sva se za pot od Škofjeloškega gradu. Parkirala sva pri mostu čez Soro, potem pa zaštartala mimo grajskega obzidja v klanec. 


Škofjeločani imajo fantastično trim stezo, opremljeno s smetnjaki, kantami za pasje kakce, tablami (usmerjevalnimi in z vajami za moč). Fantastično! Čisto sem navdušena in sem jim kar malo nevoščljiva. Nekaj takšnega manjka v mojem kraju. 
Čez travnike naju je kolovozna pot vodila spet v gozd, poseben gozd. Poleg bukev, je bilo polno jelk. Jelka ni prav zelo pogosto drevo, zato sem bila še toliko bolj navdušena. Jelke so mi res všeč, neko tako čarobnost izžarevajo. Čaroben pa je bil tudi kup listja na poti, sploh za Karo. Tauhanje palic, skakanje in potapljanje v listno gmoto je res pasji živžav. 



Pri zgornjem parkirišču, nedaleč od poti z listjem, kjer je tudi cesta, ki pelje na Gabrovo, smo se odločili, da zaokrožimo do starega gradu. Seveda je bilo jasno, da je le razvalina. Nekoč verjetno precej velik grad je vreden ogleda, še posebaj, ker to znatno ne podaljša poti. Dalje se pot vzpenja skozi gozd kar po strugi manjšega potočka, kjer je tudi hoja malo otežena. Kamni so precej majavi in treba je bili kar zbran, da si kakšnega kamna sam sebi ne prekucneš na nogo. Ampak hudega zares ni. 


Po nekaj minutah vzpona po koreninah in listju, smo prišli na simpatično jaso. Jasno je bilo, da je pašnik in videti je bilo, da se tod pasejo konji. Po še nekaj korakih sem zagledala prijetno hiško, štalco z dvema konjema, ki se kaj dosti nista dala motiti pri poznem zajtrku. Pred vhodom v štalo je stala še majhna kletka s kuncem. Karo sem peljala bliže in jo pustila, da ga je opazovala. Radovednost se je skoraj sprevrgla v paniko, ko je kunec odskočil. No ja, Kara se je ustrašila in tudi po pasje odskočila, čez sekundo pa je spet imela smrček pri dolgouhcu.  



Naslednja atrakcija je bila vas Gabrovo. Vas z malo hišami in s še manj naseljenimi. "Čast" rešuje velika žaga. Žaga Dolenc, če se ne motim. Pol vasi zavzemajo skladovnice tramov, dil in hlodov vseh vrst, oblik in velikosti. Mucki so se greli na soncu vsepovsod in kužki so kazali, kdo je kje šef. Enemu je bilo posebaj dolgčas, ker je javkal, piskal in cvilil za nami. Ja, seveda, z nami bi šel. 


Ko se je pot spet pogreznila v gozd, je v gozdu vztrajala vse do vrha. Srečevalo smo malo ljudi in nad tem smo bili navdušeni. Optimistično sem mislila, da na vrhu ne bo gneče. Hja! Nekaj minut pred vrhom je kar od nekje pritekla psička haskija in se na vsak način želela igrat s Karo, ampak Kara ni bila za stvar. Da se kužki med seboj niso ovirali, smo mi pospešeno zadihali v klančino in mimogrede sem skozi krošnje že zagledala kočo. Na mizah sem videla tudi steklenice piva in bila presrečna, da bom lahko spila vroč čaj. 
Pri koči je bilo kaj nekaj ljudi in tudi kužkov. Prišla je psička haskija, labradorka, nekaj pisan bokser in še en velik kuža, za katerega težko opredelim pasmo. Podoben je bil tornjaku. 
Če sem mislila, da je veliko ljudi zunaj, me je v koči, ko sem šla po dva čaja, skoraj zadela kap. Gneča in vročina. Pozimi res ne maram koč, ker je tako zelo vroče in slab zrak notri. Hitro sem stopila v kolono k šanku. Popadla me je nejevolja zaradi slabega zraka, tako da nisem bila najbolj prijazna sogovornica prjaznemu gospodu za menoj. Ko sem prišla vem, mi je odleglo. 
Huh, in kakšne kose šarklja imajo! In kako ogromne flancate! Kot na Ratitovcu. Ampak midva sva ostala pri čaju, skromno in zdravju primerno. 
Skočila sem še enkrat v kočo, po štempelj za v mojo SPP knjižico in šalčke sem nesla nazaj. Tokrat sem bila hitrejša!
Natančno sva si pogledala še razgled, potem pa se počasi odpravila navzdol. Od nekje so se privlekli oblaki in še bolj hladno je postalo, zeblo je v roke in kolena so bila trda od mraza, tako da hitreje ni šlo. 
No, pa tudi... zakaj bi hitela, če je lepo!  








Za navzdol seveda nisva delala ovinka mino starega gradu, ampak sva švignila kar po najhitrejši poti. Zaradi skritih korenin pod listjem in obilice blata je bila potrebna še večja previdnost, kakor sicer pri sestopih. 
Na zadnjem delu poti sem še pogledela nazaj proti Lubniku. Daleč je bil videti. Že velikokrat sem prehodila bistveno večje razdalje in premagovala večje vzpone, pa mi je tokrat Lubnik izgledal tako zelo zelo daleč.   


Čisto počasi smo se mimo gradu sprehodili do mosta preko Sore, pogledali še ogromne ribe v vodi, priplavale so račke, mi pa smo šli na toplo v avto. Kako prav pride gretje sedežev! Še prej pa sem postrgala ogromne količine blata s podplatov. 

Lahko rečem, da je bil izlet kot balzam, za telo in psiho. Spet sem videla in spoznala nekaj novega, tudi o sebi. 



nedelja, 23. december 2018

Svete Višarje, 1766 m.n.v.

Tri dni je trajalo, da sva se s kolegom Tomažem zmenila, kam in kdaj greva. Malo v hribe. Moj pogoj je bil, da gre lahko Kara zraven. Med predlogi, ki mi jih je natrosil so bile tudi Višarje. Glede na to, da letos še nisem bila, se mi je zdel predlog fajn. In primeren tudi za Karo. 
Pripeljal se je do Vrhnike, potem pa sem po žensko gentelmansko do Žabnic peljala jaz. Že v Mojstrani sva opazovala vreme in brihtno ugotovila, da ni na nebu niti oblačka. Tega še nisem pogojevala s tem, da bom videla Viš in Montaž. To je ena mojih želja vsakič, ko prilezem na Višarje. In danes sem bila navdušena!



Parkirišče za mojo avtočko sem našla hitro, kako najelegantneje priti na pot, pa je bil kar izziv. Na poti si je Kara takoj našla prijateljčka, katerega sem bila tudi jaz vesela, vse množice ljudi pa precej manj. Ta pot nima brez veze naziva romarska pot. Danes je bilo pohodnikov ogromno. Prehitevali smo enega za drugim, ker v koloni res nočem hoditi. 
Snega je bilo za vzorec, z vsakih nekaj nadmorcev pa vedno več, tako da je bilo tudi hoditi vedno težje, ker se je sneg mlel pod nogami. Z veliko volje in več porabljene moči je šlo.


Na vrhu križevega pota smo srečali še dva borderja in en od njiju je bil navdušen nad Karo in obratno. To je bilo veselje! Podila sta se, ščipala in se prerivala tako pasje brezglavo, da sta skoraj podrla eno od pohodnic. Potem sem morala igro prekinit, zaradi varnosti. Sicer je bila Kara prosta povodca prav do vrha, potem pa ni bilo več varno. Za njeno varnost pa vedno najprej poskrbim!


Na vrhu macesnov, nad Višarsko planino, kjer so mi moči že kar fejst pošle sem z navdušenjem pričakovala že očitno: fantastičen razgled na Viš, Montaž in vse med njima. Tudi v Valbruno (Ovčjo vas) se je lepo videlo. 






Pogled je segal še vse do Štajerske, do Mangrta, Jalovca in v nasprotno smer celo do Grossgloknerja. Tak razgled sem si želela. Šli smo najprej do vrha, potem skozi vas do izhoda iz gondole in se naužili sonca. Seveda brez čaja ni šlo. Dober je bil, čeprav iz filter vrečke. Božična edicija z jabolki, cimetom, ingverjem in pomarančo je pasala.


Ko je malo začelo zebsti, smo se odpravili v dolino. Kara se je spočila, tako je bila spet divjakinja vso pot navzdol. Hoja pa je tudi zahtevala nekoliko večjo zbranost, ker je mestoma kar fejst drselo. V zgornjem delu poti, kjer je še dovolj snega, se da "dričati" z neki čevljasto imitacijo pležuha. No, tako me je spominjalo. V spodnjem delu je bila potrebna večja pazljivost, ker je bilo več ledu, kakor snega. Pa vendar smo varno in le z enim Tomaževim padcem prišli do avta.


Za zaključek sončnega dneva v višavah, smo šli še v center Kranjske Gore pogledat alpsko vasico in na hitro na eno rundo kuhanega vina. Kranjska Gora je sicer lepa, ampak bi bila še lepša, če bi počakali, da pade tema in se prižgejo lučke, ampak nismo bili pri volji za čakanje. Kdaj drugič, morda. 




Na Višarjah sem bila že kar nekajkrat, pa se ne spomnim, da bi kdaj naletela na tako lepo vreme. Tokrat sem imela res srečo. V tem obdobju leta se pa tudi meni lahko izpolni kakšna tako preprosta želja, kot je lepo vreme in lepi razgledi v hribih. Pa tudi sicer si upravičeno lahko zaželim spoštovanje, srečo in prijaznost. Pa mi za to ni treba it po kolenih na križev pot, kajne?

petek, 21. december 2018

Pohajanje po Slovenski obali

Sreda je dan, ki je malo drugačen od ostalih mojih dni v tednu. Minulo sredo pa sem si naredila še bolj posebno, kakor sem si upala pričakovati. Že pred leti sva s kolegom tekala po obali tak podoben krog, manj časa nazaj sem ga tudi že prehodila, zdaj pa mi je padlo na pamet, zakaj ga ne bi spet. Tokrat v družbi moje kuže. 

Na pot sva se odpravili zgodaj zjutraj. Pač, zgodaj sem ustala in kaj naj potem drugega počnem. Ja, bila je še tema in niti opazila nisem, kako umazana stekla na avtu imam in ja, tudi vode za brisanje ni bilo niti kapljice. Na počivališču Risnik sem se ustavila in na šipo zlila nekaj vode iz plastenke. Ko so posijali prvi sončni žarki namreč nisem videla prav ničesar. Tako sem vsaj našla Strunjan. Parkirala sem pri kampu. Mimo hotela Salinera sva se za ogrevanje povzpeli do drugega ovinka, kjer sva zapustili asfaltno cesto. Moram priznat, da je bilo kar hladno in mi je hoja v klanec dobro dela. Ja, marsikomu bi se ta izjava zdela, milo rečeno, blesava. 

Nad Pacugom nisva srečali žive duše in počutila sem se kar malo sama, pa vendar ne osamljena. Po tlakovani cestici sva se spustili proti Fiesi in srečali prvega človeka. Moški, mojih let je na sprehod peljal dva pesjana, nekega pit bulla in še eno malo štrenasto ščene. Ko me je prijazno pozdravil "dobro jutro" in mi namenil še nasmeh, sem dobila občutek, da bo dan lep. Kužati so se pa itak ignorirali. 


V Fiesi je Kara divjala, sem, tja, na kamenčke, čez škarpo, lajala na valovčke... Pasje veselje! Seveda sem dirjala z njo. To so trenutki, ko se res sprostim, uživam in se nasmejim! Imam jih najraje na svetu! Kako malo je treba, da sem srečna... kuža in superge!
Počasi sva se približevali Piranu in pripela sem jo na povodec. Šli sva mimo cerkve sv. Jurija, Kara je vztrajala, da sva šli še po stopnicah mimo krstilnice. Seveda je bila obvezna fotka Tartinijevega trga. Razen dveh Kitajcev (mogoče sta bila Korejca), nisva srečali nikogar. Spustili sva se proti punti. Ni treba bit strokovnjak, da opaziš, da so turiste na piranskih ulicah zamenjali delavci vseh vrst. Piranska kulisa, ki je sicer nisem vajena. 



Skale ob promenadi. Boljše kot pasji poligon. Sicer ji nisem pustila prosto skakati po skalah, na kakšno bolj gladko pa je le lahko skočila in pogledala morje preko nje. Kot bi imela otroka, enaka radovednica je Kara. Nasproti nama je šel možakar z lepim belim nemšim špicem. Kara ga ni imela za mar, beli pesjanček pa je bil zato precej užaljen in jo je nalajal. Njegov vodnik se mi je opravičil za lajež, meni pa se je zdelo tako prisrčno, ko je Karo bolj zanimalo morje, kot pa pasji kolega. 
Malo naprej sva srečali še enega kužka, Bonija. Njegov vodnik mi je hitel razlagati, kako je kuža prijazen in ima rad ljudi in druge kužke. Zazdelo se mi je, da gospod rabi malo družbe, zato sem se ustavila in z njim prijazno poklepetala. Itak se je Kari kmalu mudilo dalje. 




Škarpe, zidovi... Karini najljubši. Dovolila sem ji pa hodi po škarpi pri Teatru in na piranskem pomolu. Tudi privezi so vrhunski poligon za poskočnega borderja. Kljub lepoti Pirana se nisva zadržali predolgo in sva nadaljevali proti Bernardinu. Ker rada gledam z viška v vodo, na čolne in jadrnice nisva prav posebaj hiteli. 
Na velikem parkirišču pred centrom Pirana sem od daleč slišala pasji lajež in zagledala črno bele lise. Ena od teh lis se nama je približala z bliskovito hitrostjo. Border collie! Moja in tista kuža sta v momentu, ko sta se zagledali počepnili in se gledali z borderskim fokusom, potem pa se pozdravili, kot bi se že od nekdaj poznali. Z lastnikoma sem se seveda zaklepetala in kot vedno, ko se srečamo "borderski starši", smo primerjali lastnosti naših kužatov. Na koncu vedno ugotovimo: "Moja je ista, border pač!" 


Med hoteli v Bernardinu so že od nekdaj doma mačke prostoživečke. Skoraj vedno je bilo za njih lepo poskrbljeno, zdaj pa imajo celo svoj hostel. Verjetno je tam že kar nekaj časa, a jaz sem bolj poredko tam. Luškani mačkoni, lepo rejeni, na prvo oko izgledajo tudi zdravi, so me kar vabili, da bi jih počohala. Kari ni bilo všeč, da sem stegovala roke proti njim in skrajno srečna je bila, ko sem ji rekla, da je ona moj najljubši kuža. Dobila sem pasjega lupčka! 




Že kar nekaj časa nisem bila pri ruševinah cerkve sv. Bernardina. Tod je lično urejena ploščad s škarpicami, starimi oljkami in lepim razgledom proti hrvaški obali do Savudrije. Poleg vhoda v hotel, ene gostilne in nekaj napol opuščenih lokalčkov, človek tu nima kaj videti. Sva kar šibali dalje proti Portorožu. 
Pri skladišču soli naju je dohitela zanimiva ženska z dolgimi sivimi lasmi, glomazno puhavko in strumnim korakom. Bolj kot to, mi je v oči padel njen kuža. Ko naju je prehitela, se je obdregnila ob Karo, kot pred tem že skupina dijakinj (študentk), v stilu "iiii, joooj, kako lep kuža". Dobrih petnajst minut sva z gospo klepetali o tem in onem, večinoma pa seveda o borderjih. Tudi njena psička je imela nekaj pašnih genov. Po precej izmenjanih besedah, sva si zaželeli lep dan in odbrzela je dalje. 

Ravno, ko sem se zagledala v vodo in opazovala množico leščurjev, ki so bili, po mojem skromnem mnenju in nepoznavanju, res ogromni, je od nekje pritekel črn kuža. Prijazen, z repom mahajoč pesjanček, je bil k sreči na flexiju, a vrvice najprej nisem opazila. Njegova vodnica je bila sicer silno zgovorna in prijazna, a ni opazila, da njen kuža v bistvu teži Kari. Po tem, ko mu je Kara že tretjič pokazala zobke (brez renčanja), mi je rekla, da se njen kuža doma druži samo z mačkami in da je zato tak "kavalir", ko sreča kakšno psičko. Seveda sem se mogla nasmejat. 




Na portoroški plaži je bilo prijetno. Devet stopinj je imel zrak, nikjer ni bilo nikogar, sonček. Za zleknit se na plažo in počivat. Ampak jaz pač ne moram kar počivat. Morda, če bi imela poleg družbo za klepet. Švignili sva dalje, mimo avtobusne postaje in avditorija v klanec do tunela. Spominjala sem se, da je bil ta klanec včasih hujši. No, takrat sem tekla. 
Nek trenutek sva bili popolnoma edini v tunelu in prežel me je malo nenavaden, a ne neprijeten občutek. Kara ni imela nikakršnih težav s tunelom, tudi ko se se pojavili čudni zvoki kolesa. 



Na strunjanski strani sva prišli ven in do avta kar naenkrat ni bilo več tako daleč. Zložno spuščajoča cesta je vodila vse do strunjanskega kampa, na katerga me tudi vežejo hecni spomini. Še prej pa je Karo prijelo "sračkat". Ravno sem vlekla vrečke za kakce iz stranskega predalčka nahrbtnika, ko mi je nasproti pripeljal kamionček. Na hitro mi je zgledal komunalc. V mislih sem že imela, da mi bo zatežil, da naj poberem kakec. Ja, saj, v ta namen vlečem vrečke iz ruzaka. Ustavil se je pred mano, nekaj brskal na sopotnikovem sedežu, odprl okno in mi pomolil cel komplet vrečk za pasje kakce. Dejanje je še pospremil z besedami: "Čao, izvolite, boste imela za kužija!" Nisem mogla verjet. Kako na svetu še obstajajo fajn ljudje! Od veselja sem dobila kar solzne oči. Taka malenkost, pa me je pustila brez sape! Kot bi srečala Božička ali dedka Mraza.


Pa saj sem hitro prišla k sebi, a še vedno sem bila nasmejana. Pri kampu sva prišli na cesto in do avta sva imeli le dobrih sto metrov. Ampak, v momentu sem si zamislila drugačen plan. Šli sva desno, ob cesti proti Strunjanu in pri zdravilišču zavili v klanec proti vrhu klifov, v krajinski park, proti belemu križu. Na vrhu naju je opazoval velik kuža, kraški ovčar. 


S Karo sta se sicer pozdravila, a za kaj več je bil predivji, še mladič pač. Z vodnikom velikega kosmatinca sva se zaklepetala in vsak poslušalec bi mislil, da bova najmanj rešila svet. Še dobro, da sta bila starejši gospod in gospa, ki sta stala poleg, Nemca. 
Po poti na vrhu klifov sem šla dalje in od daleč občudovala Piran. S tistega zornega kota je bil res zanimiv. Ob vznožju hriba sem se kar preko hotelskega dvorišča "zapodila" na strunjansko plažo. Usedla sem se, Kari dala na tla posodico z briketi in ravno "zameditirala", ko sem zaslišala množico glasnega govorjenja, ki se nama je bližala. Italijani! Karo sem malo umaknila s poti. Večina jih je šla mimo brez ustavljanja in ogovarjanja, potem pa kot blisk: "Guarda, la Border. Que bello!" Tri italijanske gospe so se sklanjale nad Karo in jo ogovarjale. V polomljeni italijanščini sem razložila, da je plašna in da ji to ni prijetno, da zrejo vanjo. Eh, preslišana sem bila. Seveda jih je zanimalo, koliko je stara, s čim jo hranim, da ima tako lepo dlako, kako to, da je tako majhna in da je "bella bella bella".  


Ko sva preživeli italijansko ofenzivo, sva šli dalje čez plažo do solin. Spat sva trofnili na par srednjih let, ki sta ogovorila Karo. Aja, Kara je šla čez plehnat most tokrat popolnoma brez težav. Juhej! Spet je bilo govora o pašnih kužkih in spet sem se naklepetala. 



Avto je bil blizu. Kara je skočila v boks, jaz sem sedla za volan in sva se odpeljali domov. Dan je bil popoln! Veliko sva hodili, videli in doživeli male prijetne malenkosti, ki delajo življenje polno in lepo. Cel izlet je bil zame kot čas, ko se lahko "pogovorim sama s seboj", pa naj se to še tako hecno sliši. Čeprav sva bili sami, sem se naklepetala, nasmejala, uživala in prejemala komplimente od neznanih ljudi. Vse to, česar včasih ne dobiš niti od domačih.