torek, 01. november 2016

Velika razmišljanja in Debela peč, 2014 m.n.v.

V nedeljo sem gledala tekače, ki so se gnali po Ljubljani; nekateri so le tekli, da pretečejo, nekateri so šli na čas, večini pa je bilo z mojega gledišča skupno to, da so trpeli. Redkost je bil nasmešek na obrazu, še redkeje bi lahko rekla "ta pa res uživa v teku". Kaj jih torej žene? Pravzaprav vem, kaj jih žene, ampak je težko opisati. 
Še ko sem odhajala domov, sem rekla, da me ni nič pritegnilo, da bi spet tekla, pa vendar sem cel popoldne in večer razmišljala o teku in Ljubljanskem maratonu skoraj toliko, kot nekdo, ki je to "usodno" nedeljo prvič pretekel maratonsko razdaljo. 
Priznam, da ko so končno objavili rezultate, sem se kar nekaj časa zadržala ob dolgih seznamih in pregledala rezultate vseh, ki so mi tedaj padli na pamet. Priznam tudi, da sem parkrat rekla "če zmore on/ona, lahko pa tudi jaz". Sama pri sebi sem premlevala občutke in počutja, ki jih poznam in povezujem s tekom, nakar pa včeraj (ponedeljek) na svoj facebook zapisala objavo: 

"... marsikatermu rekreativcu se zgodi, da si vzame pavzo, da se malo "zapusti". Po lanskem teku konec avgusta v Celovcu, ko sem tekla malo bolna in se potem nisem pobrala še cel mesec, se je to zgodilo tudi meni. Zima, junk hrana in poležavanje so mi prinesli par novih kilogramov in odvzeli precej moči v mišiceh in kondicije. Zdaj pa čutim, da je čas, da se spet vzamem v roke in začnem migat. No, ta motivacija ni prišla zgolj zato, ker sem včeraj gledala množico tekačev na LMju!"

V navalu mešanih čustev do teka sem se odločila, da neham z lenarjenjem. Dejstvo je, da sem švoh! Četudi je pred vrati zima, moja sezona pridobivanja dobrega počutja se je začela včeraj. Dobesedno!
Šla sem na Debelo peč in spotoma na Okrogleža. Pravzaprav skoraj sprehod, pa vendar. Če stopiš hitreje od tempa za klepetulje, postane malce bolj naporno. Seveda sem sabo imela Karo, ki je še dodatni priganjalec. Nobene gužve, toplo in sončno vreme... več si težko želiš in res sva uživali. In hip hip hura za mojega kužka, punca je bila prvič nad 2000 m.n.v. ;)






No, pa če se vrnem nazaj. Sama sebi sem obljubila, da bom nehala zabušavat in vsak dan naredila vsaj nekaj zase. Ob najslabših dneh je to lahko deset počepov. Ker vem, da sem zelo nekonsistentna, bo to težko, ampak za splošni cilj se splača. 

#1


Ni komentarjev: