sreda, 02. november 2016

Planina (nad Vrhniko), 733 m.n.v.

Po kosilu sva imeli siesto. No, Kara je dremala v svoji rezidenci, jaz pa sem uredila še nekaj poslovnih reči, ki so mi ostale od prejšnjega tedna. Vmes sem hitro preračunala, kdaj moram na Planino, da ne bom nazaj hodila v temi. Ker se je ura premaknila eno uro nazaj, sem hitro dojela, da se moram čimprej "spokat" od doma.
Nisem imela ure, nisem gledala ure na telefonu, zakaj bi sama sebe omejevala in preverjala v kolikšnem času pridem na vrh. Šla sem hitro, a nisem tekla. Hitra hoja je itak balzam za mojo psiho. Karo sem imela na slednem povodcu; kuža ima svobode dovolj, a vseeno jo je fino imet pod nadzorom, če pride nasproti kak "sumljivec", na katerega se potem spravi z laježem (in mahanjem z repom).



Srečala sem neke "makaronarje", prijazne, ni kaj pripomnit, a so me dodobra presenetili. Super za lokalni turizem, ampak kje, vraga, so našli ravno vrhniško Planino?! Poleg teh Italijanov je bilo ljudi kar precej, primerno stanje glede na podaljšan vikend. Že precej dober tempo hoje sem imela v klanec, ko je Kara začela razigrano skakati k meni in ni niti opazila, da se je približuje višavski terier. videti je bil prijazen, vprašala pa sem se, kje so njegovi lastniki. Kakšnih 10 sekund kasneje sta se prikazala izza ovivnka. S Karo sta se pozdravila in prav luškana sta izgledala. Nakar pa se je Kara pognala vanj in razigrano v igri skočila nanj. Višavčku to ni bilo najbolj všeč in je z renčanjem to tudi pokazal. Lastniki pa, kot da se ne dogaja nič nenavadnega. Ugriznila sem se v jezik, močno!



Šibali sva dalje in stopnjevala sem tempo. Dihanje je bilo OK, čeprav sem se ni slišalo ravno tako. Pri križu sem opazila, da za nama hodi starejši moški in moj cilj je bil, da me do vrha ne bi prehitel. Čeprav me je malo pod vrhom začelo zmanjkovati, sem imela pred njim veliko prednost.
Na vrhu sem malo posedela na klopci, pa ne zato, ker bi bila utrujena, ampak preprosto zato, ker sem uživala v razgledu. Res se ni videlo daleč, ampak Vrhnika je vedno lepa za pogledat.
Pot navzdol pa ni bila nikakršen rekreativni podvig. Še vedno me boli prst na nogi, ker sem se poškodovala po goli neumnosti, zato sem hodila počasneje, poleg tega sem mogla celo pot animirat Karo, da ni grizla špage; brez metanja palčk ni šlo.



Domov sva prišli malo umazani in malo utrujeni. No ja, Kara mi je doma naslednji dve urni neumorno nosila žogico, jaz pa sem bila kar vesela, da imam kavč samo zase. 
Že kar nekaj časa nisem šla s takim tempom na Planino. Priznam, da mi je bilo težje, kot sem pričakovala. Ampak, kaj drugega ni za pričakovati. Zadnjo četrteino poti sem konkretno čutila v ritnih in stranskih stegenskih mišicah. Kako si sploh predstavljam, da bi šla po Hanzovi na Prisojnik??? S tolke kondicije lahko ostanem kaj pri Erjavčevi koči na kavi!

#2

Ni komentarjev: