sobota, 05. november 2016

Planina (nad Vrhniko), 733 m.n.v. #2

S težavo sem se odpravila od doma, ampak spet je bila Kara tista, ki me je "pahnila skozi vrata". Šli sva na Planino, čeprav sem vedela, da me verjetno na vrhu ne bo pričakalo sonce, ker je bila megla pregosta. Pa saj v višave ne hodim samo takrat, ko sem prepričana, da bo na vrhu sončno in modro nebo brez oblačkov, je pa res, da je takrat lepše. 





Tokrat nama res ni bilo dolgčas. Čeprav je bil petek dopoldne, torej načeloma delovni dan, je bilo ljudi kar nekaj. Pa kužkov tudi. Irski seter, nemški ovčar, pudel, mešanka s staffordom, cane corso, zlati prinašalec in čivava. Še najbolj od vseh ji je bil všeč zlati prinašalec in to bi bilo veselje, če bi se imela priložnost skupaj igrat. Tako pa sta se samo pozdravila in stekla vsak v svojo smer. Tudi mešanka s staffordom je bila za pasjo žurko, čivavica in pudelček sta bila bolj boječa, irskega setra se je Kara malo ustrašila in ga je uščipnila, s psičko cane corso, se pa nismo pozdravili, čeprav vem, da je prava pasja igrača. Tudi ljudi brez kužatov je bilo precej in ti so ravno tako vzbujali Karino pozornost. Vsakega je hotela povohat, pozdravit ali pa malo uščipnit. In ko sem že pri ščipanju... preščipnila mi je sledni povodec, ki sem ga potem sredi gozda "zafeclala" tako, da je zdržal do doma. 




No, vsa ta srečanja, metanje palčk in noro Karino veselje so me prikrajšali, da bi hodila hitro ali celo tekla. Za gor sem težje hodila tudi zato, ker mi je po mokrem listju in koreninah spodrsavalo. Kjer se je le dalo, sem hodila hitro, da sem se vsaj malo "prešvicala". Za navzdol pa sva po ravninskih delih malo potekali. Ker sva šli navzdol po položni poti, je bilo takšnih tekaških odsekov kar nekaj in prav luštno je bilo po kar nekaj časa tekati. Pa še Kara je lepo tekla poleg, brez galopiranja. 



Spodaj na makadamski cesti na Storževem griču pri "tazgorni štirni" se je kuža še odžejala, doma jo je čakalo pa še umivanje blatnih tac. Strah in trepet, joj ta voda. 



Obe sva imeli lepo aktivno dopoldne in priznam, da me danes malo bolijo tiste najbolj šibke mišice okoli kolen. Nič hudega, le muskl fiber. Brez miganja bo vedno težjo...kako bom pa prišla na Viš, če ne bom migala?!

#5

četrtek, 03. november 2016

Dan za počitek

Danes je bil dan za počitek. Ampak kljub temu sem naredila nekaj vajic za mišice okoli kolenskega sklepa. Vaja je sila preprosta. Usedla sem se na stol, vzravnano, s celimi stopali na tleh. V poskočnem ritmu sem stopala dvigovala do ravnine vzporedno s koleni. Tako sem obremenjevala kolena na način, ki ne obremenjuje kolen. :) In kolikokrat sem vajo ponovila? V petih serijah sem naredila približno 20 "korakov". Po toliko ponovitvah vaja ni več tako enostavna.
Treba je trenirat, kako pa bom sicer prišla na Škrlatico? 

#4

Frizbi in tekanje, v dežju in blatu

Rosilo je (mrcinl, po domače), ampak kužka je hotela na sprehod. In "svi šle". Zapeljala sem čez kurjo vas, do tankovske in pri štirni parkirala. Moj namen je bil hiter sprehod z vmesnim metanjem frizbija. Šli sva v klanec proti Blatnemu dolu in vsake toliko sva celo malo tekali, Kari je itak žurka, če začnem tečt. Do travnika pri smrekcah sem ji raje kot frizbi metala palčke, potem pa se je razveselila, ko sem iz nahrbtnika potegnila moder "krožnik". Kakšno veselje! Skupaj sva tekali po travniku za frizbijem in dokler mi mokra trava namočila čevljev, je bilo prav super. 




Spustili sva se v Star maln in spet malo polaufala. Saj mi je šlo kar dobro, dokler ni Kara nesla frizbija v potok. Po tauhanju sva nadaljevali v klanec proti Strmici, več kot pol onega klanca sem preteka in bila kar presenečena, da nisem imela več težav. Na vrhu klanca naju je čakala bela psička, brez povodca. Njena lastnica ni imela časa poskrbeti zanjo, ker je čvekala po telefonu. Bevskajoča maltežanka se je od daleč postavljala pred Karo, ki pa je s frizbijem v gobčku pokroviteljsko odšla mimo. Kako sem bila ponosna na mojo črno-belo pošastko. 




Čez plinovod sem klančke odtekla in po ravninah sem metala frizbi Kari, tako sva se obe razgibali, jaz sem še konkretno "zašvicala". Sem pa začutila, da bomo v prihodnje ob mojih tekaških podvigih najverjetneje problematična spet kolena. Iz preventive bom že danes začela z vajami za moč. Kako bom drugače prišla na Bovški Grintavec? :)  



In kako je najlažje očistiti štiri blatne in polne peska tačke? Kužku pustiš, da teka po čim višji in čim bolj mokri travi, BREZ KRTIN! Domov sva prišli mokri in ne tudi umazani.   

#3

sreda, 02. november 2016

Planina (nad Vrhniko), 733 m.n.v.

Po kosilu sva imeli siesto. No, Kara je dremala v svoji rezidenci, jaz pa sem uredila še nekaj poslovnih reči, ki so mi ostale od prejšnjega tedna. Vmes sem hitro preračunala, kdaj moram na Planino, da ne bom nazaj hodila v temi. Ker se je ura premaknila eno uro nazaj, sem hitro dojela, da se moram čimprej "spokat" od doma.
Nisem imela ure, nisem gledala ure na telefonu, zakaj bi sama sebe omejevala in preverjala v kolikšnem času pridem na vrh. Šla sem hitro, a nisem tekla. Hitra hoja je itak balzam za mojo psiho. Karo sem imela na slednem povodcu; kuža ima svobode dovolj, a vseeno jo je fino imet pod nadzorom, če pride nasproti kak "sumljivec", na katerega se potem spravi z laježem (in mahanjem z repom).



Srečala sem neke "makaronarje", prijazne, ni kaj pripomnit, a so me dodobra presenetili. Super za lokalni turizem, ampak kje, vraga, so našli ravno vrhniško Planino?! Poleg teh Italijanov je bilo ljudi kar precej, primerno stanje glede na podaljšan vikend. Že precej dober tempo hoje sem imela v klanec, ko je Kara začela razigrano skakati k meni in ni niti opazila, da se je približuje višavski terier. videti je bil prijazen, vprašala pa sem se, kje so njegovi lastniki. Kakšnih 10 sekund kasneje sta se prikazala izza ovivnka. S Karo sta se pozdravila in prav luškana sta izgledala. Nakar pa se je Kara pognala vanj in razigrano v igri skočila nanj. Višavčku to ni bilo najbolj všeč in je z renčanjem to tudi pokazal. Lastniki pa, kot da se ne dogaja nič nenavadnega. Ugriznila sem se v jezik, močno!



Šibali sva dalje in stopnjevala sem tempo. Dihanje je bilo OK, čeprav sem se ni slišalo ravno tako. Pri križu sem opazila, da za nama hodi starejši moški in moj cilj je bil, da me do vrha ne bi prehitel. Čeprav me je malo pod vrhom začelo zmanjkovati, sem imela pred njim veliko prednost.
Na vrhu sem malo posedela na klopci, pa ne zato, ker bi bila utrujena, ampak preprosto zato, ker sem uživala v razgledu. Res se ni videlo daleč, ampak Vrhnika je vedno lepa za pogledat.
Pot navzdol pa ni bila nikakršen rekreativni podvig. Še vedno me boli prst na nogi, ker sem se poškodovala po goli neumnosti, zato sem hodila počasneje, poleg tega sem mogla celo pot animirat Karo, da ni grizla špage; brez metanja palčk ni šlo.



Domov sva prišli malo umazani in malo utrujeni. No ja, Kara mi je doma naslednji dve urni neumorno nosila žogico, jaz pa sem bila kar vesela, da imam kavč samo zase. 
Že kar nekaj časa nisem šla s takim tempom na Planino. Priznam, da mi je bilo težje, kot sem pričakovala. Ampak, kaj drugega ni za pričakovati. Zadnjo četrteino poti sem konkretno čutila v ritnih in stranskih stegenskih mišicah. Kako si sploh predstavljam, da bi šla po Hanzovi na Prisojnik??? S tolke kondicije lahko ostanem kaj pri Erjavčevi koči na kavi!

#2

torek, 01. november 2016

Velika razmišljanja in Debela peč, 2014 m.n.v.

V nedeljo sem gledala tekače, ki so se gnali po Ljubljani; nekateri so le tekli, da pretečejo, nekateri so šli na čas, večini pa je bilo z mojega gledišča skupno to, da so trpeli. Redkost je bil nasmešek na obrazu, še redkeje bi lahko rekla "ta pa res uživa v teku". Kaj jih torej žene? Pravzaprav vem, kaj jih žene, ampak je težko opisati. 
Še ko sem odhajala domov, sem rekla, da me ni nič pritegnilo, da bi spet tekla, pa vendar sem cel popoldne in večer razmišljala o teku in Ljubljanskem maratonu skoraj toliko, kot nekdo, ki je to "usodno" nedeljo prvič pretekel maratonsko razdaljo. 
Priznam, da ko so končno objavili rezultate, sem se kar nekaj časa zadržala ob dolgih seznamih in pregledala rezultate vseh, ki so mi tedaj padli na pamet. Priznam tudi, da sem parkrat rekla "če zmore on/ona, lahko pa tudi jaz". Sama pri sebi sem premlevala občutke in počutja, ki jih poznam in povezujem s tekom, nakar pa včeraj (ponedeljek) na svoj facebook zapisala objavo: 

"... marsikatermu rekreativcu se zgodi, da si vzame pavzo, da se malo "zapusti". Po lanskem teku konec avgusta v Celovcu, ko sem tekla malo bolna in se potem nisem pobrala še cel mesec, se je to zgodilo tudi meni. Zima, junk hrana in poležavanje so mi prinesli par novih kilogramov in odvzeli precej moči v mišiceh in kondicije. Zdaj pa čutim, da je čas, da se spet vzamem v roke in začnem migat. No, ta motivacija ni prišla zgolj zato, ker sem včeraj gledala množico tekačev na LMju!"

V navalu mešanih čustev do teka sem se odločila, da neham z lenarjenjem. Dejstvo je, da sem švoh! Četudi je pred vrati zima, moja sezona pridobivanja dobrega počutja se je začela včeraj. Dobesedno!
Šla sem na Debelo peč in spotoma na Okrogleža. Pravzaprav skoraj sprehod, pa vendar. Če stopiš hitreje od tempa za klepetulje, postane malce bolj naporno. Seveda sem sabo imela Karo, ki je še dodatni priganjalec. Nobene gužve, toplo in sončno vreme... več si težko želiš in res sva uživali. In hip hip hura za mojega kužka, punca je bila prvič nad 2000 m.n.v. ;)






No, pa če se vrnem nazaj. Sama sebi sem obljubila, da bom nehala zabušavat in vsak dan naredila vsaj nekaj zase. Ob najslabših dneh je to lahko deset počepov. Ker vem, da sem zelo nekonsistentna, bo to težko, ampak za splošni cilj se splača. 

#1