torek, 09. avgust 2016

Kara na šolskem vadbišču med počitnicami

Ker sva s Karo članici športno - kinološkega društva, smeva uporabljati pasji učni poligon. To pravzaprav ni nič drugega, kakor srednje velik travnik, ki ga redno kosijo in je, kar je najbolj pomembno, ograjen. 

Da je bilo vse skupaj bolj zabavno, je šel z nama še moj oče. K sreči na poligonu ni bilo nikogar, tako sva Karo lahko v miru učila. 
Najprej sem jo pripeto na slednem povodcu peljala en krog po poligonu, kjer je morala hoditi čimbolj ob meni. Potem sem jo odpela, da je prosto tekala, ampak nikoli je nisva pustila povsem proste brez nadzora. Pridna je bila in nikoli se ni preveč oddaljila od naju ali naju pustila izpred oči. Če pa je že šla malo predaleč, se je na klic lepo odzvala in vedno prišla do naju. 

vir: internet
Ponavljali smo še tek za žogico in prinašanje žogice. Metala sem jo kolikor daleč sem zmogla, pa jo je šla vedno iskat, jo pustila nekje v moji bližini in stekla malce stran v svojo "bordersko" prežo fokusirat. Fino se je zletala!

Kara obožuje travnike. Tale je pa vrhu Blegoša. 

Pridna je bila tudi, ker se ni zmenila za mimovozeče avtomobile, traktorje in kamione ali pa mišje luknje in ovitke od hrenovk na parkirišču. Čeprav je bila malo samosvoja in ji je na koncu več pomenila hladna senca, kakor pa da hodi poleg mene, me je presenetila. Pozitivno.