nedelja, 24. julij 2016

Ko kužki ne smejo namočit tačk v vodo: nezaželjeni kužki in nedobrodošli pasjeljubci!

Kara uživa v vodi!                                      Slika je simbolična. 


Pasje plaže bogu za hrbtom, cel kup znakov, kje je kužkom dovoljen vstop/dostop in kaj lahko in česa ne smejo početi naši najbolj zvesti prijatelji. Nekatere stvari razumem in jih spoštujem, druge močno obsojam. Obstajajo lokacije, kjer enostavno ne morem razumeti, zakaj so psi nezaželjeni. 

Konkretno: zakaj se kuža ne sme kopati na isti plaži, kot ljudje, zakaj je "nagravžno", če se kopa v istem jezeru ali na istem delu rečne struga kot ljudje? Tega pa ne bom razumela nikoli in nikdar. Seveda lahko postane zadeva še bolj absurdna. 

Še bolj konkretno!

Blizu mojega kraja, v ozki soteski teče potoček. Na enem delu je umetno zajezen že nekaj desetletij in tam je nastalo manjše kopališče. Ta "bazen" je največji živ žav doživljal med 70. in 90. leti, predvsem v zadnjem času pa se tam kopajo le najbolj razgreti. Še pred izgradnjo bazena je tu zrastla koča, ki je do danes doživljala vzpone in padce. Po zadnjem velikem padcu je danes v velikem vzponu. Prostovoljci so uredili okolico, poskrbeli za super postrežbo in za to, da imajo vedno polne mize zadovoljnih obiskovalcev. Res jim uspeva in za to le kapo dol. Naj se vrnem k bazenu. Kljub temu, da je voda primerna za kopanje, je v njem polno alg, mrgoli žabjih paglavcev in tudi kak potočni rak se najde. Sicer je po dnu polno mulja, listja in drevesnih palčk, kakor je spodobno za tak kraj sedi gozda. Torej, kakor rečeno, super kraj, ampak v bazenu se kopajo le redki. 

Ker so dnevi poletno vroči, sem se s Karo odpravila tja, predvsem z namenom, da se kuža malo osveži. Na pamet in čez prst rečeno, je bilo tam okoli 30 ljudi. Večina jih se srkala svojo osvežilno pijačo. Veliko je bilo otrok in vzdušje je bilo prijetno. S psičko sva šli malenkost stran od centra dogajanja, a komaj je Kara začofotala, je prišel možakar, ki verjetno sicer peče ćevapčiće, in me povprašal, če mi je jasno, da psi tu ne smejo plavati. Ker sem ga pogledala z verjetno zgroženim pogledom, je nadaljeval: "A dejte no, tukaj so ljudje!!! Kako, no! Kaj vam ni jasno!?" V trenutku sem poklicala Karo iz vode in odšla, ker s primitivci se ne bom ukvarjala. 

Zadeva me je prizadela, resnično razžalostila... ujezila pa niti ne več. Kara ni motila nikogar, bila je pod nadzorom, pripeta na sledni povodec, od samega bazena v katerem se kopa kot rečeno le malokdo (tisti trenutek celo nihče) je bila odmaknjena zagotovo 50 metrov. Ampak psi se kopati ne smejo! Res je tabla na enem od dreves, ampak sem vseeno neuspešno upala, da je le še prežitek, ostanek nekega primitivizma iz prejšnjih časov. Kako naivno. Kaj pa drugi kužki? Takšni, ki niso na povodcu in se sprehajajo naokoli in vznemirjajo druge pridne in na povodec pripete kužke. In kužki z lastniki, ki za njimi ne pospravijo kakcev? Ironično, še pred nekaj dnevi sem na zelenici pred to isto kočo naštela vsaj tri kakce. Kaj pa, če bi gospod, ki mi je pokvaril dopoldne, raje preganjal takšne lastnike? Si mislim, da je pasji drek na travi, kjer se otroci igrajo in odrasli poležavalo veliko bolj grozeč, kako pa pasje plavanje v vodi. 

Kakor koli, tam se počutim nedobrodošlo in nezaželjeno. Kara je družinski član, ki gre z menoj, sploh v naravo. Če se ne sme ohladiti v potoku v bližini bazena, kjer plavajo paglavci in izdatno rastejo alge (in se kopajo ljudje!!!), potem je ne bom vodila več tja. Torej me tako in tako ne bo več tja, če pa že, pa z zelo slabim občutkom. Škoda! Poleg tega pa še način, s katerim me je možakar opozoril na moje nazaželeno početje, ni bil primeren za nekoga, ki dela z ljudmi in ni na nivoju nekega spoštljivega vedenja do drugih. A je morda pomislil, da je marsikateri kuža bolj čist od marsikaterega človeka, če je mogoče videl problem v čistoči? Verjetno je kriva le človeška zaplankanost, nevednost in občutek večvrednosti. 

Ni komentarjev: