nedelja, 31. julij 2016

Kara na vrhu Vršiča

Občutek imam, da za opuščeno rusko cesto od Tonkine koče do vrha Vršiča, oziroma do Poštarskega doma ne ve prav veliko ljudi. Je luštna, položna in precej široka, 100 let stara cesta, ki je svoji starosti primerno zaraščena in zelo primerna za izlet s kužkom. 

Kara je vse ovinke do parkirišča več kot lepo prenesla. Za vsak slučaj sem sicer imela s seboj nekaj hrane in res veliko vode, pa tudi rezervno brisačo, če bi med potjo bruhala in bi bila potrebna intervencija. 
Takoj je Tonkino kočo se začne cesta, ki vijuga vse do vrha v zelo zložnih zavojih. Tudi podlaga več kot super za Karine tačke... po tleh je namreč trava, ki je na nekaj mestih celo podobna zelenicam z nogometnih igrišč ali urejenih angleških vrtičkov. Res prijetno. 





Kuža je lahko prosto tekala sem in tja, naprej in nazaj. Pripeta je sicer bila na slednem povodcu, ampak to le za boljši občutek in za vsak slučaj, če bi naju kdo presenetil. In dejansko sva se morali zelo na hitro umakniti s poti "down-hillerju", ki je nama je s polnim gasom pridrvel nasproti. Tudi, ko naju je prehitela skupina mladih Francozov, je prišlo prav,da sem jo imela pod nadzorom. 


Kjer se zadržujejo ljudje, v tem primeru pri kočah, ali pa kjer se pase živina, je seveda logično, da bom imela kužka na povodcu. 
Po dobri uri hoje, sva prišli do Poštarskega doma, ampak sva najprej šibali na vrh Vršiča. Res lep razgled je bil na Malo Mojstravko, Škrlatico, Prisojnik, videla se je tudi Ajdovska deklica in v daljavi proti jugu tudi Bovški Grintavec, Veliko Špičje in drugi vrhovi, za katere pa bi porabila preveč časa, da bi jih naštela. :) Uglavnem, super razgledi. Kara je le mirno sedela pri vpisni skrinjici in opazovala okoli sebe. 


Spustili sva se nazaj do koče, se okrepčali in spočili. No, pot ni bila naporna, ampak grešno pa bi bilo, če bi šli takoj nazaj dol. Vračali sva se mimo Sovne glave, navzdol do Tičarjevega doma in dalje do prelaza. Ogledali sva si še vse tiste planince, ki so uživali v teku po melišču ob sestopu z Mojstrovke. Kara je bila pridna, ni nihče se ji ne zdel sumljiv in čuden, da bi ga bilo treba nalajati. Odlična izkušnja za malega kužka. 



Kar po cesti in nato po nekej čudnem brezpotju med ruševjem in po strugi nekega hudournika, sva se spustili do Erjavčeve koče, od tam dalje pa sva spet hodili po opuščeni cesti, po mehki travici. Srečali sva dva mlada Hrvata, ki sta spraševala za smer, Kari pa sta se zdela sumljiva in je malo povzdignila glas. Hitro ji je bilo jasno, da je lajanje v ljudi brezvezno in da se je bolje igrat z Gospodom Zajcem. 


Igračko, oranžnega zajca je premetavala skoraj vso pot do avta. Nosila ga je v gobčku in tudi, če ga je izpustila, ga je po mojih besedah "primi in nesi" spet pograbila in nesla dalje. Tale kuža se ne naveliča igrice tako zlahka. Igrala se je skoraj do Tonkine koče, kjer pa so druge stvari postale bolj zanimive. Zajca sem pospravila v ruzak. 


Avto sva imeli parkiran pri informativnih tablah, tam nekje na 16. ovivnku. Malo sva še posedali v travi, kjer naju je sonček grel in vetrček hladil. Zabavali sva se ob pogledu na turiste, ki so se ustavljali in uživala sem ob pogledu na Prisojnik in njegovo gorsko kompanijo. Potem pa so kar naenkrat prižvončkljale kravice in bolje je bilo, da sva se odpravili. Kara je huda, če se ji preveč približajo, kravice pa se pač radovedna bitja. In tudi jaz imam rešpekt pred tako velikimi živalmi. Odpeljali sva se v dolino, mimo Ruske kapelice, kjer je bilo vse prištimano za prihod Putina naslednji dan. 


Kakor že zjutraj, sva tudi tedaj naredili še en manjši izobraževalni sprehod po Borovški vasi. Kara je bila pridna, kakor je prav in prav ponosna sem bila nanjo. Pokazala se je kot lepo vzgojen kuža. Niso je motili ne avtomobili, ne kolesarji, otrokom se je pustila božat in na sploh je bila super punca. 

In pot, ki sva jo prehodili: ostala mi bo v spominu. Ta cesta ni navadna cesta. Je dediščina, ki je zame še veliko bolj zanimiva od obstoječe ceste ali ruske kapelice. Zveni kot nekakšna skrivnost, ki so jo ruski ujetniki pustili skrito. 

In moja Kara utrujena? Ja pa ja de. Po malček sladoleda za pokušino na Voklem in domov prišla spočila in mi najprej prinesla žogico. 

nedelja, 24. julij 2016

Ko kužki ne smejo namočit tačk v vodo: nezaželjeni kužki in nedobrodošli pasjeljubci!

Kara uživa v vodi!                                      Slika je simbolična. 


Pasje plaže bogu za hrbtom, cel kup znakov, kje je kužkom dovoljen vstop/dostop in kaj lahko in česa ne smejo početi naši najbolj zvesti prijatelji. Nekatere stvari razumem in jih spoštujem, druge močno obsojam. Obstajajo lokacije, kjer enostavno ne morem razumeti, zakaj so psi nezaželjeni. 

Konkretno: zakaj se kuža ne sme kopati na isti plaži, kot ljudje, zakaj je "nagravžno", če se kopa v istem jezeru ali na istem delu rečne struga kot ljudje? Tega pa ne bom razumela nikoli in nikdar. Seveda lahko postane zadeva še bolj absurdna. 

Še bolj konkretno!

Blizu mojega kraja, v ozki soteski teče potoček. Na enem delu je umetno zajezen že nekaj desetletij in tam je nastalo manjše kopališče. Ta "bazen" je največji živ žav doživljal med 70. in 90. leti, predvsem v zadnjem času pa se tam kopajo le najbolj razgreti. Še pred izgradnjo bazena je tu zrastla koča, ki je do danes doživljala vzpone in padce. Po zadnjem velikem padcu je danes v velikem vzponu. Prostovoljci so uredili okolico, poskrbeli za super postrežbo in za to, da imajo vedno polne mize zadovoljnih obiskovalcev. Res jim uspeva in za to le kapo dol. Naj se vrnem k bazenu. Kljub temu, da je voda primerna za kopanje, je v njem polno alg, mrgoli žabjih paglavcev in tudi kak potočni rak se najde. Sicer je po dnu polno mulja, listja in drevesnih palčk, kakor je spodobno za tak kraj sedi gozda. Torej, kakor rečeno, super kraj, ampak v bazenu se kopajo le redki. 

Ker so dnevi poletno vroči, sem se s Karo odpravila tja, predvsem z namenom, da se kuža malo osveži. Na pamet in čez prst rečeno, je bilo tam okoli 30 ljudi. Večina jih se srkala svojo osvežilno pijačo. Veliko je bilo otrok in vzdušje je bilo prijetno. S psičko sva šli malenkost stran od centra dogajanja, a komaj je Kara začofotala, je prišel možakar, ki verjetno sicer peče ćevapčiće, in me povprašal, če mi je jasno, da psi tu ne smejo plavati. Ker sem ga pogledala z verjetno zgroženim pogledom, je nadaljeval: "A dejte no, tukaj so ljudje!!! Kako, no! Kaj vam ni jasno!?" V trenutku sem poklicala Karo iz vode in odšla, ker s primitivci se ne bom ukvarjala. 

Zadeva me je prizadela, resnično razžalostila... ujezila pa niti ne več. Kara ni motila nikogar, bila je pod nadzorom, pripeta na sledni povodec, od samega bazena v katerem se kopa kot rečeno le malokdo (tisti trenutek celo nihče) je bila odmaknjena zagotovo 50 metrov. Ampak psi se kopati ne smejo! Res je tabla na enem od dreves, ampak sem vseeno neuspešno upala, da je le še prežitek, ostanek nekega primitivizma iz prejšnjih časov. Kako naivno. Kaj pa drugi kužki? Takšni, ki niso na povodcu in se sprehajajo naokoli in vznemirjajo druge pridne in na povodec pripete kužke. In kužki z lastniki, ki za njimi ne pospravijo kakcev? Ironično, še pred nekaj dnevi sem na zelenici pred to isto kočo naštela vsaj tri kakce. Kaj pa, če bi gospod, ki mi je pokvaril dopoldne, raje preganjal takšne lastnike? Si mislim, da je pasji drek na travi, kjer se otroci igrajo in odrasli poležavalo veliko bolj grozeč, kako pa pasje plavanje v vodi. 

Kakor koli, tam se počutim nedobrodošlo in nezaželjeno. Kara je družinski član, ki gre z menoj, sploh v naravo. Če se ne sme ohladiti v potoku v bližini bazena, kjer plavajo paglavci in izdatno rastejo alge (in se kopajo ljudje!!!), potem je ne bom vodila več tja. Torej me tako in tako ne bo več tja, če pa že, pa z zelo slabim občutkom. Škoda! Poleg tega pa še način, s katerim me je možakar opozoril na moje nazaželeno početje, ni bil primeren za nekoga, ki dela z ljudmi in ni na nivoju nekega spoštljivega vedenja do drugih. A je morda pomislil, da je marsikateri kuža bolj čist od marsikaterega človeka, če je mogoče videl problem v čistoči? Verjetno je kriva le človeška zaplankanost, nevednost in občutek večvrednosti.