petek, 27. maj 2016

Kara v Bohinju in na Soriški planini







Kara na Kuclju

Tudi majhni kužki morajo kmalu v svojem življenju spoznat, kako se uživa na svežem zraku. Vleklo me je na primorski konec in zapeljala sem se do planinskega doma na Čavnu, seveda z nekaj postanki za pretegnitev tačk.

Takoj se je spoznala s prijazno belgijsko ovčarko. Igri ni bilo konca, čeprav je pasje igranje izgledalo vse prej kot nežno. Čeprav je bila belgijka Misi večja od Kare (in dober mesec dni starejša), ki Kara ni ostajala dolžna. Uboga Misi je skrbela še za svojo poškodovano tačko. Menda jo je pohodil konj. Revca, z odprto rano se je težko igrat. 


Smo kar šibali proti Kuclju, ki je bil naš cilj. Pot je bila cel čas precej zložna, široka in nezahtevna in Kara je na slednem povodcu več kot uživala, ko je lahko tekala sem in tja. Tik pod vrhom se je pot malo bolj otežila, ampak nič pretirano težkega. 

Lep razgled na Vipavsko dolino je postajal vedno lepši in na vrhu se je videlo vse: Gorica, Trst, Cerje, Trstelj, Dornberk, Vipavo, Nanos, morje, padsko nižino, naše Alpe... vse. 

Kara se je zaposlila s fehtanjem za sendvič in lovljenjem žužkov, ki se neumorno letali naokoli in zmotili je niso niti Italijano, ki so prišli na vrh in v svojem večnem stilu glasno analizirali razgled in okolico. Ampak kdo bi jim zameril. 



Nazaj grede Kari po težjem terenu ni bilo treba hoditi, smo jo nesli. Je tako bolje zaradi sklepov. V zatišju smo našli prijeten travniček in se zleknili za slabo uro. Luštno toplo je bilo in tudi Kara je uživala v poležavanju v senci, dokler ne ni zmotil nek hribolazniški španjel, ki pa je ob njenem laježu ostal popolnoma ravnodušen. 



Po slabi uri hoje smo se vrnili do Čavna. Zdaj je bilo ljudi precej več, kakor zjutraj. Večinoma so bili italijanski motoristi, nekaj je bilo kolesarjev, še najmanj pa pohodnikov. Spili smo kofe, Kara je dobila svežo vodo in spet se je igrala z Misi. Prav pridna je bila; še celo božat se je pustila enemu od Italijanov. Res, pravi super kuža! 


Kar škoda je bilo, da smo šli že domov, ampak tudi Kara je bila malce utrujena in je celo pot domov spala v boksu. Dan je bil zanjo naporen. Vožnja in sprehod, še bolj pa igra z Misi, polno ljudi in kužkov, leteče žuželke, palčke, storži... prava pasja žurka. Verjamem, da se je imela fino in je po pasje uživala v lepem dnevu.