četrtek, 07. april 2016

Karina četrta ura v pasji mali šoli

Danes sva imeli že 4. uro pasje male šole. Po zadnji uri me je bilo kar malo strah, kako se bo obnašala. Nazadnje je bila popolnoma podivjano bitje in je ščipala, skakala in lajala, kot kakšen obseden vragec. Tudi svojih igrač ni porajtala, tako da so bile minute za igranje izgubljene minute.

Danes se je moj strah sprva zdej popolnoma neutemeljen. Kuža je bil miren, pred uro se je igrala s pubertetnico nemčko ovčarko, mirno in brez beganja in vlečenja je šla z menoj na vadišče.
Pozornost je imela fantastično, vajo "okoli" je hipoma osvojila tudi v nasprotno smer, kakor je vajena in "poleg" nama je šlo odlično. Nove igračke so odigrale super vlogo in res jih je lovila, te njeno plišaste povožene svizce.



Po pavzi, pa jo je najprej znerviral nek neznan pes, ki je namenoma motil pozornost, na poligonu za agility je nek drugi kuža lajal in nastala je cela panika. Ušesa nazaj in rep men tace. Poskusila sem jo toliko umiriti, da sva pokazali, kako lepo znava dat "tačko" in "petko", a je spet postala živčna, ko je zaslišala kanjo na bližnji smreki. Povoženi svizci niso bili zanimivi, pa tudi hoja ob nogi in "tačke" sta bili vaji, ki sva ju morali izpustiti. Se ju bova naučili doma, brez problema.

Zaključno druženje s kužki se je skoraj sprevrgel v konflikt, ampak smo kužate pravočasno potegnili narazen, še predno bi lahko imel kdo negativno izkušnjo.

Vsak dan je kaj novega na sporedu pri moji Kari in nikoli ne vem kaj, vedno me preseneti. Ampak na splošno nama gre v šoli odlično, vso naučeni snov res hitro pogrunta in vedno se veselim novih znanj.

Le kakšna bo peta tečajna ure?

sreda, 06. april 2016

Karin izlet na Slovensko obalo

Mlado pasjo pošast je treba seznanit z vsemi situacijami, s katerimi se bo ali pa je možno, da se bo srečala in tako sem Karo peljala na izlet na morje. 

Vožnjo in transporter prenaša odlično in lajanja, izsiljevanja, cviljenja in bevskanja že dolgo ni več, zato se se z lahkoto odločila, da si jo upam peljati tako daleč. 

Šli sva v Strunjan. Na drugačen zrak in novo neznano okolje sploh ni reagirala. Bilo je kot, da je tu bila že večkrat. Ampak najbolj nestrpno sem pričakovala njen odziv na morje in slano vodo. 


Samozavestno je zakorakala po kamniti obali do vode in jo najprej previdno ovohavala, potem pa kar zabredla do trebuha v hladno slanico. Ladijski bokobran je bil deležen nekaj laježa, ker nesramnež ni hotel priti do nje, da bi ga lahko povohala in verjetno tudi pogrizla. Tudi valove je pozdravila z laježem, navdušenim laježem. Kaj pa valovi vedo, kako strašna je Kara! 


Ker mladi kužki ne smejo preveč čofotat v hladni vodi, sva si privoščili posedanje s kavo, Kara pa je od prijaznega natakarja dobila kornet za poslastico. Kakšen pasji žur!


Pa nisva le sedeli in gledali mimoidoče, tudi midve sva se sprehodili, najprej po strunjanskih klifih, potem pa še manjši krogec po Izoli. Kužki, golobi, galebi... vse je bilo super zanimivo. 


Res da na daljše morske počitnice letos še ne bova šli, pa vseeno je dobro, da je spoznala morje in ugotovila, da se ga ne pije. Kak dan pa bova le preživeli pod kakšno palmo in se hladili v vodi. Skoraj 100% sem prepričala, da jo bo Kara oboževala.