četrtek, 28. januar 2016

Slivnica, 1114 m.n.v.


Zakaj pa ne Slivnica? Relativno blizu je, ne vzame cel dan časa, je ravno pravšnja za razširit pljuča in obremenit mišice, da ne pozabijo, da je gibanje fajn. Poleg tega pa še ni ravno hribček, kamor bi lezla prav pogosto. Nazadnje sem bila gor, ko... ah, precej let nazaj. Potrebovala sem samo še nekoga za družbo in javil se je Žiga. Nazadnje sva se videla malo pred novim letom in zdelo se mi je, da bova lahko luštno počvekala po poti, zato sem ga vzela sabo. 



Po navodilih za pot na spletni strani hribi.net, sem parkirala skoraj v centru Cerknice, za nekim diskontom, ki pa ga danes ni več. S parkirišča poti ne moreš zgrešiti. Označena je z razpadajočo leseno tablo in z zaradi vremenskih vplivov komaj vidnim napisom. No, k sreči je blizu tudi "tardeča" tablica, s katero pa ne moreš zgrešiti. Potem dalje je celo pot vse polno dobro vidnih markacij in trud markacistov je poplačan s tem, da se pohodniki res ne morejo izgubiti. 


Pot v spodnjem delu vodi skozi borov gozd. Je široka, pregledna, ne prestrma, logična in jasna. Nekoliko višje so malo izravna in tudi vegetacija se malo spremeni. Drevje je listnato in po tleh je teloha za srednje veliko cvetličarno. Vmes osamelo raste še kakšen bor in grm brinja. Razgleda tukaj še ni videti. Še dobro! Veliko bolj se je bilo treba posvečati hoji, ker je bilo blata v izobilju. Saj ne, da bi me skrbele blatne hlačnice, skrbelo me je, da bi mi spodrsnilo in bi dobesedno padla v blato. 

Kljub oblačnosti, je bilo toplo. Na vrhu pa naju je skoraj presenetil precej močan veter, a do živega nama ni prišel. 


Zadnji del poti, kjer se pogled odpre na Cerkniško polje je bil v kombinaciji z pašnikom in posameznimi borovci hrana za dušo. Impresionizem z veliko začetnico! 

Koča je bila zaprta, ampak saj kaj več kot kavice si verjetno tudi sicer ne bi privoščila. In ko sem že pri koči... zunanjost je name naredila slab vtis. Raje sem se obrnila in gledala v dolino na polje. 

Za svojo knjižico SPP sem morala poiskati še vrh Slivnice, kjer se skriva vpisna knjiga in žig. Oboje ni ravno dobro vzdrževano, a zadovoljivo, da sem v kvadratek v knjižici pritisnila še en zmazek. Ker z vrha ni prav nikakršnega razgleda, sva se odpravila nazaj proti koči, a premagala me je radovednost. 


Spomnila sem se ur, ki sem jih kot majhna smrkljica preživela na vzletišču za jadralne padalce. Oče je bil jadralni padalec in me je pogosto jemal s seboj. Ob ugodnem vetru je vzletel, jaz pa sem ga počakala na Slivnici, da je peš prišel nazaj gor po naju. Takrat mi je družbo vedno in povsod delala moja kokeršpanjelka Kaja. Luštni spomini, ki so mi kar švigali po glavi. 


Z štarta za padalce je tudi najlepši razgled na Cerkniško polje in okolico. Ob drugačnih okoliščinah bi se sama zleknila v travo in... počela nič. Midva pa sva se počasi odpravila... z veliko pazljivosti na gladki blatni poti. 


Slivnica je luštna. Verjetno najlepše je čez teden, ko ni ljudi, ko kraljujeta mir in tišina. Ob brezvetrju v sončnem dnevu je verjetno prava paša za oči, balzam za dušo in možgančke... kot sem že zapisala: zlekneš se v travo in ne počneš nič! 

Aja, Uršule nisem srečala. :) 

Ni komentarjev: