četrtek, 14. januar 2016

Nanos (Vojkova koča na Nanosu), 1240 m.n.v.

Mojstri za vreme in vremenske pojave so večer prej povedali, da bo četrtkovo dopoldne vremensko še OK, zato sva švignila na Nanos. Ponavadi grem najraje in v zadnjem času tudi največkrat iz majhne vasice imenovane Strane, ampak tokrat je bil plan drugačen. Po strmi poti sva šla gor in po položni navzdol. Prva je iz Razdrtega markirana 1 uro in 30 minut, kar se mi je zdelo hecno veliko, glede na to, da vrh zgleda le met kamenčka stran. 


Pot se že v štartu dvigne preko blatnega travnika. Kar spodrsavalo mi je na spolzkem terenu. Nevem, očitno je drselo le meni, glede na to, da naju je nek mlajši možakar prehitel skoraj v galopiranju in nič ni izgledalo, da bi mu drselo. Rahlo sva se zagnala tudi midva, tako da mi sploh ni uspelo videti vseh trobentic in teloha, ki veselo cvetijo. Ampak OK, postalo mi je vroče in rokavice, kapa in bunda so pristale v nahrbtniku. 


Najprej zložna pot se je kmalu vzpela v gozdu, najin korak pa je bil še vedno v stilu "strumno in veselo". Hitro sva napredovala v višave. Avtomobili in množice šleparjev na avtocesti so postajali vedno manjši, a zato nič manj hrupni. 

Končno sva prišla do zavarovanega dela poti. Še ne dolgo nazaj bi se jeklenic in klinov ustrašila, pa čeprav na tako tehnično nezahtevni poti. Zdaj pa sem uživala in ta del poti mi je bil prav prisrčen.   


Tik pod vrhom smo se srečali z dvema starejšima gospema, ki sta po tej, strmi poti lezli navzdol. Glede na njuno starost sem ju gledala s spoštovanjem in kančkom norosti. Je pa več kot pohvalno, da starejši ljudje migajo in hodijo v hribe. Pozimi trenirajo na Nanosu, poleti jih vidiš pa po slovenski smeri plezati na Mangart. :)


Ko sva prišla na prve trave, naju je parkrat pošteno usekala burja. Nekaj močnih sunkov naju je preteplo, ampak nič strašnega. Stisnila sva zobe in šla do Vojkove koče. Tam pa je bilo zatišje, tako da nama ni bilo hudega. Koča je samevala, nikjer ni bilo nikogar. Pridobila sem še en žig v knjižici SPP, čeprav sem večkrat na leto na Nanosu, ampak do sedaj knjižice nisem imela. 


Da sva imela vsaj nekaj več hoje, sva se odločila, da greva dol po položni poti. Na vrhu nisem pogledala, koliko časa pravijo markacisti, da se naj bi hodilo, ampak midva sva potrebovala do parkirišča 1 uro in 5 minut. Kar lušten tempo, ki pa ni bil norenje.  


Fajn sva izkoristila dopoldne. Vreme ni bilo najlepše, ampak ne pa slabo. Mraz ni bilo, sonce se je nekajkrat zrinilo skozi meglo, videlo se je do Tržaškega zaliva in vse do konca Vipavske doline. Tri ure po tistem, ko sva prišla domov, je začelo snežiti in deževati. Torej... čista zmaga! 




Ni komentarjev: