nedelja, 17. januar 2016

Bogatinsko sedlo, 1803 m.n.v. in še malo naprej

Planiran je bil vzpon na Mahavšček in šlo naj bi nas šest. Na koncu smo bili štirje in popolnoma osvojeno je bilo le Bogatinsko sedlo. Razlog za to je bil tehten in odločitev dobra in preudarna. 

Ob 6. uri zjutraj smo štartali iz Ljubljane, z enim avtom. Fiat je bil poln cepinov, nahrbtnikov, gorniških čevljev in "taornk" derez. Preden smo navesili vso to kramo nase, smo se ustavili še v Ribčevem Lazu na kofetu in čaju, med tem pa se je nad Komno že povsem zdanilo in v nasprotju z našimi pričakovanji ni bilo videti, da bi tako zelo pihalo, kakor so napovedali vremenarji. Tudi mraza ni bilo tako hudega. Namesto napovedanih -15 stopinj, je bilo toplih -7°C. 


Malo čez poldne smo prišli v kočo na Komni. Ob čaju in borovničkah smo splanirali našo nadaljno pot. Še vedno je bil v igri Mahavšček, a zdaj nam je bilo jasno, da tam gori kar pošteno piha. Po grebenih Mahavščka in Bogatina je snežne kristale mikastilo sem in tja, da je od daleč zgledalo, kot bi se dvigovale meglice. Šli smo v mraz. 


Napredovali smo počasi in z užitkom. Nasproti nam je prišlo nekaj planincev; nekateri bolj, drugi pomanjkljivo opremljeni. Nakar se je nekje sredi poti do Bogatinskega sedla članica naše ekipce, Katja, odločila, da se bo vrnila do Komne, ker njeno počutje ni bilo optimalno, mi trije pa smo šli dalje. 


Veter z Lanževice je sproti brisal pot. Kmalu nam ni bilo več jasno, kje pot dejansko je in smo jo usekali, kjer se nam je zdelo, da pa morda vseeno vodi. Derez še nismo imeli na čevljih, cepine pa že v rokah, ker se nam je to zdelo pametno. In to se je kmalu izkazalo za izjemno, najbolj ultra ultimativno pametno. Larisi pred menoj je malce zdrsnilo, ampak se ji je uspelo ujeti še na poti. Ko je čez nekaj trenutkov zdrsnilo še meni, nisem imela te sreče. Drsela sem kaka dva metra in se popolnoma instinktivno ujela na cepin. Noro!


Pod snegom je bil led, debela plast ledu. Ni bilo druge izbire, kot da obujeva dereze. Tomo naju je dohitel in po tem, ko je uspelo zdrsniti tudi njemu, dobil Katjin klic. Vprašala je, če vadimo zaustavljanje s cepinom. Od daleč je bilo namreč videti tako. Ne, ni bilo vaja, zadeva je bila resna. Povedala je tudi, da je govorila z dvema, ki sta ravno tako imela v planu Mahavščka in sta ji povedala, da je pot od sredine poti med Bogatinskim sedlom in Bogatinom en sam led in da sta se raje obrnila nazaj. 


Kljub vse hujšemu vetru smo šli, zdaj polno opremljeni, na sedlo. Kako lepo, kot v pravljici. Krnsko pogorje, Velika Baba, Lanževica,... celo Viš, so se s sicer skromno snežno odejo lesketali v soncu. Tišina je bila prešerna in kar smejalo se mi je od lepega. 

Pa smo šli dalje. Levo, v prvi klanec. Bilo je naporno, strmo in ledeno. Dereze so dobro prijemale v led in sneg in začela sem jim zaupati, v pomoč pa mi je bil še cepin. Ko smo prišli do izravnave pod Bogatinom, je še veter pokazal kar zna. Še nikoli nisem doživela tako močnega vetra. Nog nisem mogla premikati in z lahkoto sem se lahko naslonila na veter, ko je popustil sem padla na tla. In tudi sicer se nisem počutila stabilno niti sekunde. 


Na hitro sem se odločila, da ne bom nadaljevala poti, ker je bilo vedno bolj ledeno. Ob pogledu dalje po poti se je vse svetilo zaradi ledu. Ne bi se počutila več varno, še najmanj, ker je pot vodila po grebenu. Kompanjonoma sem povedala svojo odločitev in strinjali smo se, da se bomo raje vrnili. Mahavšček bo počakal. 


Na sedlu nazaj grede smo si privoščili malo čaja iz termovke in odlične viljamovke iz prisrčnice, potem pa se odpravili nazaj proti Komni. 
Štor, kakršna sem in še ne popolnoma vajena hoje z derezami, sem zdrsnila še enkrat. Spet se reagirala hitro in precej dobro. Tokrat sem imela malo več težav s pobiranjem "svoje riti" in izgledala sem vse prej kot spretna.  

Kmalu smo razmišljali le še o "večerji" na Komni. Zelje, klobasa, žganci so nasitili moje "soplezalce", sama pa sem pohlastala slane sirove štruklje. Teknili so skoraj kot še nikoli. Čeprav smo hitro zmazali vse dobrote, smo se zaklepetali do teme. Iz koče smo odšli v mraku, tako da so glavno vlogo odigrale čelne lučke. No, moja ne, ker je še pred Peklom crknila. 

Na dno, do Savice smo prišli vsi celi in zdravi, ravno prav utrujeni in zadovoljni. Jaz pa sem si spet nabrala venček novih izkušenj, na katere sem vsakič ponosna. Pa še družba je bila super prijetna. ;)



Ni komentarjev: