četrtek, 28. januar 2016

Slivnica, 1114 m.n.v.


Zakaj pa ne Slivnica? Relativno blizu je, ne vzame cel dan časa, je ravno pravšnja za razširit pljuča in obremenit mišice, da ne pozabijo, da je gibanje fajn. Poleg tega pa še ni ravno hribček, kamor bi lezla prav pogosto. Nazadnje sem bila gor, ko... ah, precej let nazaj. Potrebovala sem samo še nekoga za družbo in javil se je Žiga. Nazadnje sva se videla malo pred novim letom in zdelo se mi je, da bova lahko luštno počvekala po poti, zato sem ga vzela sabo. 



Po navodilih za pot na spletni strani hribi.net, sem parkirala skoraj v centru Cerknice, za nekim diskontom, ki pa ga danes ni več. S parkirišča poti ne moreš zgrešiti. Označena je z razpadajočo leseno tablo in z zaradi vremenskih vplivov komaj vidnim napisom. No, k sreči je blizu tudi "tardeča" tablica, s katero pa ne moreš zgrešiti. Potem dalje je celo pot vse polno dobro vidnih markacij in trud markacistov je poplačan s tem, da se pohodniki res ne morejo izgubiti. 


Pot v spodnjem delu vodi skozi borov gozd. Je široka, pregledna, ne prestrma, logična in jasna. Nekoliko višje so malo izravna in tudi vegetacija se malo spremeni. Drevje je listnato in po tleh je teloha za srednje veliko cvetličarno. Vmes osamelo raste še kakšen bor in grm brinja. Razgleda tukaj še ni videti. Še dobro! Veliko bolj se je bilo treba posvečati hoji, ker je bilo blata v izobilju. Saj ne, da bi me skrbele blatne hlačnice, skrbelo me je, da bi mi spodrsnilo in bi dobesedno padla v blato. 

Kljub oblačnosti, je bilo toplo. Na vrhu pa naju je skoraj presenetil precej močan veter, a do živega nama ni prišel. 


Zadnji del poti, kjer se pogled odpre na Cerkniško polje je bil v kombinaciji z pašnikom in posameznimi borovci hrana za dušo. Impresionizem z veliko začetnico! 

Koča je bila zaprta, ampak saj kaj več kot kavice si verjetno tudi sicer ne bi privoščila. In ko sem že pri koči... zunanjost je name naredila slab vtis. Raje sem se obrnila in gledala v dolino na polje. 

Za svojo knjižico SPP sem morala poiskati še vrh Slivnice, kjer se skriva vpisna knjiga in žig. Oboje ni ravno dobro vzdrževano, a zadovoljivo, da sem v kvadratek v knjižici pritisnila še en zmazek. Ker z vrha ni prav nikakršnega razgleda, sva se odpravila nazaj proti koči, a premagala me je radovednost. 


Spomnila sem se ur, ki sem jih kot majhna smrkljica preživela na vzletišču za jadralne padalce. Oče je bil jadralni padalec in me je pogosto jemal s seboj. Ob ugodnem vetru je vzletel, jaz pa sem ga počakala na Slivnici, da je peš prišel nazaj gor po naju. Takrat mi je družbo vedno in povsod delala moja kokeršpanjelka Kaja. Luštni spomini, ki so mi kar švigali po glavi. 


Z štarta za padalce je tudi najlepši razgled na Cerkniško polje in okolico. Ob drugačnih okoliščinah bi se sama zleknila v travo in... počela nič. Midva pa sva se počasi odpravila... z veliko pazljivosti na gladki blatni poti. 


Slivnica je luštna. Verjetno najlepše je čez teden, ko ni ljudi, ko kraljujeta mir in tišina. Ob brezvetrju v sončnem dnevu je verjetno prava paša za oči, balzam za dušo in možgančke... kot sem že zapisala: zlekneš se v travo in ne počneš nič! 

Aja, Uršule nisem srečala. :) 

nedelja, 17. januar 2016

Bogatinsko sedlo, 1803 m.n.v. in še malo naprej

Planiran je bil vzpon na Mahavšček in šlo naj bi nas šest. Na koncu smo bili štirje in popolnoma osvojeno je bilo le Bogatinsko sedlo. Razlog za to je bil tehten in odločitev dobra in preudarna. 

Ob 6. uri zjutraj smo štartali iz Ljubljane, z enim avtom. Fiat je bil poln cepinov, nahrbtnikov, gorniških čevljev in "taornk" derez. Preden smo navesili vso to kramo nase, smo se ustavili še v Ribčevem Lazu na kofetu in čaju, med tem pa se je nad Komno že povsem zdanilo in v nasprotju z našimi pričakovanji ni bilo videti, da bi tako zelo pihalo, kakor so napovedali vremenarji. Tudi mraza ni bilo tako hudega. Namesto napovedanih -15 stopinj, je bilo toplih -7°C. 


Malo čez poldne smo prišli v kočo na Komni. Ob čaju in borovničkah smo splanirali našo nadaljno pot. Še vedno je bil v igri Mahavšček, a zdaj nam je bilo jasno, da tam gori kar pošteno piha. Po grebenih Mahavščka in Bogatina je snežne kristale mikastilo sem in tja, da je od daleč zgledalo, kot bi se dvigovale meglice. Šli smo v mraz. 


Napredovali smo počasi in z užitkom. Nasproti nam je prišlo nekaj planincev; nekateri bolj, drugi pomanjkljivo opremljeni. Nakar se je nekje sredi poti do Bogatinskega sedla članica naše ekipce, Katja, odločila, da se bo vrnila do Komne, ker njeno počutje ni bilo optimalno, mi trije pa smo šli dalje. 


Veter z Lanževice je sproti brisal pot. Kmalu nam ni bilo več jasno, kje pot dejansko je in smo jo usekali, kjer se nam je zdelo, da pa morda vseeno vodi. Derez še nismo imeli na čevljih, cepine pa že v rokah, ker se nam je to zdelo pametno. In to se je kmalu izkazalo za izjemno, najbolj ultra ultimativno pametno. Larisi pred menoj je malce zdrsnilo, ampak se ji je uspelo ujeti še na poti. Ko je čez nekaj trenutkov zdrsnilo še meni, nisem imela te sreče. Drsela sem kaka dva metra in se popolnoma instinktivno ujela na cepin. Noro!


Pod snegom je bil led, debela plast ledu. Ni bilo druge izbire, kot da obujeva dereze. Tomo naju je dohitel in po tem, ko je uspelo zdrsniti tudi njemu, dobil Katjin klic. Vprašala je, če vadimo zaustavljanje s cepinom. Od daleč je bilo namreč videti tako. Ne, ni bilo vaja, zadeva je bila resna. Povedala je tudi, da je govorila z dvema, ki sta ravno tako imela v planu Mahavščka in sta ji povedala, da je pot od sredine poti med Bogatinskim sedlom in Bogatinom en sam led in da sta se raje obrnila nazaj. 


Kljub vse hujšemu vetru smo šli, zdaj polno opremljeni, na sedlo. Kako lepo, kot v pravljici. Krnsko pogorje, Velika Baba, Lanževica,... celo Viš, so se s sicer skromno snežno odejo lesketali v soncu. Tišina je bila prešerna in kar smejalo se mi je od lepega. 

Pa smo šli dalje. Levo, v prvi klanec. Bilo je naporno, strmo in ledeno. Dereze so dobro prijemale v led in sneg in začela sem jim zaupati, v pomoč pa mi je bil še cepin. Ko smo prišli do izravnave pod Bogatinom, je še veter pokazal kar zna. Še nikoli nisem doživela tako močnega vetra. Nog nisem mogla premikati in z lahkoto sem se lahko naslonila na veter, ko je popustil sem padla na tla. In tudi sicer se nisem počutila stabilno niti sekunde. 


Na hitro sem se odločila, da ne bom nadaljevala poti, ker je bilo vedno bolj ledeno. Ob pogledu dalje po poti se je vse svetilo zaradi ledu. Ne bi se počutila več varno, še najmanj, ker je pot vodila po grebenu. Kompanjonoma sem povedala svojo odločitev in strinjali smo se, da se bomo raje vrnili. Mahavšček bo počakal. 


Na sedlu nazaj grede smo si privoščili malo čaja iz termovke in odlične viljamovke iz prisrčnice, potem pa se odpravili nazaj proti Komni. 
Štor, kakršna sem in še ne popolnoma vajena hoje z derezami, sem zdrsnila še enkrat. Spet se reagirala hitro in precej dobro. Tokrat sem imela malo več težav s pobiranjem "svoje riti" in izgledala sem vse prej kot spretna.  

Kmalu smo razmišljali le še o "večerji" na Komni. Zelje, klobasa, žganci so nasitili moje "soplezalce", sama pa sem pohlastala slane sirove štruklje. Teknili so skoraj kot še nikoli. Čeprav smo hitro zmazali vse dobrote, smo se zaklepetali do teme. Iz koče smo odšli v mraku, tako da so glavno vlogo odigrale čelne lučke. No, moja ne, ker je še pred Peklom crknila. 

Na dno, do Savice smo prišli vsi celi in zdravi, ravno prav utrujeni in zadovoljni. Jaz pa sem si spet nabrala venček novih izkušenj, na katere sem vsakič ponosna. Pa še družba je bila super prijetna. ;)



četrtek, 14. januar 2016

Nanos (Vojkova koča na Nanosu), 1240 m.n.v.

Mojstri za vreme in vremenske pojave so večer prej povedali, da bo četrtkovo dopoldne vremensko še OK, zato sva švignila na Nanos. Ponavadi grem najraje in v zadnjem času tudi največkrat iz majhne vasice imenovane Strane, ampak tokrat je bil plan drugačen. Po strmi poti sva šla gor in po položni navzdol. Prva je iz Razdrtega markirana 1 uro in 30 minut, kar se mi je zdelo hecno veliko, glede na to, da vrh zgleda le met kamenčka stran. 


Pot se že v štartu dvigne preko blatnega travnika. Kar spodrsavalo mi je na spolzkem terenu. Nevem, očitno je drselo le meni, glede na to, da naju je nek mlajši možakar prehitel skoraj v galopiranju in nič ni izgledalo, da bi mu drselo. Rahlo sva se zagnala tudi midva, tako da mi sploh ni uspelo videti vseh trobentic in teloha, ki veselo cvetijo. Ampak OK, postalo mi je vroče in rokavice, kapa in bunda so pristale v nahrbtniku. 


Najprej zložna pot se je kmalu vzpela v gozdu, najin korak pa je bil še vedno v stilu "strumno in veselo". Hitro sva napredovala v višave. Avtomobili in množice šleparjev na avtocesti so postajali vedno manjši, a zato nič manj hrupni. 

Končno sva prišla do zavarovanega dela poti. Še ne dolgo nazaj bi se jeklenic in klinov ustrašila, pa čeprav na tako tehnično nezahtevni poti. Zdaj pa sem uživala in ta del poti mi je bil prav prisrčen.   


Tik pod vrhom smo se srečali z dvema starejšima gospema, ki sta po tej, strmi poti lezli navzdol. Glede na njuno starost sem ju gledala s spoštovanjem in kančkom norosti. Je pa več kot pohvalno, da starejši ljudje migajo in hodijo v hribe. Pozimi trenirajo na Nanosu, poleti jih vidiš pa po slovenski smeri plezati na Mangart. :)


Ko sva prišla na prve trave, naju je parkrat pošteno usekala burja. Nekaj močnih sunkov naju je preteplo, ampak nič strašnega. Stisnila sva zobe in šla do Vojkove koče. Tam pa je bilo zatišje, tako da nama ni bilo hudega. Koča je samevala, nikjer ni bilo nikogar. Pridobila sem še en žig v knjižici SPP, čeprav sem večkrat na leto na Nanosu, ampak do sedaj knjižice nisem imela. 


Da sva imela vsaj nekaj več hoje, sva se odločila, da greva dol po položni poti. Na vrhu nisem pogledala, koliko časa pravijo markacisti, da se naj bi hodilo, ampak midva sva potrebovala do parkirišča 1 uro in 5 minut. Kar lušten tempo, ki pa ni bil norenje.  


Fajn sva izkoristila dopoldne. Vreme ni bilo najlepše, ampak ne pa slabo. Mraz ni bilo, sonce se je nekajkrat zrinilo skozi meglo, videlo se je do Tržaškega zaliva in vse do konca Vipavske doline. Tri ure po tistem, ko sva prišla domov, je začelo snežiti in deževati. Torej... čista zmaga!