sobota, 05. november 2016

Planina (nad Vrhniko), 733 m.n.v. #2

S težavo sem se odpravila od doma, ampak spet je bila Kara tista, ki me je "pahnila skozi vrata". Šli sva na Planino, čeprav sem vedela, da me verjetno na vrhu ne bo pričakalo sonce, ker je bila megla pregosta. Pa saj v višave ne hodim samo takrat, ko sem prepričana, da bo na vrhu sončno in modro nebo brez oblačkov, je pa res, da je takrat lepše. 





Tokrat nama res ni bilo dolgčas. Čeprav je bil petek dopoldne, torej načeloma delovni dan, je bilo ljudi kar nekaj. Pa kužkov tudi. Irski seter, nemški ovčar, pudel, mešanka s staffordom, cane corso, zlati prinašalec in čivava. Še najbolj od vseh ji je bil všeč zlati prinašalec in to bi bilo veselje, če bi se imela priložnost skupaj igrat. Tako pa sta se samo pozdravila in stekla vsak v svojo smer. Tudi mešanka s staffordom je bila za pasjo žurko, čivavica in pudelček sta bila bolj boječa, irskega setra se je Kara malo ustrašila in ga je uščipnila, s psičko cane corso, se pa nismo pozdravili, čeprav vem, da je prava pasja igrača. Tudi ljudi brez kužatov je bilo precej in ti so ravno tako vzbujali Karino pozornost. Vsakega je hotela povohat, pozdravit ali pa malo uščipnit. In ko sem že pri ščipanju... preščipnila mi je sledni povodec, ki sem ga potem sredi gozda "zafeclala" tako, da je zdržal do doma. 




No, vsa ta srečanja, metanje palčk in noro Karino veselje so me prikrajšali, da bi hodila hitro ali celo tekla. Za gor sem težje hodila tudi zato, ker mi je po mokrem listju in koreninah spodrsavalo. Kjer se je le dalo, sem hodila hitro, da sem se vsaj malo "prešvicala". Za navzdol pa sva po ravninskih delih malo potekali. Ker sva šli navzdol po položni poti, je bilo takšnih tekaških odsekov kar nekaj in prav luštno je bilo po kar nekaj časa tekati. Pa še Kara je lepo tekla poleg, brez galopiranja. 



Spodaj na makadamski cesti na Storževem griču pri "tazgorni štirni" se je kuža še odžejala, doma jo je čakalo pa še umivanje blatnih tac. Strah in trepet, joj ta voda. 



Obe sva imeli lepo aktivno dopoldne in priznam, da me danes malo bolijo tiste najbolj šibke mišice okoli kolen. Nič hudega, le muskl fiber. Brez miganja bo vedno težjo...kako bom pa prišla na Viš, če ne bom migala?!

#5

četrtek, 03. november 2016

Dan za počitek

Danes je bil dan za počitek. Ampak kljub temu sem naredila nekaj vajic za mišice okoli kolenskega sklepa. Vaja je sila preprosta. Usedla sem se na stol, vzravnano, s celimi stopali na tleh. V poskočnem ritmu sem stopala dvigovala do ravnine vzporedno s koleni. Tako sem obremenjevala kolena na način, ki ne obremenjuje kolen. :) In kolikokrat sem vajo ponovila? V petih serijah sem naredila približno 20 "korakov". Po toliko ponovitvah vaja ni več tako enostavna.
Treba je trenirat, kako pa bom sicer prišla na Škrlatico? 

#4

Frizbi in tekanje, v dežju in blatu

Rosilo je (mrcinl, po domače), ampak kužka je hotela na sprehod. In "svi šle". Zapeljala sem čez kurjo vas, do tankovske in pri štirni parkirala. Moj namen je bil hiter sprehod z vmesnim metanjem frizbija. Šli sva v klanec proti Blatnemu dolu in vsake toliko sva celo malo tekali, Kari je itak žurka, če začnem tečt. Do travnika pri smrekcah sem ji raje kot frizbi metala palčke, potem pa se je razveselila, ko sem iz nahrbtnika potegnila moder "krožnik". Kakšno veselje! Skupaj sva tekali po travniku za frizbijem in dokler mi mokra trava namočila čevljev, je bilo prav super. 




Spustili sva se v Star maln in spet malo polaufala. Saj mi je šlo kar dobro, dokler ni Kara nesla frizbija v potok. Po tauhanju sva nadaljevali v klanec proti Strmici, več kot pol onega klanca sem preteka in bila kar presenečena, da nisem imela več težav. Na vrhu klanca naju je čakala bela psička, brez povodca. Njena lastnica ni imela časa poskrbeti zanjo, ker je čvekala po telefonu. Bevskajoča maltežanka se je od daleč postavljala pred Karo, ki pa je s frizbijem v gobčku pokroviteljsko odšla mimo. Kako sem bila ponosna na mojo črno-belo pošastko. 




Čez plinovod sem klančke odtekla in po ravninah sem metala frizbi Kari, tako sva se obe razgibali, jaz sem še konkretno "zašvicala". Sem pa začutila, da bomo v prihodnje ob mojih tekaških podvigih najverjetneje problematična spet kolena. Iz preventive bom že danes začela z vajami za moč. Kako bom drugače prišla na Bovški Grintavec? :)  



In kako je najlažje očistiti štiri blatne in polne peska tačke? Kužku pustiš, da teka po čim višji in čim bolj mokri travi, BREZ KRTIN! Domov sva prišli mokri in ne tudi umazani.   

#3

sreda, 02. november 2016

Planina (nad Vrhniko), 733 m.n.v.

Po kosilu sva imeli siesto. No, Kara je dremala v svoji rezidenci, jaz pa sem uredila še nekaj poslovnih reči, ki so mi ostale od prejšnjega tedna. Vmes sem hitro preračunala, kdaj moram na Planino, da ne bom nazaj hodila v temi. Ker se je ura premaknila eno uro nazaj, sem hitro dojela, da se moram čimprej "spokat" od doma.
Nisem imela ure, nisem gledala ure na telefonu, zakaj bi sama sebe omejevala in preverjala v kolikšnem času pridem na vrh. Šla sem hitro, a nisem tekla. Hitra hoja je itak balzam za mojo psiho. Karo sem imela na slednem povodcu; kuža ima svobode dovolj, a vseeno jo je fino imet pod nadzorom, če pride nasproti kak "sumljivec", na katerega se potem spravi z laježem (in mahanjem z repom).



Srečala sem neke "makaronarje", prijazne, ni kaj pripomnit, a so me dodobra presenetili. Super za lokalni turizem, ampak kje, vraga, so našli ravno vrhniško Planino?! Poleg teh Italijanov je bilo ljudi kar precej, primerno stanje glede na podaljšan vikend. Že precej dober tempo hoje sem imela v klanec, ko je Kara začela razigrano skakati k meni in ni niti opazila, da se je približuje višavski terier. videti je bil prijazen, vprašala pa sem se, kje so njegovi lastniki. Kakšnih 10 sekund kasneje sta se prikazala izza ovivnka. S Karo sta se pozdravila in prav luškana sta izgledala. Nakar pa se je Kara pognala vanj in razigrano v igri skočila nanj. Višavčku to ni bilo najbolj všeč in je z renčanjem to tudi pokazal. Lastniki pa, kot da se ne dogaja nič nenavadnega. Ugriznila sem se v jezik, močno!



Šibali sva dalje in stopnjevala sem tempo. Dihanje je bilo OK, čeprav sem se ni slišalo ravno tako. Pri križu sem opazila, da za nama hodi starejši moški in moj cilj je bil, da me do vrha ne bi prehitel. Čeprav me je malo pod vrhom začelo zmanjkovati, sem imela pred njim veliko prednost.
Na vrhu sem malo posedela na klopci, pa ne zato, ker bi bila utrujena, ampak preprosto zato, ker sem uživala v razgledu. Res se ni videlo daleč, ampak Vrhnika je vedno lepa za pogledat.
Pot navzdol pa ni bila nikakršen rekreativni podvig. Še vedno me boli prst na nogi, ker sem se poškodovala po goli neumnosti, zato sem hodila počasneje, poleg tega sem mogla celo pot animirat Karo, da ni grizla špage; brez metanja palčk ni šlo.



Domov sva prišli malo umazani in malo utrujeni. No ja, Kara mi je doma naslednji dve urni neumorno nosila žogico, jaz pa sem bila kar vesela, da imam kavč samo zase. 
Že kar nekaj časa nisem šla s takim tempom na Planino. Priznam, da mi je bilo težje, kot sem pričakovala. Ampak, kaj drugega ni za pričakovati. Zadnjo četrteino poti sem konkretno čutila v ritnih in stranskih stegenskih mišicah. Kako si sploh predstavljam, da bi šla po Hanzovi na Prisojnik??? S tolke kondicije lahko ostanem kaj pri Erjavčevi koči na kavi!

#2

torek, 01. november 2016

Velika razmišljanja in Debela peč, 2014 m.n.v.

V nedeljo sem gledala tekače, ki so se gnali po Ljubljani; nekateri so le tekli, da pretečejo, nekateri so šli na čas, večini pa je bilo z mojega gledišča skupno to, da so trpeli. Redkost je bil nasmešek na obrazu, še redkeje bi lahko rekla "ta pa res uživa v teku". Kaj jih torej žene? Pravzaprav vem, kaj jih žene, ampak je težko opisati. 
Še ko sem odhajala domov, sem rekla, da me ni nič pritegnilo, da bi spet tekla, pa vendar sem cel popoldne in večer razmišljala o teku in Ljubljanskem maratonu skoraj toliko, kot nekdo, ki je to "usodno" nedeljo prvič pretekel maratonsko razdaljo. 
Priznam, da ko so končno objavili rezultate, sem se kar nekaj časa zadržala ob dolgih seznamih in pregledala rezultate vseh, ki so mi tedaj padli na pamet. Priznam tudi, da sem parkrat rekla "če zmore on/ona, lahko pa tudi jaz". Sama pri sebi sem premlevala občutke in počutja, ki jih poznam in povezujem s tekom, nakar pa včeraj (ponedeljek) na svoj facebook zapisala objavo: 

"... marsikatermu rekreativcu se zgodi, da si vzame pavzo, da se malo "zapusti". Po lanskem teku konec avgusta v Celovcu, ko sem tekla malo bolna in se potem nisem pobrala še cel mesec, se je to zgodilo tudi meni. Zima, junk hrana in poležavanje so mi prinesli par novih kilogramov in odvzeli precej moči v mišiceh in kondicije. Zdaj pa čutim, da je čas, da se spet vzamem v roke in začnem migat. No, ta motivacija ni prišla zgolj zato, ker sem včeraj gledala množico tekačev na LMju!"

V navalu mešanih čustev do teka sem se odločila, da neham z lenarjenjem. Dejstvo je, da sem švoh! Četudi je pred vrati zima, moja sezona pridobivanja dobrega počutja se je začela včeraj. Dobesedno!
Šla sem na Debelo peč in spotoma na Okrogleža. Pravzaprav skoraj sprehod, pa vendar. Če stopiš hitreje od tempa za klepetulje, postane malce bolj naporno. Seveda sem sabo imela Karo, ki je še dodatni priganjalec. Nobene gužve, toplo in sončno vreme... več si težko želiš in res sva uživali. In hip hip hura za mojega kužka, punca je bila prvič nad 2000 m.n.v. ;)






No, pa če se vrnem nazaj. Sama sebi sem obljubila, da bom nehala zabušavat in vsak dan naredila vsaj nekaj zase. Ob najslabših dneh je to lahko deset počepov. Ker vem, da sem zelo nekonsistentna, bo to težko, ampak za splošni cilj se splača. 

#1


torek, 09. avgust 2016

Kara na šolskem vadbišču med počitnicami

Ker sva s Karo članici športno - kinološkega društva, smeva uporabljati pasji učni poligon. To pravzaprav ni nič drugega, kakor srednje velik travnik, ki ga redno kosijo in je, kar je najbolj pomembno, ograjen. 

Da je bilo vse skupaj bolj zabavno, je šel z nama še moj oče. K sreči na poligonu ni bilo nikogar, tako sva Karo lahko v miru učila. 
Najprej sem jo pripeto na slednem povodcu peljala en krog po poligonu, kjer je morala hoditi čimbolj ob meni. Potem sem jo odpela, da je prosto tekala, ampak nikoli je nisva pustila povsem proste brez nadzora. Pridna je bila in nikoli se ni preveč oddaljila od naju ali naju pustila izpred oči. Če pa je že šla malo predaleč, se je na klic lepo odzvala in vedno prišla do naju. 

vir: internet
Ponavljali smo še tek za žogico in prinašanje žogice. Metala sem jo kolikor daleč sem zmogla, pa jo je šla vedno iskat, jo pustila nekje v moji bližini in stekla malce stran v svojo "bordersko" prežo fokusirat. Fino se je zletala!

Kara obožuje travnike. Tale je pa vrhu Blegoša. 

Pridna je bila tudi, ker se ni zmenila za mimovozeče avtomobile, traktorje in kamione ali pa mišje luknje in ovitke od hrenovk na parkirišču. Čeprav je bila malo samosvoja in ji je na koncu več pomenila hladna senca, kakor pa da hodi poleg mene, me je presenetila. Pozitivno. 

nedelja, 31. julij 2016

Kara na vrhu Vršiča

Občutek imam, da za opuščeno rusko cesto od Tonkine koče do vrha Vršiča, oziroma do Poštarskega doma ne ve prav veliko ljudi. Je luštna, položna in precej široka, 100 let stara cesta, ki je svoji starosti primerno zaraščena in zelo primerna za izlet s kužkom. 

Kara je vse ovinke do parkirišča več kot lepo prenesla. Za vsak slučaj sem sicer imela s seboj nekaj hrane in res veliko vode, pa tudi rezervno brisačo, če bi med potjo bruhala in bi bila potrebna intervencija. 
Takoj je Tonkino kočo se začne cesta, ki vijuga vse do vrha v zelo zložnih zavojih. Tudi podlaga več kot super za Karine tačke... po tleh je namreč trava, ki je na nekaj mestih celo podobna zelenicam z nogometnih igrišč ali urejenih angleških vrtičkov. Res prijetno. 





Kuža je lahko prosto tekala sem in tja, naprej in nazaj. Pripeta je sicer bila na slednem povodcu, ampak to le za boljši občutek in za vsak slučaj, če bi naju kdo presenetil. In dejansko sva se morali zelo na hitro umakniti s poti "down-hillerju", ki je nama je s polnim gasom pridrvel nasproti. Tudi, ko naju je prehitela skupina mladih Francozov, je prišlo prav,da sem jo imela pod nadzorom. 


Kjer se zadržujejo ljudje, v tem primeru pri kočah, ali pa kjer se pase živina, je seveda logično, da bom imela kužka na povodcu. 
Po dobri uri hoje, sva prišli do Poštarskega doma, ampak sva najprej šibali na vrh Vršiča. Res lep razgled je bil na Malo Mojstravko, Škrlatico, Prisojnik, videla se je tudi Ajdovska deklica in v daljavi proti jugu tudi Bovški Grintavec, Veliko Špičje in drugi vrhovi, za katere pa bi porabila preveč časa, da bi jih naštela. :) Uglavnem, super razgledi. Kara je le mirno sedela pri vpisni skrinjici in opazovala okoli sebe. 


Spustili sva se nazaj do koče, se okrepčali in spočili. No, pot ni bila naporna, ampak grešno pa bi bilo, če bi šli takoj nazaj dol. Vračali sva se mimo Sovne glave, navzdol do Tičarjevega doma in dalje do prelaza. Ogledali sva si še vse tiste planince, ki so uživali v teku po melišču ob sestopu z Mojstrovke. Kara je bila pridna, ni nihče se ji ne zdel sumljiv in čuden, da bi ga bilo treba nalajati. Odlična izkušnja za malega kužka. 



Kar po cesti in nato po nekej čudnem brezpotju med ruševjem in po strugi nekega hudournika, sva se spustili do Erjavčeve koče, od tam dalje pa sva spet hodili po opuščeni cesti, po mehki travici. Srečali sva dva mlada Hrvata, ki sta spraševala za smer, Kari pa sta se zdela sumljiva in je malo povzdignila glas. Hitro ji je bilo jasno, da je lajanje v ljudi brezvezno in da se je bolje igrat z Gospodom Zajcem. 


Igračko, oranžnega zajca je premetavala skoraj vso pot do avta. Nosila ga je v gobčku in tudi, če ga je izpustila, ga je po mojih besedah "primi in nesi" spet pograbila in nesla dalje. Tale kuža se ne naveliča igrice tako zlahka. Igrala se je skoraj do Tonkine koče, kjer pa so druge stvari postale bolj zanimive. Zajca sem pospravila v ruzak. 


Avto sva imeli parkiran pri informativnih tablah, tam nekje na 16. ovivnku. Malo sva še posedali v travi, kjer naju je sonček grel in vetrček hladil. Zabavali sva se ob pogledu na turiste, ki so se ustavljali in uživala sem ob pogledu na Prisojnik in njegovo gorsko kompanijo. Potem pa so kar naenkrat prižvončkljale kravice in bolje je bilo, da sva se odpravili. Kara je huda, če se ji preveč približajo, kravice pa se pač radovedna bitja. In tudi jaz imam rešpekt pred tako velikimi živalmi. Odpeljali sva se v dolino, mimo Ruske kapelice, kjer je bilo vse prištimano za prihod Putina naslednji dan. 


Kakor že zjutraj, sva tudi tedaj naredili še en manjši izobraževalni sprehod po Borovški vasi. Kara je bila pridna, kakor je prav in prav ponosna sem bila nanjo. Pokazala se je kot lepo vzgojen kuža. Niso je motili ne avtomobili, ne kolesarji, otrokom se je pustila božat in na sploh je bila super punca. 

In pot, ki sva jo prehodili: ostala mi bo v spominu. Ta cesta ni navadna cesta. Je dediščina, ki je zame še veliko bolj zanimiva od obstoječe ceste ali ruske kapelice. Zveni kot nekakšna skrivnost, ki so jo ruski ujetniki pustili skrito. 

In moja Kara utrujena? Ja pa ja de. Po malček sladoleda za pokušino na Voklem in domov prišla spočila in mi najprej prinesla žogico. 

nedelja, 24. julij 2016

Ko kužki ne smejo namočit tačk v vodo: nezaželjeni kužki in nedobrodošli pasjeljubci!

Kara uživa v vodi!                                      Slika je simbolična. 


Pasje plaže bogu za hrbtom, cel kup znakov, kje je kužkom dovoljen vstop/dostop in kaj lahko in česa ne smejo početi naši najbolj zvesti prijatelji. Nekatere stvari razumem in jih spoštujem, druge močno obsojam. Obstajajo lokacije, kjer enostavno ne morem razumeti, zakaj so psi nezaželjeni. 

Konkretno: zakaj se kuža ne sme kopati na isti plaži, kot ljudje, zakaj je "nagravžno", če se kopa v istem jezeru ali na istem delu rečne struga kot ljudje? Tega pa ne bom razumela nikoli in nikdar. Seveda lahko postane zadeva še bolj absurdna. 

Še bolj konkretno!

Blizu mojega kraja, v ozki soteski teče potoček. Na enem delu je umetno zajezen že nekaj desetletij in tam je nastalo manjše kopališče. Ta "bazen" je največji živ žav doživljal med 70. in 90. leti, predvsem v zadnjem času pa se tam kopajo le najbolj razgreti. Še pred izgradnjo bazena je tu zrastla koča, ki je do danes doživljala vzpone in padce. Po zadnjem velikem padcu je danes v velikem vzponu. Prostovoljci so uredili okolico, poskrbeli za super postrežbo in za to, da imajo vedno polne mize zadovoljnih obiskovalcev. Res jim uspeva in za to le kapo dol. Naj se vrnem k bazenu. Kljub temu, da je voda primerna za kopanje, je v njem polno alg, mrgoli žabjih paglavcev in tudi kak potočni rak se najde. Sicer je po dnu polno mulja, listja in drevesnih palčk, kakor je spodobno za tak kraj sedi gozda. Torej, kakor rečeno, super kraj, ampak v bazenu se kopajo le redki. 

Ker so dnevi poletno vroči, sem se s Karo odpravila tja, predvsem z namenom, da se kuža malo osveži. Na pamet in čez prst rečeno, je bilo tam okoli 30 ljudi. Večina jih se srkala svojo osvežilno pijačo. Veliko je bilo otrok in vzdušje je bilo prijetno. S psičko sva šli malenkost stran od centra dogajanja, a komaj je Kara začofotala, je prišel možakar, ki verjetno sicer peče ćevapčiće, in me povprašal, če mi je jasno, da psi tu ne smejo plavati. Ker sem ga pogledala z verjetno zgroženim pogledom, je nadaljeval: "A dejte no, tukaj so ljudje!!! Kako, no! Kaj vam ni jasno!?" V trenutku sem poklicala Karo iz vode in odšla, ker s primitivci se ne bom ukvarjala. 

Zadeva me je prizadela, resnično razžalostila... ujezila pa niti ne več. Kara ni motila nikogar, bila je pod nadzorom, pripeta na sledni povodec, od samega bazena v katerem se kopa kot rečeno le malokdo (tisti trenutek celo nihče) je bila odmaknjena zagotovo 50 metrov. Ampak psi se kopati ne smejo! Res je tabla na enem od dreves, ampak sem vseeno neuspešno upala, da je le še prežitek, ostanek nekega primitivizma iz prejšnjih časov. Kako naivno. Kaj pa drugi kužki? Takšni, ki niso na povodcu in se sprehajajo naokoli in vznemirjajo druge pridne in na povodec pripete kužke. In kužki z lastniki, ki za njimi ne pospravijo kakcev? Ironično, še pred nekaj dnevi sem na zelenici pred to isto kočo naštela vsaj tri kakce. Kaj pa, če bi gospod, ki mi je pokvaril dopoldne, raje preganjal takšne lastnike? Si mislim, da je pasji drek na travi, kjer se otroci igrajo in odrasli poležavalo veliko bolj grozeč, kako pa pasje plavanje v vodi. 

Kakor koli, tam se počutim nedobrodošlo in nezaželjeno. Kara je družinski član, ki gre z menoj, sploh v naravo. Če se ne sme ohladiti v potoku v bližini bazena, kjer plavajo paglavci in izdatno rastejo alge (in se kopajo ljudje!!!), potem je ne bom vodila več tja. Torej me tako in tako ne bo več tja, če pa že, pa z zelo slabim občutkom. Škoda! Poleg tega pa še način, s katerim me je možakar opozoril na moje nazaželeno početje, ni bil primeren za nekoga, ki dela z ljudmi in ni na nivoju nekega spoštljivega vedenja do drugih. A je morda pomislil, da je marsikateri kuža bolj čist od marsikaterega človeka, če je mogoče videl problem v čistoči? Verjetno je kriva le človeška zaplankanost, nevednost in občutek večvrednosti.