ponedeljek, 16. november 2015

Polhograjska Grmada, 898 m.n.v.

Doma sem sedela na mizo in pila jutranjo kavo, ko me je spreletelo, da bi nekam šla. Domača, vrhniška Planina mi ni preveč pasala, a na srečo sem se spomnila Polhograjske Grmade. V "tamal" ruzaček sem stlačila nekaj malenkosti, ki jih v zadnjem času redno prekladam iz enega in drug in včasih še tretji nahrbtnik in šla. 

Na Grmado vodi kar nekaj poti, a odločila sem se za tisto že znano iz Topola, po kateri sem lani tekla (no ja, trudila teči) in si jo zaradi tega še toliko bolj zapomnila. In do Topola sem se mogla najprej pripeljati. Moj avtoček je sopihal v klanec in malcu načeta cesta mu tudi ni bila v zadovoljstvo. Jaz pa tudi nisem bila vesela, ko sem na cesti pred seboj zagledala stoječi tovornjak, ki je v tempu "lagano sportski" nakladal drevesna debla. Ob moji misli "ja, fajn, kaj pa zdaj" mi je crknil še avto in na prvi pogled se mi je zdelo, da bom imela malo drugačen izlet, nazaj v dolino. Mojo zmedenost so opazili delavci in mi pomahali, da je prostora dovolj, da lahko peljam mimo. Z moje perspektive se je zdelo dovolj prostora le za bicikl, ampak sem vseeno peljala mimo. Seveda brez težav, videz je varal. V zahvalo sem pomahal možakarjem in nazaj so mi pomahali s takim veseljem, da so mi kar dan polepšali. 

Parkirala sem pri podružnični šoli in švignila proti Grmadi. Na tablici je pisalo 1h 15min, ampak jaz sem za močno ogrevano pot potrebovala cca. tričetrt ure. 


Sonce je skoraj žgalo, proti jugu so se po dolini vlekle misteriozne meglice, proti severu so bili kot na dlani vrhovi vseh treh severnih slovenskih pogorij. Luštno! Tako luštno, da se je neka gospa na klopci sončila...no, ali pa le noge grela. Sezula si je čevlje in nogavice in hlače zavihala do kolen. Njen mir se brez slabe vesti zmotila, ko se prekladala plehnati pokrov plehnate škatljice z štempiljko. Še en klepetav možakar je bil kaplja čez rob in vsa nejevoljna se je odpravila. Kar na smeh mi je šlo! 


Na vrhu sem malce "pomeditirala" in potem s hitrim korakom odšla po poti nazaj do vasi. Nevem zakaj, ampak ko sem sama tako težko hodim počasi. Res hitro sem prišla nazaj do avta in se odpeljala proti domu. Do zgodnjega kosila sem bila že doma. Bilo je kratko, ampak zelo sladko in dan je bil čudovit!


Ni komentarjev: