četrtek, 29. oktober 2015

Lučki Dedec, 2023 m.n.v.

V soboto smo bili frej kakršnega koli pomembnega dela, zato je padla ideja o hribolazenju. Težje od določitve, da bomo šli v hribe, je le še kam bi šli v hribe. Nikomur se ni ljubilo voziti daleč, nekako najbliže pa so Kamniške. In najbolj primerna pot bi bila takšna, ki je sicer daljša, a ne najbolj strma ali tehnično zahtevna. Na misel mi pa padel Lučki Dedec s planine Podvežak. Pot sem poznala od letošnjega poletja, ko sva z očetom šla na Ojstrico v bližini, zato se mi je pot na Lučkega Dedca zdela primerna tudi za nekoga, ki ima rahle težave s kolki in hrbtenico. 

To, o količini vožnje je bilo pa... nisem vedela, da se od Stahovice ne da priti do Podvolovljeka zaradi nekega podora ceste. In kratka vožnja je postala dolga, ker smo se morali peljati naokoli, skozi Gornji grad, Ljubno in vse kraje na poti. Dolga vožnja postane še daljša in napornejša, kadar moraš gledati le naravnost na cesto, ker imaš težave z ravnotežjem in ti je slabo hitreje kot petletnemu otroku, ki zelo slabo prenaša vožnjo. Ja, takšni so moji problemi med vožnjo. Po dobrih 100km vožnje smo končno parkirali.


Videlo se je, da bo vreme lepo in že na planini Podvežak mi je postalo jasno, da bo tudi zelo toplo. Oblekla sem se odločno preveč, ampak tolikšne toplote res nisem pričakovala. Nad dolino se je vila megla, nekoliko višje pa je sijalo sonce. Proti jugozahodu se je videlo tudi celo planoto obsijane Velike planine, ampak kravic že zdavnaj ni bilo več. Ja, lep dan se je obetal. Na prvi izravnavi poti se je pojavil sneg in potem ga je bilo po poti vedno več, na osojnih legah pa že kar veliko. Rada imam sneg in z veseljem sem kdaj stopila mimo gazi. 


Pot do planine Korošica je pravzaprav hecna. Malo gor, malo dol med ruševjem, mimo skal, mimo dveh spominskih tablic dvema žrtvama plazov v 50. letih, vodni izvir, brezna in luknje, ampak Lučkega Dedca se pa še kar ne vidi. Ne vidi se niti Korošice. Dedca smo zagledali, ko smo prišli do planine. Na križišču poti proti Ojstrici, Mali Ojstrici, Korošici in našemu Lučkemu Dedcu smo krenili strogo levo in se do planine niti nismo spustili. 

Z markirane poti smo prešli na nemarkirano. Slediti je bilo treba možicem, ki pa jih je bilo k sreči dovolj. Pot je bila rahlo zasnežena, mestoma je bilo snega celo precej, zato sem se lahko še toliko bolj obračala le na možice. Hitro smo dosegli vrh, od koder je se odprl čudovit razgled na vse strani. 


Direkt pred nami je bila Ojstrica, skrajno levo Planjava, skrajno desno mala Ojstrica. Videl se je Kalški greben, zadnja stran Krvavca (Zvoha), Velika planina in vsi drugi okoliški vrhovi. 
Toplo je bilo in tako prijetno, da bi poležavala tam gori do večera, a povratek do avta je zahteval še skoraj 3 ure hoja, zato se ni bilo pametno dolgo zadrževati. 





Ta izlet je priporočjiv za vsakogar, ki je vajen dolgotraješe hoje. Lep izlet je že, če si za cilj izberemo le Korošico. Pozimi je koča sicer zaprta, a poleti je tudi živahno, ni pa gneče. Zanimiva posebnost planine je tudi nogometno igrišče. Pogovarjali smo se z lokalnim planincem, ki je povedal, da so pastirji z Velike planine na zadnji dan paše prišli na Korošico zaključit tudi nogometno sezono. Zagotovo je to najvišje ležeče nogometno igrišče daleč naokoli. 
Verjetno je prijeten tudi pohod na Moličko Peč, v bližini sta tudi kapelica in manjše jezero. Ojstrica je za zahtevnejše in bolj spretne pohodnike, še vedno pa ni alpinističen vzpon. Lučki Dedec pa neka medium varianta, simpl in tik nad 2000. :)