torek, 29. september 2015

Kamniti lovec, 2071 m.n.v.

Iz Žabnic do Višarske planine je kar resen vzpon in ni ga malo. Povprečnih hribov'c porabi kar dobr uro in pol. Pot je pravzaprav cesta, čeprav mi ni jasno kakšno vozilo lahko vozi po takšni strmini. No, je pa dovolj široka, da z lahkoto, brez umikanja prehitevaš počasnejše in hitrejši prehitevajo tebe. S prihodom na Višarsko planino pa se pred očmi odpre nov svet.  


Od Višarske planine se je treba povzpeti na vrh smušišča, do večje kapelice. Obstajajo (vsaj) tri variante: lahko hodiš po smučišču, lahko greš ob robu po makadamski cesti, ki je nekoliko zložnejša, ali pa se cik cakasto vzpnenjaš v macesnovem gozdu. Jaz sem "po neumnosti" izbrala prvo varinato, in res je bila strma. Huh! Ampak je šlo in pri že omenjeni kapelici sem si noge lahko malo spočila in počakala moja sohribov'ca, ki sta izbrala položnejšo in zato malce daljšo varianto. 

Tu nas je pospremila na pot tudi smerokazna tablica, ker tokrat nismo šli le do Višarij, ampak na Kamnitega lovca, po domače Cima del Cacciatore. 


Pot najprej vodi malo med ruševjem, malo med macesni in travami in naposled le med skalami. Bilo je kar nekaj ljudi in zaradi super akustike, je bilo precej hrupno. Razločno si slišal ljudi, ki so bili tudi pol ure hoda pred teboj. Sicer pa je bilo lepo, toplo in sploh nič kaj jesensko hladno. 



Zadnji del poti je bil tehnično zahtevnejši, a še vedno nič težkega, a nekoliko več spretnosti in gibljivosti je pomagalo. V pomoč je jeklenica, ki pa je mestoma nameščena tako neuporabno, da skoraj bolj škodi, kot koristi. Teren je skalnat, krušljiv in nobenemu kamnu ni za zaupati, da se pod nogami ne bo zvalil v dolino. Na nekaj delih je pesek pomešan z zemljo in blatom in zemljo, tako da so tudi umazane hlače neizogiben del tega zadnjega dela vzpona. 

Za takšen razgled sem poleg umazanih hlač pokasirala še z modrico na kolenu. Če si štor si štor!




Prav na vrhu so noro lepi razgledi na vse strani: Špik nad Policami, Viš, dolina Zajzera, rifugio Grego, Višarje, Poldanšnja špica, Jalovec, Mangart, Beljak, Karnijske Alpe... Za srečo lahko pa še na zvonček pozvoniš, ampak jaz nisem hotela razgrajati, zato sem si srečo raje samo zaželela. 



Za finale smo šli še do Višarij. Ljudi ni bilo več prav veliko, tako da smo si lahko v miru privoščili vrček pivca in kavo. Čakal nas je še zoprn spust v dolino. Kolena so se že konkretno pritoževala nad mojim početjem, ampak sem korake malce skrajšala in le šlo lažje. 



Izlet je res lep in že samo Višarje so vredne obiska. Slikovite italijansko/avstrijsko/furlansko/slovenske trgovinice ponujajo spominke vseh vrst, lokalčki in gostilne pa dobrote za nadomestilo izgubljene energije. Varianta za slabše pripravljene pohodnike je tudi vožnja z gondolo do vasi, potem pa do vrha Kamnitega lovca ni več tako daleč. Ne preseneča niti cela vrsta italijanskih "nedeljskih" izletnikov, ki se le malo sprehajajo naokoli, izgledajo pa vse prej, kakor pohodniki. Le kaj bi Kugy, Ojcinger in Komac porekli na to!? :) 

Ni komentarjev: