torek, 25. avgust 2015

Wörthersee Halbmarathon, Klagenfurt (Celovec), 2015

Sem šla že tretje leto zapored. Da bi naštevala razloge, zakaj se vračam tja, se mi ne zdi smiselno. Lahko le rečem, da mi je preprosto všeč. Prijavila sem se že junija in težko sem čakala ta vikend v avgustu. Cel čas sem sicer razmišljala ali si vzeti tri ali celo štiri dni dopusta in vikend podaljšati ali bi šla le po štartno številko in tečt v nedeljo. Niti nisem bila prepričana ali bi šla sama ali bi koga vzela s seboj in kdo bi bil ta nesrečnež, ki bi mi moral pomagati pri pospravljanju šotora. No, niti tega nisem vedela, ali bi se odločila za bivanje v šotoru ali v hotelu.  Na koncu se je vse obrnilo po tihih pričakovanjih. 


Pričakovala pa seveda nisem, da bom ravno tik pred tem vikendom zbolela. V petek zvečer sem v grlu čutila praskanje, glava je bila nekoliko težja kot ponavadi in moji sinusi tudi niso bili prepišni. Ker ni bilo nič pretiranega, sploh nisem pomišljala, da ne bi šla. Krenila sem v soboto dopoldne. V Bistrici pri Tržiču sva se ustavila na kavi in šla mimogrede še v trgovino, potem pa direkt v Celovec, proti Minimundusu in še malček naprej. Šla sva v kamp, ki sem ga predhodno rezervirala, sicer samo za eno osebo, ampak dekle za pultom seveda ni kompliciralo. Poiskala sva dodeljeno parcelo in nisva se mogla načuditi majhnosti in oblike le-te, ampak za eno noč in za samo en šotor "teženje" res ne bi bilo na mestu. 


Še pred ureditvijo prenočišča, sem želela iti po štartno številko. Na srečo sem imela s seboj sprintan vavčer, pa še vseeno je imela punca več kot velike težave, da je našla mojo štartno vrečko. Črka Š ji je delala preglavice, sploh ker je na vavčerju namesto Š izpisalo znak vprašaj. Potem pa se je zataknilo pri izdaji majic. Ponujala mi je velikost M. Majica mi je bila odločno prevelika in zahtevala sem manjšo, ki pa jih je zmanjkalo. Potem so mi hoteli dali neko drugačno, ki mi je bila tudi prevelika. Bluzili so in bluzili, dokler nisem napol v jezi rekla, da kako je možno, da jim že v soboto dopoldne zmanjka majic pravih velikosti. Nazadnje sem napol izsilila manjšo majico, ki je nekoliko drugačna od tiste, ki naj bi mi pripadala. Ni v moji naravi, da se bi kregala, ampak tokrat se mi je zdelo, da mi resnično pripada majica prave velikosti, pa še super majčke so. 


Ker sva imela časa še celo popoldne in večer, sva ga zbluzila v okolici: malo na tekaškem sejmu, kjer se je trlo (pre)drage tekaške in triatlonske robe, lahko pa bi kupila tudi kaj neumnega, na primer tekaški ovitek za telefon ali slušalke, celo vrsto kompresijskih nogavic in še marsikaj, kar ne prispeva k temu, da si med tekom boljši ali hitrejši, kaj šele, da bi bistveno lažje tekel. Sprehodila sva se po obali in v parku, šla sem pogledat nasad dalij in ob 18:30 sem šla na testeninko. "Farfalčki" s paradižnikovo omako so bili okusni in pasalo mi je pojesti nekaj toplega. Ravno zadnje grižljajčke sem nabadala na vilice, ko so se ženske začele pripravljeti na nočni tek, ki je bil pravzaprav podnevi. Tekle so cca. 4200m, poleg pa je bila tudi disciplina nordic walk. Strašno naju je zanimalo, kako bo to izgledalo. 


Oba strokovno usposobljena učitelja nordijske hoje sva čakala, da pridejo prve hodke mimo. Razočaranje. Lažje bi jim bilo, če bi palice zabrisale v prvo grmovje in hodile brez. Brez veze, nevem zakaj so imele palice, če jih ne znajo uporabljati. Če bi jih znale, bi lahko bile še bistveno hitrejše. Nobena, resnično nobena ni bila niti blizu pravilni tehniki. Razočarana sva se odpravila na kavo ob obalo jezera. Točeno pivo 3,60€, kava z mlekom nič kaj manj. Pozabljam omenjati, kaj je bilo z mojim prehladom. Stanje se je logično slabšalo, vedno bolj me je bolela glava, vedno bolj sem smrkala, da ne omenjam grla, ki me je že tako peklo, da sem bila raje tiho.  
Večer je postal hladen ko vrag in ni mi preostalo drugega, kakor da se zabubim v svojo spalno vrečo in poskusim čimprej zaspat. Glede teka, ali bom tekla ali ne, sem se odločila, da se bom odločila zjutraj. 

Ponoči sem smrkala, kihala, kašljala in na sploh se nisem počutila dobro. Proti jutru pa sem se počutila vedno bolje in odločila sem se, da bom šla tečt. Verjetno to ni bila moja najboljša odločitev, a tako sem se v dani situaciji odločila in tako sem izpeljala. V ledenem jutru sem se odpravila na železniško postajo od koder nas je vlak peljal na štart teka v Velden. Na vlaku je bilo vroče in malo zatohlo, tako da sem se počutila grozno in komaj čakala, da pridem z vlaka. 



Velden že dobro poznam in vem tudi, kam je bilo potrebno oddati prtljago, ki so jo potem peljali nazaj na cilj, zato sem se sprehodila kar do tja. Počasi sem se pripravila za tek, oddala prtljago, pojedla pol žemljice in spila nekaj požirkov vode. Čas je bil za ogrevanje. Naredila sem nekaj statičnih ogrevalnih in razteznih vaj, počutila smem se dobro, prehlad je bil zajezen. Ko sem malo tekala, mi je bilo jasno, da nekaj ni ok. Pljuča niso delala kot bi morala, a se nisem kaj dosti menila za to. Šla sem v štartno cono in se postavila v tisto od 1:41 do 2:00. Postavila sem ce celo poleg pacerja za 2:00. In čakala na štart. Čakala in čakala in čakala.... Spuščali so po conah in med vsako je bilo približno 3 minute časa. V trenutku, ko se je naša cona začela premikati do štartne linije, se je iz zvočnikov zaslišal komad od Kingstonov, Danes je moj dan in to se mi je zdelo super! Kar malo me je poživilo. No, štart pa ni bil daleč... 


Drei, zwei, eins, BUM! Pa smo šli. Pacer je potegnil, da sem mu komaj sledila, a se nisem preveč matrala, da bi ga lovila v gneči. Pred kasinojem v Veldnu so nas pozdravljali navijači in moški pevski zbor je odpel eno pesmico, ki pa nekako ni sodila v tekaško vzdušje. Prve kilometre sem se počutila dobro, ne pa super. Prehitela sem zajčka na 2:00 in tekla gladko v svojem tempu. Do prve vodne postaje na dobrem 4. kilometru. Spila sem malo vode in tekla dalje, a pljuča niso več sodelovala z menoj. Dihati nisem mogla več globoko in tudi moči v nogah je bilo vedno manj posledično. Nadaljevala sem, pa čeprav bistveno počasneje. Nisem več razmišljala, kako težko mi gre, opazovala sem raje okolico in mimoidoče tekače. Na polovici proge sem kašljala in v pljučih se je slišal čuden zvok, pa še bolelo je. 
Rekla sem si, da bom tek izpeljala do konca in mestoma sem tudi malo hodila, da so si pljuča nekoliko oddahnila. Zaradi počasnega tempa me je začenjalo zebsti in prisilila sem se, da sem tekla vsaj toliko, da se ne bi še zaradi tega še bolj prehladila. Ob svoji počasnosti sem imela tudi čas, da si pogledam vse hotele, apartmaje, plaže in lokale. Luštno!

Proti koncu me je prehitel tudi pacer na 2:10, ampak se nisem sekerala prav dosti. Ta tek sem si po sili razmer res vzela na easy. Tri kilometre pred ciljem, me je možakar, ki je pritekel poleg mene vprašal, če je z menoj vse uredu. Povedala sem mu, da sem sicer prehlajena, ampak da gre. Odtekla sem naprej in razmišljala, če res tako švoh izgledam. Končno cilj ni bil več daleč. Skozenj sem prišla s časom 2:16. To je res en mojih slabših časov na polmaratonih do sedaj, ampak nič hudega. Po teku sem se počutila nikakvo, v pljučih mi je kar piskalo. 

Pa če potegnem črto pod tem tekom. Škoda, da sem zbolela in neumnost da sem sploh šla tečt. Ampak včasih pač sprejemamo napačne odločitve. Prehlad bo izginil, pljuča si bodo seveda zapomnila, da sem jih matrala po nepotrebnem in tudi sama si bom zapomnila to izkušnjo. Kljub vsemu sem vesela, da sem jo izpeljala, kakor sem jo, ne glede na dosežen čas in ne glede na to, da mi bo to spet pokvarilo skupen čas na AAR. Tek v Celovcu je super in še bom šla! Pa še Vrbsko jezero, ki je čudovito! 

Ni komentarjev: