četrtek, 20. avgust 2015

Kolesarjenje na Pokljuko (Rudno polje, 1357 m.n.v.) iz Srednje vasi v Bohinju 594 m.n.v.


Zvečer sva se z očetom zmenila in nasledni dan šla. Odpeljala sva se do Bohinja in parkirala v Srednji vasi, od tem pa za ogrevanje šibala proti Jereki. Tam se je cesta že takoj začela vzpenjati in ni mi preostalo drugega, kakor da prešaltam v lažjo prestavo in mirno, brez zaganjanja "brcam" v klance. Šlo je gladko, čeprav je bilo soparno pri mirnem ozračju, ki ni postreglo niti z molekulo premikajočega zraka. 


Biciklirala sem že kar lep čas, ko sva prišla do Goreljka. To je luštna vas, idilična, da je kaj. Povsod po senožetnih travnikih so posejane urejene hiše, ki so se prav svetile v dopoldanskem soncu. Kljub vsemu me je presenetilo, da se voziva že toliko časa, pa sva šele v Goreljku. Ok, oče mi je obljubil klanec in kmalu sem ga dobila, tako ko sva prišla mimo vasi. Po mojih merilih je bil to klanec za vikat. Oče je zapeljal malo pred meno, tako da sem zaostala malo zadaj in uživala. Priznam, malo sem se pogovarjala sama s seboj, malo sem si pela... Ja, vse to počnem, da se imam luštno. Nekateri bi pa pač temu rekla norost, pa kaj potem. 




Kar naenkrat se je vegetacija spremenila. Iz "običajnega" gozda je prešla na "pokljuški" gozd. Na levi sem zagledala še pokljuško visoko barje in v mislih sem začela preračunavati, koliko imava še do Rudnega polja. V mislih to ni bilo prav dosti in tudi ravnino sem si zamišljala. Za kanček sem se uštela. Res sva prišla na glavno cesto pri Mrzlem studentu, to sem vedela, da bo tako, da nisem pa pravilno precenila, da je Rudno polje blizu. 
Poglanjala sem pedala in poganjala, in malo sem začela upočasnjevati, zmanjkovalo me je, energija se je izgubila nekje zadaj na klancu. Poganjala sem, a preko 20km/h, kar ni šlo. Samozavest mi je sesula še kolesarka na Dogmi, ki je prišvigala mimo mene, kot na Tour de France. Ok, če ima Dogmo, potem je profi in jaz proti njej le nedeljska kolesarka. 

Pogledovala sem desno, kje je tista cesta, kjer so pozimi urejene smučarsko tekaške proge do Javornika. Le po tem sem se lahko točno orientirala, da ni več daleč. Ni in ni bilo prave cestice, le grmovke, šavje in drevje. Potem pa se je le prikazala. 


Še nekaj vrtljajev in... Rudno polje!!! Tako drugačno, kakor pozimi. Peljala sva se prav do konca asfalta in razmišljala, kakšen raj bi bil tukaj za rolanje, rolkanje ali skikanje. Morda ob priliki. Mislila sva le na kavo in kokto v hotelski restavraciji. To je spet pognalo novo energijo po žilah. Malo sva poklepetala in se spočila, potem pa je sledil še spust v dolino. Ja, spet ta vražji spust. 

Postalo mi jje tudi jasno, zakaj po planoti ni šlo hitreje,... ker je bil klanec, zdaj pa sem se spuščala in švigala s takšno hitrostjo, da so bile še smreke vse zamegljene. :) In tako je bilo vse do Jereke. Potem pa še dober kilometer ravnine in bila sva nazaj pri avtu. 

Temperatura zraka na Pokljuki je bila bistveno bolj znosna, kakor v dolini. Sicer nevem, ampak upam si trditi, da je bila razlika vsaj 10°C. V dolini je bilo neznosno, ampak svoj plan sva nadaljevala, ker dneva še ni bilo konec in očeta je na strehi avta čakal še kajak, mene pa kopalke v nahrbtniku. 



Zapeljala sva se do Laškega rovta in si najprej privoščila grmado in kokto, da sva se malo najedla. Parkirala sva za hotelom Jezero in plačala parkirnino 1,5€/uro. Ni najceneje, a itak nisva mislila ostati dolgo. Preoblekla sva se in nesla kajak do jezera pri mostu. Oče je odveslal po Savi Bohinjki, jaz pa sem še malo plavala, ampak nobenih zavidljivih daljav. Počasi sem odromala do avta in se odpeljala proti Bohinjski Bistrici. V trgovino sem nama šla kupit malico in vsakemu plastenko hladne vode, ker topla mi je že presedala. Tista v bidonu na kolesu je imela temperaturo... skoraj za čaj skuhat. :)  
Iz Bohinjske Bistrice sem se zapeljala mimo kampa Danica do Broda in tam počakala očeta. Ravno sem začofotala v vodo, ko se je pripeljal izza ovivnka. Samo se izpluti je moral in pospraviti vso opremo. Seveda sem mu pri tem pomagala, da sva čimprej lahko krenila proti domu, ker sva bila malo utrujena, pa še vroče nama je bilo. 
Dan sva izkoristila maksimalno in tokrat sva vsaj malce prej prišla domov, kakor pa prednazadnje, ko sva se vračala iz hribov. Pravi skoraj triatlon! :) 

Ni komentarjev: