četrtek, 20. avgust 2015

Kolesarjenje na Kurešček, 826 m.n.v.

Ko sem prvič obiskala Kurešček, se mi je zdelo, da je daleč ko hudič in da vožnja kar traja in traja, vrha s cerkvijo pa nikjer. Nazadnje, ko sem se, sicer z avtom, peljala mimo Kureščka naprej do Krvave Peči, sem bila ravno v obdobju, ko me je kolesarjenje zanimalo bolj kot tek, a moje misli so bile podobne. Ogledovala sem si cesto in naklon klanca in zdelo se mi je, da je to zame popolnoma neosvojljiv vrh. Tako sem idejo o Kureščku popolnoma pozabila. Letos pa sem se nanj spomnila kar tako enkrat mimogrede, ko sem razmišljala o kakšni novi, še ne prevoženi trasi. Google Earth mi je povedal, da več kot 80km ne bo naneslo. Ok, to bo šlo! 



Zraven sem povabila še kolega,... za družbo in ker sem verjela, da bo tudi njemu to zabaven izziv. 
Popoldne, po kosilu sva krenila, on z Rosejem, jaz z Giantom. Od začetka sva vozila po dobro znani, neštetokrat prevoženi cesti do Jezera, potem pa dalje po razsuti cesti mimo Podkraja do Iga. Ogrevanje za klanec z Iga do Kureščka pa seveda ne bi bilo popolno, če ne bi imela precej močnega vetra non stop, seveda nasproti. Na ravnini od Tomišlja do Iga sem se počutila popolnoma onesposobljeno. Občutek sem imela, da me veter razmetava po cesti, kot prazno plastično vrečko, jaz pa moram "šaltati" v nekaj nižjih prestav, da mu sploh lahko kljubujem. Na Igu je bilo vse že lažje, ker je bilo med hišami prijetno zatišje, ki mi je celo omogočilo, da sem se malo spočila. Na krožišču sem začutila kar malo treme pred klancem. 

Že kar pri semaforju sem začela šaltati v nižjo in Anžetu zavpila: "Šaltej, klanc je!" Nazaj mi je odgovoril: "A kr takoj?!" In ja, takoj se je cesta postavila pokonci in počasi sem brcala v klanec. Nekaj časa sva vozila molče, potem sem jaz začela s svojim govorjenjem, kjer me je težko ustaviti. 
Bolj, ko sva se dvigala nad barje, lepši pogled je bil v daljavo in ker je bilo nebo malo oprano, se je videlo zares daleč. Pri Škriljah sem raje gledala na cesto. Kakšen klanec! Ampak nič me ni moglo prisiliti, da bi obupala. Resda sem šla počasi, ampak šla sem. 




Na Golem se je Anže ustavil. Po njegovem je bilo tam konec klanca, jaz pa sem bila prepričana, da to še ni konec. In res sva imela do cerkvice še približno 6km. Malo navzdol, večinoma navkreber. Sploh od zadnjega križišča. Tam sta v senci počivala dva kolesarja na "gorcih", ampak sta se pognala v klanec za nama. Ker v resnici nisem tako švoh, kakor zgledam, me je prvi ujel šele pri travniku malo naprej od koče. Na hitro sva še celo poklepetala, potem pa sem mu priznala premoč in odpeljal je mimo. 


"Pa dobr, kje je zdej ta cerkev?!" ... tako nekako so razmišljale moje misli. Še britof je bil vmes, pa ovivnk in še en ovivnk... in končno cilj na dvorišču cerkve. Huh, zmagala sem!
Malo sva počivala, pretegnila noge in potem je uspelo na vrh priti še onemu drugemu kolesarju. Ta dva sta se potem hitro odpeljala navzdol, jaz pa sem kar malo oklevala, da bi spet sedla na bicikl. Drugače ni šlo in Anže me je že kar priganjal, naj neham klepetat in bluzit. 



Spust, klanec navzdol... oh, kako ga ne maram! Razdelila sva ga na dva dela, na srečo. Vmes sva v Golem skočila na kofe in kozarec hladne vode. Ona voda v bidonu je bila skoraj na robu vrelišča in je bila pitna le zasilno. 
Nisem imela ravno veliko potrpljenja sedeti v lokalu, zato sva kar hitro šla dalje v dolino. Pri semaforju sva bila kot blisk. Semafor? Ja, hecen semafor. Ali sva bila midva predrobna, da bi naju zaznal, ali se je nekaj "zaštekalo" ali pa naju je imel za norca. S pol riti na sedežu in prsti na zavorah sem sredi ceste čakala na zeleno luč. Anžetu je bilo hitro dovolj čakanja in se je naredil pešaka, jaz pa sem vztrajala. Na koncu sem tudi sama obupala in se zapeljala kar malo "počez" in preko rdeče. Kaj morem!

Šibala sva proti Jezeru, zdaj ko puščici, ker sva imela veter v hrbet. Šlo je skoraj samo. V Podpeči sva se odločila, da greva do Notranjih Goric, mimo Loga, skozi Bevke in Blatno Brezovico. Seveda, zakaj ne bi vozila še malo dlje, če se da! No, saj to me ne moti preveč, nikoli nimam izrecne želje iti le naravnost domov po najkrajši možni poti. Naj se energija iztroši do konca! :)

Hitro sem bila doma. Sicer utrujena, ampak ne izčrpana in z mešanimi občutki. Nisem se počutila kot ponavadi. Nisem bila tako zelo ponosna, da se izpolnila izziv, kot ponavadi. Nekaj je manjkalo, pa niti danes ne vem kaj. Bila sem s kolesom na Kureščku (z Vrhnike)... ja, pa kaj potem?  Je pa fantastično lepo tam gori, to je pa res. Sploh, če greš s kolesom!


Ni komentarjev: