torek, 25. avgust 2015

Wörthersee Halbmarathon, Klagenfurt (Celovec), 2015

Sem šla že tretje leto zapored. Da bi naštevala razloge, zakaj se vračam tja, se mi ne zdi smiselno. Lahko le rečem, da mi je preprosto všeč. Prijavila sem se že junija in težko sem čakala ta vikend v avgustu. Cel čas sem sicer razmišljala ali si vzeti tri ali celo štiri dni dopusta in vikend podaljšati ali bi šla le po štartno številko in tečt v nedeljo. Niti nisem bila prepričana ali bi šla sama ali bi koga vzela s seboj in kdo bi bil ta nesrečnež, ki bi mi moral pomagati pri pospravljanju šotora. No, niti tega nisem vedela, ali bi se odločila za bivanje v šotoru ali v hotelu.  Na koncu se je vse obrnilo po tihih pričakovanjih. 


Pričakovala pa seveda nisem, da bom ravno tik pred tem vikendom zbolela. V petek zvečer sem v grlu čutila praskanje, glava je bila nekoliko težja kot ponavadi in moji sinusi tudi niso bili prepišni. Ker ni bilo nič pretiranega, sploh nisem pomišljala, da ne bi šla. Krenila sem v soboto dopoldne. V Bistrici pri Tržiču sva se ustavila na kavi in šla mimogrede še v trgovino, potem pa direkt v Celovec, proti Minimundusu in še malček naprej. Šla sva v kamp, ki sem ga predhodno rezervirala, sicer samo za eno osebo, ampak dekle za pultom seveda ni kompliciralo. Poiskala sva dodeljeno parcelo in nisva se mogla načuditi majhnosti in oblike le-te, ampak za eno noč in za samo en šotor "teženje" res ne bi bilo na mestu. 


Še pred ureditvijo prenočišča, sem želela iti po štartno številko. Na srečo sem imela s seboj sprintan vavčer, pa še vseeno je imela punca več kot velike težave, da je našla mojo štartno vrečko. Črka Š ji je delala preglavice, sploh ker je na vavčerju namesto Š izpisalo znak vprašaj. Potem pa se je zataknilo pri izdaji majic. Ponujala mi je velikost M. Majica mi je bila odločno prevelika in zahtevala sem manjšo, ki pa jih je zmanjkalo. Potem so mi hoteli dali neko drugačno, ki mi je bila tudi prevelika. Bluzili so in bluzili, dokler nisem napol v jezi rekla, da kako je možno, da jim že v soboto dopoldne zmanjka majic pravih velikosti. Nazadnje sem napol izsilila manjšo majico, ki je nekoliko drugačna od tiste, ki naj bi mi pripadala. Ni v moji naravi, da se bi kregala, ampak tokrat se mi je zdelo, da mi resnično pripada majica prave velikosti, pa še super majčke so. 


Ker sva imela časa še celo popoldne in večer, sva ga zbluzila v okolici: malo na tekaškem sejmu, kjer se je trlo (pre)drage tekaške in triatlonske robe, lahko pa bi kupila tudi kaj neumnega, na primer tekaški ovitek za telefon ali slušalke, celo vrsto kompresijskih nogavic in še marsikaj, kar ne prispeva k temu, da si med tekom boljši ali hitrejši, kaj šele, da bi bistveno lažje tekel. Sprehodila sva se po obali in v parku, šla sem pogledat nasad dalij in ob 18:30 sem šla na testeninko. "Farfalčki" s paradižnikovo omako so bili okusni in pasalo mi je pojesti nekaj toplega. Ravno zadnje grižljajčke sem nabadala na vilice, ko so se ženske začele pripravljeti na nočni tek, ki je bil pravzaprav podnevi. Tekle so cca. 4200m, poleg pa je bila tudi disciplina nordic walk. Strašno naju je zanimalo, kako bo to izgledalo. 


Oba strokovno usposobljena učitelja nordijske hoje sva čakala, da pridejo prve hodke mimo. Razočaranje. Lažje bi jim bilo, če bi palice zabrisale v prvo grmovje in hodile brez. Brez veze, nevem zakaj so imele palice, če jih ne znajo uporabljati. Če bi jih znale, bi lahko bile še bistveno hitrejše. Nobena, resnično nobena ni bila niti blizu pravilni tehniki. Razočarana sva se odpravila na kavo ob obalo jezera. Točeno pivo 3,60€, kava z mlekom nič kaj manj. Pozabljam omenjati, kaj je bilo z mojim prehladom. Stanje se je logično slabšalo, vedno bolj me je bolela glava, vedno bolj sem smrkala, da ne omenjam grla, ki me je že tako peklo, da sem bila raje tiho.  
Večer je postal hladen ko vrag in ni mi preostalo drugega, kakor da se zabubim v svojo spalno vrečo in poskusim čimprej zaspat. Glede teka, ali bom tekla ali ne, sem se odločila, da se bom odločila zjutraj. 

Ponoči sem smrkala, kihala, kašljala in na sploh se nisem počutila dobro. Proti jutru pa sem se počutila vedno bolje in odločila sem se, da bom šla tečt. Verjetno to ni bila moja najboljša odločitev, a tako sem se v dani situaciji odločila in tako sem izpeljala. V ledenem jutru sem se odpravila na železniško postajo od koder nas je vlak peljal na štart teka v Velden. Na vlaku je bilo vroče in malo zatohlo, tako da sem se počutila grozno in komaj čakala, da pridem z vlaka. 



Velden že dobro poznam in vem tudi, kam je bilo potrebno oddati prtljago, ki so jo potem peljali nazaj na cilj, zato sem se sprehodila kar do tja. Počasi sem se pripravila za tek, oddala prtljago, pojedla pol žemljice in spila nekaj požirkov vode. Čas je bil za ogrevanje. Naredila sem nekaj statičnih ogrevalnih in razteznih vaj, počutila smem se dobro, prehlad je bil zajezen. Ko sem malo tekala, mi je bilo jasno, da nekaj ni ok. Pljuča niso delala kot bi morala, a se nisem kaj dosti menila za to. Šla sem v štartno cono in se postavila v tisto od 1:41 do 2:00. Postavila sem ce celo poleg pacerja za 2:00. In čakala na štart. Čakala in čakala in čakala.... Spuščali so po conah in med vsako je bilo približno 3 minute časa. V trenutku, ko se je naša cona začela premikati do štartne linije, se je iz zvočnikov zaslišal komad od Kingstonov, Danes je moj dan in to se mi je zdelo super! Kar malo me je poživilo. No, štart pa ni bil daleč... 


Drei, zwei, eins, BUM! Pa smo šli. Pacer je potegnil, da sem mu komaj sledila, a se nisem preveč matrala, da bi ga lovila v gneči. Pred kasinojem v Veldnu so nas pozdravljali navijači in moški pevski zbor je odpel eno pesmico, ki pa nekako ni sodila v tekaško vzdušje. Prve kilometre sem se počutila dobro, ne pa super. Prehitela sem zajčka na 2:00 in tekla gladko v svojem tempu. Do prve vodne postaje na dobrem 4. kilometru. Spila sem malo vode in tekla dalje, a pljuča niso več sodelovala z menoj. Dihati nisem mogla več globoko in tudi moči v nogah je bilo vedno manj posledično. Nadaljevala sem, pa čeprav bistveno počasneje. Nisem več razmišljala, kako težko mi gre, opazovala sem raje okolico in mimoidoče tekače. Na polovici proge sem kašljala in v pljučih se je slišal čuden zvok, pa še bolelo je. 
Rekla sem si, da bom tek izpeljala do konca in mestoma sem tudi malo hodila, da so si pljuča nekoliko oddahnila. Zaradi počasnega tempa me je začenjalo zebsti in prisilila sem se, da sem tekla vsaj toliko, da se ne bi še zaradi tega še bolj prehladila. Ob svoji počasnosti sem imela tudi čas, da si pogledam vse hotele, apartmaje, plaže in lokale. Luštno!

Proti koncu me je prehitel tudi pacer na 2:10, ampak se nisem sekerala prav dosti. Ta tek sem si po sili razmer res vzela na easy. Tri kilometre pred ciljem, me je možakar, ki je pritekel poleg mene vprašal, če je z menoj vse uredu. Povedala sem mu, da sem sicer prehlajena, ampak da gre. Odtekla sem naprej in razmišljala, če res tako švoh izgledam. Končno cilj ni bil več daleč. Skozenj sem prišla s časom 2:16. To je res en mojih slabših časov na polmaratonih do sedaj, ampak nič hudega. Po teku sem se počutila nikakvo, v pljučih mi je kar piskalo. 

Pa če potegnem črto pod tem tekom. Škoda, da sem zbolela in neumnost da sem sploh šla tečt. Ampak včasih pač sprejemamo napačne odločitve. Prehlad bo izginil, pljuča si bodo seveda zapomnila, da sem jih matrala po nepotrebnem in tudi sama si bom zapomnila to izkušnjo. Kljub vsemu sem vesela, da sem jo izpeljala, kakor sem jo, ne glede na dosežen čas in ne glede na to, da mi bo to spet pokvarilo skupen čas na AAR. Tek v Celovcu je super in še bom šla! Pa še Vrbsko jezero, ki je čudovito! 

četrtek, 20. avgust 2015

Kolesarjenje na Pokljuko (Rudno polje, 1357 m.n.v.) iz Srednje vasi v Bohinju 594 m.n.v.


Zvečer sva se z očetom zmenila in nasledni dan šla. Odpeljala sva se do Bohinja in parkirala v Srednji vasi, od tem pa za ogrevanje šibala proti Jereki. Tam se je cesta že takoj začela vzpenjati in ni mi preostalo drugega, kakor da prešaltam v lažjo prestavo in mirno, brez zaganjanja "brcam" v klance. Šlo je gladko, čeprav je bilo soparno pri mirnem ozračju, ki ni postreglo niti z molekulo premikajočega zraka. 


Biciklirala sem že kar lep čas, ko sva prišla do Goreljka. To je luštna vas, idilična, da je kaj. Povsod po senožetnih travnikih so posejane urejene hiše, ki so se prav svetile v dopoldanskem soncu. Kljub vsemu me je presenetilo, da se voziva že toliko časa, pa sva šele v Goreljku. Ok, oče mi je obljubil klanec in kmalu sem ga dobila, tako ko sva prišla mimo vasi. Po mojih merilih je bil to klanec za vikat. Oče je zapeljal malo pred meno, tako da sem zaostala malo zadaj in uživala. Priznam, malo sem se pogovarjala sama s seboj, malo sem si pela... Ja, vse to počnem, da se imam luštno. Nekateri bi pa pač temu rekla norost, pa kaj potem. 




Kar naenkrat se je vegetacija spremenila. Iz "običajnega" gozda je prešla na "pokljuški" gozd. Na levi sem zagledala še pokljuško visoko barje in v mislih sem začela preračunavati, koliko imava še do Rudnega polja. V mislih to ni bilo prav dosti in tudi ravnino sem si zamišljala. Za kanček sem se uštela. Res sva prišla na glavno cesto pri Mrzlem studentu, to sem vedela, da bo tako, da nisem pa pravilno precenila, da je Rudno polje blizu. 
Poglanjala sem pedala in poganjala, in malo sem začela upočasnjevati, zmanjkovalo me je, energija se je izgubila nekje zadaj na klancu. Poganjala sem, a preko 20km/h, kar ni šlo. Samozavest mi je sesula še kolesarka na Dogmi, ki je prišvigala mimo mene, kot na Tour de France. Ok, če ima Dogmo, potem je profi in jaz proti njej le nedeljska kolesarka. 

Pogledovala sem desno, kje je tista cesta, kjer so pozimi urejene smučarsko tekaške proge do Javornika. Le po tem sem se lahko točno orientirala, da ni več daleč. Ni in ni bilo prave cestice, le grmovke, šavje in drevje. Potem pa se je le prikazala. 


Še nekaj vrtljajev in... Rudno polje!!! Tako drugačno, kakor pozimi. Peljala sva se prav do konca asfalta in razmišljala, kakšen raj bi bil tukaj za rolanje, rolkanje ali skikanje. Morda ob priliki. Mislila sva le na kavo in kokto v hotelski restavraciji. To je spet pognalo novo energijo po žilah. Malo sva poklepetala in se spočila, potem pa je sledil še spust v dolino. Ja, spet ta vražji spust. 

Postalo mi jje tudi jasno, zakaj po planoti ni šlo hitreje,... ker je bil klanec, zdaj pa sem se spuščala in švigala s takšno hitrostjo, da so bile še smreke vse zamegljene. :) In tako je bilo vse do Jereke. Potem pa še dober kilometer ravnine in bila sva nazaj pri avtu. 

Temperatura zraka na Pokljuki je bila bistveno bolj znosna, kakor v dolini. Sicer nevem, ampak upam si trditi, da je bila razlika vsaj 10°C. V dolini je bilo neznosno, ampak svoj plan sva nadaljevala, ker dneva še ni bilo konec in očeta je na strehi avta čakal še kajak, mene pa kopalke v nahrbtniku. 



Zapeljala sva se do Laškega rovta in si najprej privoščila grmado in kokto, da sva se malo najedla. Parkirala sva za hotelom Jezero in plačala parkirnino 1,5€/uro. Ni najceneje, a itak nisva mislila ostati dolgo. Preoblekla sva se in nesla kajak do jezera pri mostu. Oče je odveslal po Savi Bohinjki, jaz pa sem še malo plavala, ampak nobenih zavidljivih daljav. Počasi sem odromala do avta in se odpeljala proti Bohinjski Bistrici. V trgovino sem nama šla kupit malico in vsakemu plastenko hladne vode, ker topla mi je že presedala. Tista v bidonu na kolesu je imela temperaturo... skoraj za čaj skuhat. :)  
Iz Bohinjske Bistrice sem se zapeljala mimo kampa Danica do Broda in tam počakala očeta. Ravno sem začofotala v vodo, ko se je pripeljal izza ovivnka. Samo se izpluti je moral in pospraviti vso opremo. Seveda sem mu pri tem pomagala, da sva čimprej lahko krenila proti domu, ker sva bila malo utrujena, pa še vroče nama je bilo. 
Dan sva izkoristila maksimalno in tokrat sva vsaj malce prej prišla domov, kakor pa prednazadnje, ko sva se vračala iz hribov. Pravi skoraj triatlon! :) 

Kolesarjenje na Kurešček, 826 m.n.v.

Ko sem prvič obiskala Kurešček, se mi je zdelo, da je daleč ko hudič in da vožnja kar traja in traja, vrha s cerkvijo pa nikjer. Nazadnje, ko sem se, sicer z avtom, peljala mimo Kureščka naprej do Krvave Peči, sem bila ravno v obdobju, ko me je kolesarjenje zanimalo bolj kot tek, a moje misli so bile podobne. Ogledovala sem si cesto in naklon klanca in zdelo se mi je, da je to zame popolnoma neosvojljiv vrh. Tako sem idejo o Kureščku popolnoma pozabila. Letos pa sem se nanj spomnila kar tako enkrat mimogrede, ko sem razmišljala o kakšni novi, še ne prevoženi trasi. Google Earth mi je povedal, da več kot 80km ne bo naneslo. Ok, to bo šlo! 



Zraven sem povabila še kolega,... za družbo in ker sem verjela, da bo tudi njemu to zabaven izziv. 
Popoldne, po kosilu sva krenila, on z Rosejem, jaz z Giantom. Od začetka sva vozila po dobro znani, neštetokrat prevoženi cesti do Jezera, potem pa dalje po razsuti cesti mimo Podkraja do Iga. Ogrevanje za klanec z Iga do Kureščka pa seveda ne bi bilo popolno, če ne bi imela precej močnega vetra non stop, seveda nasproti. Na ravnini od Tomišlja do Iga sem se počutila popolnoma onesposobljeno. Občutek sem imela, da me veter razmetava po cesti, kot prazno plastično vrečko, jaz pa moram "šaltati" v nekaj nižjih prestav, da mu sploh lahko kljubujem. Na Igu je bilo vse že lažje, ker je bilo med hišami prijetno zatišje, ki mi je celo omogočilo, da sem se malo spočila. Na krožišču sem začutila kar malo treme pred klancem. 

Že kar pri semaforju sem začela šaltati v nižjo in Anžetu zavpila: "Šaltej, klanc je!" Nazaj mi je odgovoril: "A kr takoj?!" In ja, takoj se je cesta postavila pokonci in počasi sem brcala v klanec. Nekaj časa sva vozila molče, potem sem jaz začela s svojim govorjenjem, kjer me je težko ustaviti. 
Bolj, ko sva se dvigala nad barje, lepši pogled je bil v daljavo in ker je bilo nebo malo oprano, se je videlo zares daleč. Pri Škriljah sem raje gledala na cesto. Kakšen klanec! Ampak nič me ni moglo prisiliti, da bi obupala. Resda sem šla počasi, ampak šla sem. 




Na Golem se je Anže ustavil. Po njegovem je bilo tam konec klanca, jaz pa sem bila prepričana, da to še ni konec. In res sva imela do cerkvice še približno 6km. Malo navzdol, večinoma navkreber. Sploh od zadnjega križišča. Tam sta v senci počivala dva kolesarja na "gorcih", ampak sta se pognala v klanec za nama. Ker v resnici nisem tako švoh, kakor zgledam, me je prvi ujel šele pri travniku malo naprej od koče. Na hitro sva še celo poklepetala, potem pa sem mu priznala premoč in odpeljal je mimo. 


"Pa dobr, kje je zdej ta cerkev?!" ... tako nekako so razmišljale moje misli. Še britof je bil vmes, pa ovivnk in še en ovivnk... in končno cilj na dvorišču cerkve. Huh, zmagala sem!
Malo sva počivala, pretegnila noge in potem je uspelo na vrh priti še onemu drugemu kolesarju. Ta dva sta se potem hitro odpeljala navzdol, jaz pa sem kar malo oklevala, da bi spet sedla na bicikl. Drugače ni šlo in Anže me je že kar priganjal, naj neham klepetat in bluzit. 



Spust, klanec navzdol... oh, kako ga ne maram! Razdelila sva ga na dva dela, na srečo. Vmes sva v Golem skočila na kofe in kozarec hladne vode. Ona voda v bidonu je bila skoraj na robu vrelišča in je bila pitna le zasilno. 
Nisem imela ravno veliko potrpljenja sedeti v lokalu, zato sva kar hitro šla dalje v dolino. Pri semaforju sva bila kot blisk. Semafor? Ja, hecen semafor. Ali sva bila midva predrobna, da bi naju zaznal, ali se je nekaj "zaštekalo" ali pa naju je imel za norca. S pol riti na sedežu in prsti na zavorah sem sredi ceste čakala na zeleno luč. Anžetu je bilo hitro dovolj čakanja in se je naredil pešaka, jaz pa sem vztrajala. Na koncu sem tudi sama obupala in se zapeljala kar malo "počez" in preko rdeče. Kaj morem!

Šibala sva proti Jezeru, zdaj ko puščici, ker sva imela veter v hrbet. Šlo je skoraj samo. V Podpeči sva se odločila, da greva do Notranjih Goric, mimo Loga, skozi Bevke in Blatno Brezovico. Seveda, zakaj ne bi vozila še malo dlje, če se da! No, saj to me ne moti preveč, nikoli nimam izrecne želje iti le naravnost domov po najkrajši možni poti. Naj se energija iztroši do konca! :)

Hitro sem bila doma. Sicer utrujena, ampak ne izčrpana in z mešanimi občutki. Nisem se počutila kot ponavadi. Nisem bila tako zelo ponosna, da se izpolnila izziv, kot ponavadi. Nekaj je manjkalo, pa niti danes ne vem kaj. Bila sem s kolesom na Kureščku (z Vrhnike)... ja, pa kaj potem?  Je pa fantastično lepo tam gori, to je pa res. Sploh, če greš s kolesom!