torek, 28. julij 2015

Ojstrica, 2350 m.n.v.

Enkrat za spremembo niso bili v planu Julijci, ampak Kamniške. Zdelo se mi je, da bi bilo tako manj vožnje in stroška z bencinom. In ko sva že imela narejen ožji izbor, sem se odločila za Ojstrico, ker se mi je pot zdela bolj privlačna in slikovita. Druga v izboru je bila Košutica, ki je ostala v mislih za enkrat drugič. 

Na Ojstrico sva planirala štartati od planine Podvežak, do katere sploh ni tako malo kilometrov. Kamnik se zdi blizu, potem se je treba vzpeti do Kranjskega Raka, spustiti do Podvolovljeka in če nisi površen, najdeš odcep v levo v prvo in se voziš še kar nekaj časa. Približno 9km je še do parkirišča, na srečo pa je velik del te ceste asfaltiran. 
Že na parkirišču sem se privoščila zdrav, naraven zajtrk. Polno gozdnih jagod je bilo povsod okoli, ampak najedla se jih vseeno nisem, Je šlo bolj za lušt. 

Krenila sva po bližnjici, ki dvakrat preseka kolovoz in hitro sva prišla na planino Podvežak. Čudna tišina je vladala na pašniku. Kje so krave, kje so ljudje? Pri obeh kočicah na zgorenjem robu planine je bila predirajoča tišina in nobene sledi o živih bitjih. Pašnik je bil sicer popasen in kravji kakci so bili še dokaj sveži, torej... Dalje po poti je bilo še nekaj svežih kravjih kakcev in tako sem sklepala, da so krave na Podvežaku popasle vse travo in so jih gnali višje proti Korošici, kamor sva bila namenjena tudi midva. 


Vzpenjala sva se mimo ruševja, macesnov in množico rožic. Zrak je bil še malo hladen, a v zraku je bilo vlage... ogromno. Tudi na travi je bila precejšnja količina rose in vse je kazalo na to, da pretekla noč ni bila ravno topla. Iz minute v minuto pa se je toplil zrak kakor sva se vzpenjala proti... Ojstrici, ki pa je nisem videla. Aha, spet ena pa planinskih tud v "Šinigoj stilu"... dlje od vznožja hriba ko štartaš, večje je veselje. No, tudi po internetnih zapisih nama je bilo jasno, da bova do vznožja Ojstrice hodila več kot dve uri. 

Pot je bila lepa, nič naporna, malo gor, malo dol in velika naravnost. Vodila je med ruševjem in vsake toliko se je pokazalo kakšno brezno. Nekatera sploh niso bila tako nedolžno plitva. Ja, nevarno se je gibati izven poti. Pot, po kateri sva hodila midva, je vodila na Korošico. Precej pred planino se je končno odprl pogled na vrh kamor sva bila namenjena. Amm, ostala sem brez besed. Ne le, da je bilo daleč, bilo je tudi skalnato in visoko ko hudič. Ampak, to se hotela. 


Še eno prednost imajo Kamniške pred Julijskimi; tu ni bilo gužve. Srečala nisva praktično nikogar, na kar je nakazovala tudi količina avtomobilov na parkirišču, saj jih res ni bilo dosti. Srečala pa sva par srednjih let, ki sta se že vračala s Korošice. Bila sta prav posrečena, sploh zaradi belih klobučkov na glavi in skoraj šolskih nahrbtnikov. Ljubkovalno sem ju poimenovala Himalajca. 
V hipu, ko sva dohitela še en par, se nama je odprl pogled na Korošico. Ostala sem brez besed, kar je redkost v hribih. Neverjetno kakšna ravnina, lepa "udrta" planota sredi hribov, na eni strani Ojstrica na nasprotni Lučki Dedec, noro. In ravno po sredini travnatega pašnika poteka pot do Kocbekove koče oziroma zavetišča. Da je bila slika še bolj posrečena, so se levo od poti pasle le črno-bele krave, desno pa rjave. A so se tako dogovorile? :) 

V planu sva imela nekaj minut postanka pri koči, da nekaj malega pojeva, saj sva namreč hodila že kar nekaj časa. Dokončno sva se tudi odločila, glede na počutje, da greva na Ojstrico in ne bova izbrala alternative in šla na Lučkega Dedca. 




Pri koči res ni bilo veliko ljudi, poleg naju še dva para. Mlajši par je imel celo pojedino. Kruh, pršut, sir, neko zelenjavo... sklepala sem, da sta prišla sem, bosta uživala na sončku in svežem zraku potem pa šla nazaj. Midva sva pojedla nekaj malega in se odpravila dalje proti vrhu Ojstrice, ne vedoč kaj vse naju še čaka ta dan.  
Najprej je potka vodila skozi ruševje, ki se je iz koraka v korak redčilo. Mimogrede sva prišla do višine, od kjer je bil lep razgled na Korošico in Lučkega Dedca, ob poti pa je bila le še trava in cvetke v njej. Pot se je začela še bolj strmo vzpenjati in trava je postajala redka. Pogledovala sem nazaj, kakšna je pot in začenjalo me je skrbeti, kako bom tu prišla navzdol. Šodrasta skalnata in nič kaj položna pot je privabila tudi oni par, ki sta imela gostijo pri koči. Napredovala sta počasi, a vztrajno, midva pa sva potrebovala malo pavzice, tako da sta naju hitro ujela in tako smo tik pod vrhom lezli skupaj. Imeli smo še kakšnih 15 minut hoje pred seboj in v tem zadnjem delu je bilo potrebno kar nekaj okretnosti, da si preplezal vse tiste skale. 



Še zadnji skokec in bila sva na vrhu. Presenetilo me je, da na vrhu nisva bila sama. Nikogar nisem videla, da bi hodil pred nama proti vrhu. No, seveda, prišli so iz Logarske doline. Tista pot pa je še ferata in z razlogom so imeli vsi pri sebi čelado in samovarovalni komplet. Večina jih je bila mladih Avstrijcev, ki so nafutrali planinske kavke in se odpravili proti Korošici, tisti črni ptiči pa niso bili več lačni, tako da jih midva nisva pretirano zanimala. 

Poleg lepot, ki so nas obdajale na vrhu, je bila na vidiku še ena grozota, ki pa tedaj še ni izničila mojega ponosa, da sem prilezla še na eno visoko gorico. Proti Avstriji so se nabrali težki oblaki in že je začenjalo grmeti. Hitro sva se spakirala proti dolini, ampak po drugi poti, tisti proti Mali Ojstrici. Ona Štajerca sta nama sledila in spet smo "plezali" en za drugim. In ja, ojoj, spust. Plezanje, ne pa spust. Potrebne je bilo kar nekaj spretnosti in ogromno pazljivosti. Pohodne palice bo mi bile le v napoto, zato sem jih spravila na nahrbtnik in tako sem imela roke proste za oprijemanje skal. Klinov in jekelnic ni, tako, da so bile skale edini oprimki, pa še ti so bili dostikrat majavi in niso bili nič kaj zaupanja vredni. 



Počasi sva se odmikala od vrha Ojstrice in z grebena, skrenila pa sva tudi s poti po grebenu in kmalu mi je postalo jasno, zakaj je bilo to več kot pametno. Močno je zagrmelo, zapihalo in usul se je dež. Oba sva iz ruzakov povlekla anorake in pelerine, a prepozno. V nekaj sekundah sva bila mokra. Pot sva najprej želela nadaljevat, ampak me je bilo strah bliskanja, zato sem predlagala, da se ustaviva in počakava, da nevihta mine. Čepela sva pod ruševjem in čakala. 







Namakal naju je dež, voda mi je tekla povsod, namakalo mi je nogavice, bila sem mokra do "gat", zebsti me je začelo, ko je hladno zapihalo in po nama je tolkla še sodra. Vse super in ok, če ne bi še treskalo zraven, tega me je pa strah. No, pa saj niti ni prvič, da me je dobila nevihta na gorah. Vsakič pa upam, da je zadnjič. Tako sva tokrat pod vejami preždela več kot eno uro. Potem pa se je vse umirilo, postalo je bolj svetlo in nekoliko topleje. Najina ohlajena kolena so potrebovala kar nekaj časa, da so se ogrela in nehala boleti, a bolj kot s tem sva se ukvarjala, kako najti pravo pot. Po večkratnih poskusih sva šla kar počez preko nekega hudourniškega "minimelišča".



Huh, prišla sva na ravno, na pravo pot in močno sva si oddahnila. Kljub temu, da je daljavi še zamolklo grmelo in da nama je v čevljih "čmokalo", sva se strumno vračala nazaj proti planini Podvežak. Tudi zeblo naju ni več, tako da tudi kolena niso škripljala. Od nevihte pa je le bila ena dobra stran; na plano je prikorakala cela množica malih črnih močeradkov. Prav paziti je bilo treba, da kakšen ni pristal pod podplati planinskih čevljev. S tistimi svojimi tačkami so tako luštkane živalice! 



Po kakih dveh urah hoje sva prišla do planine in bila pomirjena, da naju dež zagotovo ne bo več namakal, saj je bilo do avta le še dobrih pet minut hoda, deževni oblakli pa so se premaknili nad Kamnik. 
Imela sva celodnevni izlet, ki je bil začinjen s kar nekaj nepričakovanih "zanimivostmi", oba pa sva se strinjala, da nama nevihta nikakor ni pustila grenkega priokusa, ampak je bila le še ena izkušnja več. Kljub vsemu pa, če obmislim tisto eno uro čepenja pod iglicami in strahu pred strelami, je bil to en lepših izletov, ki sem jih duživela. V Kamniško - Savinjske Alpe bi morala iti že kdaj prej... ;)

Ni komentarjev: