nedelja, 19. julij 2015

Mangart, 2670 m.n.v. in Rabeljsko jezero

Smo se zmenil in smo šli. Mangart in vsi hribi na onem koncu imajo eno silno pomanjkljivost; to da so na onem koncu. Posočje je tako daleč. Da bi se peljala preko Idrije, Tolmina in Bovca mi ne pade na kraj pameti. Malo bolj racionalna varianta je preko Vršiča, daleč najboljša pa tista mimo Trbiža, Rabeljskega jezera in preko Predela nazaj v Slovenijo. In te, slednje smo se lotili. 

Od doma smo krenili nekaj pred 5. uro zjutraj. Vsi, še malo omamljeni od kratke noči, smo se strinjali za postanek v Radovljici. Potrebovali smo dozo kofeina in tudi avto je bil žejen. Glede na število ovivnkov, ki so naš čakali do Mangartskega sedla, ni bilo druge, kot da nasitimo tudi avto. 

Spodaj, pri Mangartski planini pobirajo 5€ neke ekološke takse. Ni veliko in zdi se mi prav, da pobirajo tolikšno vsoto. Nekako jim tudi zaupam, da gre ta denar za pravi namen. 

Parkirali smo na prvem večjem parkirišču, pod vzletiščem za jadralne padalce. To je malce nižje od planiranega, a ob cesti je bil znak, da je nadaljevanje vožnje zaradi skalnega podora prepovedano. Nekateri so se mirno vozili mimo, mi pa spoštujemo znake in predpise, poleg tega pa ne more škodovati, če hodimo še malo več, kakor bi sicer. 


Ko smo še hodili po asfaltni cesti, se je sonce počasi prebilo preko Mangart, osvetlilo pot in že začelo s svojim zažigalnim pohodom. 
Ljudi je bilo kar nekaj in vsem je bil Mangart ciljna točka. Na Mangartu sem bila prvič in že dolgo časa sem ga imela v mislih.  Hoje ob zajlah in klinih po skalah nisem vajena, zato mi je tale pohod predstavljal izziv. 
Prvi del poti, takoj ob prehodu z asfaltne ceste, je luškana pot, najprej prek travnika, potem pa se malo bolj vzpne po skalnati in šodrasti poti, strma pa je ravno prav. Super, fino in fajn. Ampak bolj, ko sem gledala predse, manj mi je bilo jasno, kje vraga, naj bi mi šli. Kmalu mi je postalo jasno. Pot ob jeklenicah ni bila zahtevna, že "na zalogo" pa me je skrbelo, kako bom prišla dol.



Prav na začetku poti sta nas prehitela dva fanta, poskočna kot gamsa, kot bi se jima kam mudilo. Raje sem se jima umaknila. Sledila nam je še štiričlanska družina in nikakor jim ni uspelo, da bi nas prehiteli. Sprva je glava družine vlekel celo ekipo, da sta mu še hčerki komaj sledili, potem pa se je sprijaznil, da nas bo gledal v hrbet cel čas do vrha. 

Na polovici poti so mi pošle moči in morala sem pojesti energijsko tablico. V resnici je imela bolj psihološko funkcijo. Zaradi vrste poti sem bila malo v stresu, ker resnično nisem navajena takšnih poti.

Na zadnji strani mangartskega pobočja je sonce neusmiljeno žgalo in k sreči je svoje delo brezhibno opravljal tudi veter. Prav luštno je bilo. Malo pod vrhom smo se z nekaj besedami zapletli z dvema mlajšima moškima in žensko. Imeli so podobne probleme kakor jaz. Skrbelo me je, kako bom varno, brez padcev, prišla s te visoke kopice skal nazaj v dolino. Ko sem opazovala druge "brezskrbneže", kako preko skal hodijo kot gamsi, se mi je zazdelo, da so morda moje skrbi odveč. 





Hitro smo prišli na vrh in daleč od tega, da bi bili edini. Precej nas je bilo in bilo je kar malo moteče. No ja, vzeti je treba v zakup, da je Mangart pač lahko dostopno in popularno visokogorje, ki na svoj vrh sprejme precej velik spekter planincev. Ne glede na izkušenost in fizično pripravljenost, pa vsi na vrhu radi nekaj dobrega privlečemo iz nahrbtnikov in se okrepčamo. Majhen sendvič s sirom in pol litra vode mi je zadoščalo. Sproti pa sem se analitično pogledala še vse vršace v bližnji in daljni okolici. Za to mi je zelo prav prišla knjižica z 360° panoramo štiriindvajsetih najpopularnejših vrhov v Julijcih. 



Prav dolgo se nismo zadrževali na vrhu, ker v resnici niti ni bilo tako zelo toplo, ob rahlih sunkcih vetrčka pa je že kar malo zeblo. Torej, čakalo me je neizogibno: sestop. Šlo je počasi, stopala sem previdno in prav po šolsko sledila očetovim korakom. Z veliko previdnosti, je šlo. Od sedlca navzdol sem se zabavala; najprej s hojo po melišču. Nekaj deset metrov je dovolj šodra in povsem varno se je bilo spustiti kot po melišču. To veselje je trajalo le do prvih jeklenic, tedaj sem se morala spet malo zbrati, da se bi naredila kake neumnosti, ker bil lahko hitro odletela vse tja dol do Belopeških jezer. 

S hojo navzdol ob jeklenicah nimam posebnih izkušenj, a zelo prav mi je prišla gibljivost in agilnosti, ki je k sreči pripomorem kar nekaj. Tako je bilo vse nekoliko lažje in mimogrede smo sestopili mimo zadnjih "zajl". 

Kolikor sem bilo vesela črede ovčk, ki so si kopita hladile na zaplati snega, toliko manj sem se veselila srečevanj s celo množico ljudi v tekaških copatih, brez palic, nahrbtnikov in opreme in z majhnimi otroki. Tudi nekega osnovnega planinskega bontona niso bili naučeni. Večinoma so bili Madžari in Slovaki, morda Čehi.  



Ustavili smo se na spodnjem sedlcu in si malo oddahnili od gneče. V trenutku, ki sem se usedla na pol kvadratnega metra mehke trave, sem nekaj metrov naprej zagledala šekasto ovco, ki me je prav hecno gledala. Za njo sta stali dve mladi ovčki in energično skakali okoli mame ovce. Čim sem odprla zadrgo na nahrbtniku je pritekla zraven in pripeljala še enega jagenjčka, drugi pa se je pasel in ga ni zanimalo, kaj bom privlekla iz ruzaka. Z glavo sta ovci rinili v nahrbtnik, me z nosom odrivali stran in me lizali po nogah, ker sem bila slana zaradi potenja. Žgečkalo me je, zato sem se smejala ko majhen otrok in tudi sicer imama rada ovce, ki so prav simpatične, čeprav tako resno gledajo s tistimi pravokotnimi zenicami. Zabavali smo se, dokler se štirinožni prijateljici nista naveličali brskati po naših nahrbtnikih. 


Do parkirišča nismo imeli več daleč, le še slabe pol ure. Ko smo prišli do avta je ura kazala okoli poldneva in zares je bil smešen občutek, ko s tako visoko goro opraviš tako hitro. To je pač prednost (ali slabost) visokih dostopov. 
Vedno se najbolj veselim občutka, ko sezujem planinske čevlje in smrdljive nogavice in nataknem japonke. Skupaj s stopali cela lažje zadiham, čeprav, da ne bo pomote, imam udobne gojzarje. 
Pograbila sem še sendviček in se sprehodila nekaj deset metrov od avta, se usedla na skalo od cesti in razmišljala. Moje misli so bile poglobljene in zagotovo se mi je tudi na obrazu videlo, da sem nekje v daljavah in preudarno ugotavljam le eno samo samcato reč. Mislila sem le na nekaj, zbrano in skoncentrirano, brez kančka ubežanih misli. Romantično sem zrla v daljavo in ob zadnjem grižljaju sendviča odločno, skoraj glasno sama sebi rekla: "Matr, da pridem letos jaz sem gor z biciklom!"


Dehidracija je huda reč, zato smo se ustavili na bivšem mejnem prehodu na Predelu na pijači. Radler je stekel v šusu po grlu, zraven pa smo imeli še brezplačen pogled na veličasten Mangart, ki je bil od tu videti gromozansko velik in kar malo "hudoben", v resnici pa je daleč od tega, a spoštovanja je kljub temu več kot vreden. 

Ostalo mi je le še kopanje v Rabeljskem jezeru. Tam se nisem kopala še nikoli in predstavljala sem si, da je voda precej hladna. Ker nisem najbolj zmrzljiva, sem si drznila trditi, da bom skočila notri ne glede na temperaturo. Sploh po tistem plavanju na Sotočju. 
Po kar nekaj borbe z iskanjem parkirnega mesta, nam je končno uspelo parkirati in pred očmi sem imela le še osvežitev v vodi. Po nekaj zapletih in nesporazumih, sem končno začofotala. NORO!!!


Voda je bila prijetna, ravno pravšnja za osvežitev. Obožujem jezera, morje se lahko skrije. Nobenih trav, meduz, alg, morskih ježkov in drugih čudnih morskih pošasti. Ker gledam pod vodo me oči ne pečejo in ne izgledam kot angora zajček z rdečimi očmi. Od vsega najboljše pa je, da se mi koža je lepi zaradi soli. V povzetku, jezera so ultimativni užitek. In tudi tokrat smo se po nekaj namakanj vsi počutili kot novi. Z lahkoto bi šli še enkrat na Mangart. :) Hladna voda pomaga tudi pri splakovanju laktata iz mišic in naslednji dan ni bilo ne duha ne sluha o muskularni fibrozi.






Neopisljivo dober dan je bil za nami in takšnih trenutkov ne bi zamenjala za cel teden dopusta na morju. Hribi me poživijo, dajo novo energijo, izbrišejo vse negativne misli in slabe stvari. Enostavno zaljubljena sem v takšne dneve, kot je bil ta. 

Ni komentarjev: