nedelja, 26. julij 2015

Dve luštni kolesarski "furi"

Daleč od tega, da se lahko okličem za kolesarko. Bolj kot kolesarka, sem priložnostna rekreativna kolesarka, ki se vsako poletje loteva "kampanjskega" kolesarjenja. Sicer mi je kolesarjenje všeč. Če se le da, spremljam Giro in Tour, zanimajo me taktike in "tehnike" dirk. Poleg tega pa, po pravici povedano, so mi, milo rečeno, všeč tudi kolesarji. :) No, zakaj pravim, da se kolesarjenja lotevam kampanjsko? Vsako poletje si zamislim nek kolesarski cilj. Lani, na primer, je bil to Vršič iz Trente. Ker je fajn, da pred takšnim ciljem prebrcam vsaj nekaj kilometrov, se tega takoj tudi lotim in nekaj tednov prej prevozim kakšen klanec. Po doseženem cilju pa kolesarjenje spet zanemarim. Vse to kljub temu, da mi je kolesarjenje pravzaprav pri srcu. 

Ne vozim specialke, nimam "spd-jk", niti cele množice živobarvnih dresov z raznoraznimi napisi. Imam kolo, kolesarske pajkice in majčko, obujem stare tekaške superge in če je potrebno v žep potlačim tekaški anorak, če bi me kje dobil dež. Tako se odpravljam na svoje kolesarske podvige in to mi zadošča. Sanje o Contessi že vrsto let ostajajo le sanje. 

In ker imam za letos zastavljena kar dva cilja, enega v sklopu priprave za drugi resnični cilj, sem se lotila bicikliranja. To pa ni le trening, ampak je uživanje. 

Sreda: Vrh Sv. Treh kraljev in Suhi dol 


Večer prej sem si rekla, da bi šla na Vrh Sv. Treh kraljev. Ni težko in ni najlažje. Od tam dalje pa bi nadaljevala po občutku in počutju. Planila sem na kolo in krenila proti Podlipi. Nekaj kolesarjev mi je peljalo nasproti, spredaj sem dva dohitevala, sicer pa tudi drugega prometa ni bilo prav dosti. Na koncu podlipske doline se ravnina spremeni v klančino in prešaltala sem v lažji del prestav. Od tem sledi nekaj kilometrov ne pretirano strmega klanca in ker cesta ni posebaj razgledna in ne vodi mimo zanimivosti, sem bolj kot ne razmišljala o vsakdanjih zadevah. Tišino in prekrasen mir je od časa do časa zmotil le kak avtomobil, ki je peljal mimo. Večji pretres je sledil, ko je mimo mene z skoraj nadzvočno hitrostjo prinorel nek Porshe in me skoraj snel s ceste. Takim bi vzela izpit, doživljensko! 




Precej hitro sem zagledala krajevno tablo za Smrečje in nadaljevala naprej preko vrha hriba do križišča za Vrh Sv. Treh kraljev. Na tabli je pisalo, da me čakajo še trije kilometri vzpona. Ja, res so me in dolgi so bili te trije kilometri. Zamotila sem se z razgledovanjem po okolici, najbolj zanimivo pa se je bilo peljati mimo kmetij, ki so na prvi pogled videti zapuščene, a so kravice na bližnjih pašnikih "trdile" drugače. Zadnjih 30m klanca pa mi ni pomagal niti lep razgled. Strmo je ko hudič, a sem kljub temu pribrcala do vrha, le mišice so me malo pekle. 


Malce sem si odpočila v senci velike lipe pred cerkvijo. Imela sem lep pogled na Žiri, Rovte in vse zaselke vmes. Čistost je sicer kvarila meglenost. V zraku je bil namreč ogromno sopare in vlaga se je celo videla, kaj šele čutila. 

Po kakih 10 minutah počitka, sem se odpeljala nazaj do Smrečja. Odločila sem se, da še ne bom šla domov, nisem še imela dovolj, hotela sem še. Tako sem pod vasjo zavila levo. Nekaj nepričakovanega prometa na križišču je izzvalo mojo neprevidnost in pošteno sem se "zašaltala" s prestavami in med zobniki je zaškrtalo in veriga je padla z zobnikov. Oh! Skobacala sem se s kolesa in verigo nastavila nazaj na zobnik. Po nekaj minutah je bilo vse spet, kakor je treba. No, razen mojih rok. Te so bile črne kot da sem "mehankar". Robčka nobenega, vode ni bilo za metat preč... listje, ki je raslo ob cesti je bilo edina možnost. Robidovo se ni dobr obneslo, neko drugo, precej bolj mesnato pa precej bolje. Tako sem vsaj za silo spravila "šmer" z rok. 


Sledilo je 6km klančkov in spustkov proti Suhemu dolu. Senčna cesta skozi gozd in prehod na občasne čistine, sta mi seveda vzela nekaj moči, a ni mi bilo hudega. Hitro sem prišla na Suhi dol in od tem ni bilo več vzponov. Hitro sem prišla v dolino, v Vrzdenec in tam zavila kar po bližnjici mimo Horjula. Bližnjica ja... vlekla se je ko čreva! Še čisto malo in bila sem doma. 

Kilometrov sem nabrala približno 47 in bila sem kar utrujena, a istočasno tudi vesela in ponosna sama nase. Četudi je bilo zelo vroče, je veter precej omili ta občutek. Tako sem lažje preživela na kolesu tistih par uric, kakor pa, če bi doma ležala in ne počela ničesar. Kolesarjenje je eno samo uživanje.


Sobota: Črni Vrh nad Polhovim Gradcem, Pasja ravan, Suhi dol in Šentjošt


Za sobotno dopoldne je bilo še približno lepo vreme napovedano, zato sem se zadnji trenutek odločila, da grem na kolo. Cilja nisem imela strogo začrtanega, ker sem imela še malo utrujene noge od četrtkovega hribolazenja. Mislila sem si, da bi bilo fantastično, če bi pribrcala do Črnega Vrha nad Polhovim Gradcem, ampak bi bila zadovoljna tudi, če bi šla le do Polhovega Gradca. Za vsak slučaj pa sem očeta zaslišala še, kakšna je cesta do Pasje ravni. Seveda mi je predlagal krog preko Pasje ravni do vasi Lučine in nazaj preko Suhega dola. Bila sem 80%, da bom šla le do Črnega Vrha v najboljšem primeru, ampak...



Pavza pri cerkvi na Črnem Vrhu nad Polhovim Gradcem

Ravnino do Ligojne, klanček do Razpotja in vijuganje do Horjula sem imela za ogrevanje. Kolesarila sem nekoliko hitreje, le zaradi tega, da sem se čimprej znebila slednje, ki mi je rahlo zoprna. V Horjulu sem zavila desno in pospešila do Zaklanca, tam pa v skladu s smerokazno tablo zavila levo. Ni bila kaj dosti za razmišljati, že se je cesta začela vzpenjati. En ovivnk in njegova  klančina sta sicer kratka, a sploh ne tako nedolžna. Tu ni primerno za "frajerje", ki se v klanec poženejo ko podivjani mladi bikci, potem pa ne zmorejo do vrha. Jaz sem prešaltala v eno lažjih prestav in lepo počasi brcala v klanec. Nič hujšega, saj se klanec navkreber hitro spremeni v dolg prijeten spust prav do Dolenje vasi. 

Na križišču sem zavila levo na glavno cesto Dobrova - Polhov Gradec, proti slednjemu. Najprej sem morala skozi Srednjo vas in tu sem zijala naokoli, da sem kar malo cik-cakala po cesti. Mojo pozornost so pritegnile nekatere nove hiše, ki so še najbolj podobne graščinam. No, do prave graščine sem pripreljala kmalu. Peljala sem se namreč skozi grad. Lepo urejen grad z lepim vodnjakom in vrtom. Imela sem pomisleke, da bi se malo ustavila, a na koncu sem se odpeljala dalje. 

Dolgo časa sem se vozila po dolini in spremljala me je le rečica, prometa na srečo ni bilo dosti in tako sem lahko uživala v tišini. Le po nekaj bornih smerokazih v zaselkih na koncu doline sem se lahko orientirala v katero smer moram. Hecno, da sem se tod s kolesom vozila že enkrat, sicer pred kakimi šestimi leti, pa se nisem spomnila, kam moram iti. To nekako ni v mojem stilu. In potem se je začel klanec...

Pogled nazaj na Črni Vrh, malo pod Pasjo ravnjo

Ne prestrm, a vedela sem da ga je 6km. To sicer ni veliko po razdalji, a če je to klanec, znam biti naporno. Srečala sem nekaj nasproti vozečih kolesarjev, s ceste splašila veverico in podila muhe okoli sebe, ki so me prišle napadit iz bližnje štale. Dogajanja je bilo dovolj, da sem se zamotila, poleg tega pa so ti kraji tako lepi, da se ni prav nič težko potrudit, da prideš do vrha. 
Tik pod vrhom se je cesta razširila in bila sem na prvem cilju. Tu sem bila že odločena, da se bom peljala naprej do Pasje ravni, da končno vidim tega hudiča. Nevem, kako mi je uspelo zgrešiti cesto in znašla sem se na klancu do cerkve. Ajde, če se že tukaj, grem pa še do cerkve. Pred leti, ko sem bila tu, so vaščani ravno sprejeli novega župnika in so imeli zakusko, katere sem bila deležna tudi jaz, ker so me kar povabili poleg. Tokrat pa ni bilo žive duše in lahko sem si v miru odpočila.
Kmalu je za menoj prikolesaril še en možakar na specialki in spregovorila sva nekaj stavkov in se na hitro malo pomenila. Dal mi je super idejo, kje se da brez težav napolniti bidon; na britofu. Na britofih imajo praviloma vodo za zalivanje in ker je iz vodovoda je praviloma tudi pitna. No, ta je bila. 



Skok na Šntjošt

Nisem se dolgo zadrževala in sem se odpeljala dalje po tisti cesti, ki sem jo prej tako neumno zgrešila. Sprva je bila ravna, nobenih pretresov, potem pa se je celo malo spustila in me pripeljala na odprto, od koder se je prestižno čudovito videla cerkvica, kjer sem malo pred tem imela pavzo. Od tu dalje se je cesta malo postavila pokonci. To je bil torej tisti strašni, velikokrat opevani klanec na Pasjo ravan. Prepeljala sem ga brez težav in se pravzaprav čudila, kako malo ga je bilo. Od tod dalje je bilo treba prevoziti še nekaj ravnine in rahlih vzpončkov in že sem bila na vrhu. Pasja ravan! Peljala sem se počasi in gledala naokol, dokler nisem zagledala črnih oblakov na oni strani proti Poljanski dolini. Naglas sem rekla: "O, sranje, boljš, da se spokam!" Slišala sta me dva kolesarja, ki sta počivala ob cesti na klopci in sta se mi nasmejala. No, ampak vreme res ni bilo opetajoče. Če bi se, bohnedaj, še izgubila, bi me spet kakšna nevihta dohitela. 

Šibala sem dalje. Cesta se je spuščala in spuščala. Pri vse tistih ubogih tablicah sem sledila Lučinam in prišla v vas Prelesje. OMG, kje sem pa zdaj??? Pojma nisem imela, kje sem. Za ta kraj sem slišala prvič. Nikjer nisem videla nikogar, da bi ga vprašala, zato mi je preostalo le še, da pokličem domov in vprašam, kje, vraga, sem. In oče mi je rekel: "Pojma nimam, kje je to." Vrhunsko! No ja, svetoval mi je tudi, naj se peljam kar dalje in da bom verjetno kmalu prišla na neko glavno cesto. Kaj drugega sem hotela. In ja, prišla sem na glavno cesto in oddahnila sem si, ko sem v daljavi zagledala krajevno tablo za Lučine. Od tod dalje se nisem mogla izgubiti.  

Križišče Šentjošt, Vrhnika, Smrečje

Peljala sem se skozi Dolge njive, do Suhega dola in med spustom razmišljala, kako naj se ognem Vrzdencu in Horjulu in spet oni ravnini do Ligojne. Na dnu doline je padla odločitev. Zapeljala sem desno proti Šentjoštu. Za konec sem se lotila še, sicer kratkega (1km), a hudičevo strmega klanca. Nazadnje nisem odpeljala celega v enem kosu, zdaj pa sem ga "pomalicala". 

Zapeljala sem se do križišča za Smrečje in se usmerila levo v dolino, v Podlipo. V podlipski dolini me je malo namočil dež, ampak večinoma sem bila mokra zaradi mokre ceste. Na Vrhniki je bil asfalt še suh, a ne za dolgo. Nad Planino so se bohotili grozeči oblaki. Isti trenutek, ko sem doma pospravila kolo, je zagrmelo in se ulilo. Nevihti sem tokrat ušla za las. 

Števec je nameril 67 kilometrov in od tega je bilo veliko klancev. Vse klance se sicer odbrcala počasi, ampak brez težav. Tako sem kar malo ponosna nase. Še posebej na zaključni "skok" na Šentjošt. Črni Vrh in Pasja ravan sta mi bila premalo. O ne, nisem ne pohlepna ne prevzetna, le fajn mi je, ko vidim kaj zmorem. Pa še luštno sem se imela v "samosvoji" družbi.


Ni komentarjev: