torek, 28. julij 2015

Ojstrica, 2350 m.n.v.

Enkrat za spremembo niso bili v planu Julijci, ampak Kamniške. Zdelo se mi je, da bi bilo tako manj vožnje in stroška z bencinom. In ko sva že imela narejen ožji izbor, sem se odločila za Ojstrico, ker se mi je pot zdela bolj privlačna in slikovita. Druga v izboru je bila Košutica, ki je ostala v mislih za enkrat drugič. 

Na Ojstrico sva planirala štartati od planine Podvežak, do katere sploh ni tako malo kilometrov. Kamnik se zdi blizu, potem se je treba vzpeti do Kranjskega Raka, spustiti do Podvolovljeka in če nisi površen, najdeš odcep v levo v prvo in se voziš še kar nekaj časa. Približno 9km je še do parkirišča, na srečo pa je velik del te ceste asfaltiran. 
Že na parkirišču sem se privoščila zdrav, naraven zajtrk. Polno gozdnih jagod je bilo povsod okoli, ampak najedla se jih vseeno nisem, Je šlo bolj za lušt. 

Krenila sva po bližnjici, ki dvakrat preseka kolovoz in hitro sva prišla na planino Podvežak. Čudna tišina je vladala na pašniku. Kje so krave, kje so ljudje? Pri obeh kočicah na zgorenjem robu planine je bila predirajoča tišina in nobene sledi o živih bitjih. Pašnik je bil sicer popasen in kravji kakci so bili še dokaj sveži, torej... Dalje po poti je bilo še nekaj svežih kravjih kakcev in tako sem sklepala, da so krave na Podvežaku popasle vse travo in so jih gnali višje proti Korošici, kamor sva bila namenjena tudi midva. 


Vzpenjala sva se mimo ruševja, macesnov in množico rožic. Zrak je bil še malo hladen, a v zraku je bilo vlage... ogromno. Tudi na travi je bila precejšnja količina rose in vse je kazalo na to, da pretekla noč ni bila ravno topla. Iz minute v minuto pa se je toplil zrak kakor sva se vzpenjala proti... Ojstrici, ki pa je nisem videla. Aha, spet ena pa planinskih tud v "Šinigoj stilu"... dlje od vznožja hriba ko štartaš, večje je veselje. No, tudi po internetnih zapisih nama je bilo jasno, da bova do vznožja Ojstrice hodila več kot dve uri. 

Pot je bila lepa, nič naporna, malo gor, malo dol in velika naravnost. Vodila je med ruševjem in vsake toliko se je pokazalo kakšno brezno. Nekatera sploh niso bila tako nedolžno plitva. Ja, nevarno se je gibati izven poti. Pot, po kateri sva hodila midva, je vodila na Korošico. Precej pred planino se je končno odprl pogled na vrh kamor sva bila namenjena. Amm, ostala sem brez besed. Ne le, da je bilo daleč, bilo je tudi skalnato in visoko ko hudič. Ampak, to se hotela. 


Še eno prednost imajo Kamniške pred Julijskimi; tu ni bilo gužve. Srečala nisva praktično nikogar, na kar je nakazovala tudi količina avtomobilov na parkirišču, saj jih res ni bilo dosti. Srečala pa sva par srednjih let, ki sta se že vračala s Korošice. Bila sta prav posrečena, sploh zaradi belih klobučkov na glavi in skoraj šolskih nahrbtnikov. Ljubkovalno sem ju poimenovala Himalajca. 
V hipu, ko sva dohitela še en par, se nama je odprl pogled na Korošico. Ostala sem brez besed, kar je redkost v hribih. Neverjetno kakšna ravnina, lepa "udrta" planota sredi hribov, na eni strani Ojstrica na nasprotni Lučki Dedec, noro. In ravno po sredini travnatega pašnika poteka pot do Kocbekove koče oziroma zavetišča. Da je bila slika še bolj posrečena, so se levo od poti pasle le črno-bele krave, desno pa rjave. A so se tako dogovorile? :) 

V planu sva imela nekaj minut postanka pri koči, da nekaj malega pojeva, saj sva namreč hodila že kar nekaj časa. Dokončno sva se tudi odločila, glede na počutje, da greva na Ojstrico in ne bova izbrala alternative in šla na Lučkega Dedca. 




Pri koči res ni bilo veliko ljudi, poleg naju še dva para. Mlajši par je imel celo pojedino. Kruh, pršut, sir, neko zelenjavo... sklepala sem, da sta prišla sem, bosta uživala na sončku in svežem zraku potem pa šla nazaj. Midva sva pojedla nekaj malega in se odpravila dalje proti vrhu Ojstrice, ne vedoč kaj vse naju še čaka ta dan.  
Najprej je potka vodila skozi ruševje, ki se je iz koraka v korak redčilo. Mimogrede sva prišla do višine, od kjer je bil lep razgled na Korošico in Lučkega Dedca, ob poti pa je bila le še trava in cvetke v njej. Pot se je začela še bolj strmo vzpenjati in trava je postajala redka. Pogledovala sem nazaj, kakšna je pot in začenjalo me je skrbeti, kako bom tu prišla navzdol. Šodrasta skalnata in nič kaj položna pot je privabila tudi oni par, ki sta imela gostijo pri koči. Napredovala sta počasi, a vztrajno, midva pa sva potrebovala malo pavzice, tako da sta naju hitro ujela in tako smo tik pod vrhom lezli skupaj. Imeli smo še kakšnih 15 minut hoje pred seboj in v tem zadnjem delu je bilo potrebno kar nekaj okretnosti, da si preplezal vse tiste skale. 



Še zadnji skokec in bila sva na vrhu. Presenetilo me je, da na vrhu nisva bila sama. Nikogar nisem videla, da bi hodil pred nama proti vrhu. No, seveda, prišli so iz Logarske doline. Tista pot pa je še ferata in z razlogom so imeli vsi pri sebi čelado in samovarovalni komplet. Večina jih je bila mladih Avstrijcev, ki so nafutrali planinske kavke in se odpravili proti Korošici, tisti črni ptiči pa niso bili več lačni, tako da jih midva nisva pretirano zanimala. 

Poleg lepot, ki so nas obdajale na vrhu, je bila na vidiku še ena grozota, ki pa tedaj še ni izničila mojega ponosa, da sem prilezla še na eno visoko gorico. Proti Avstriji so se nabrali težki oblaki in že je začenjalo grmeti. Hitro sva se spakirala proti dolini, ampak po drugi poti, tisti proti Mali Ojstrici. Ona Štajerca sta nama sledila in spet smo "plezali" en za drugim. In ja, ojoj, spust. Plezanje, ne pa spust. Potrebne je bilo kar nekaj spretnosti in ogromno pazljivosti. Pohodne palice bo mi bile le v napoto, zato sem jih spravila na nahrbtnik in tako sem imela roke proste za oprijemanje skal. Klinov in jekelnic ni, tako, da so bile skale edini oprimki, pa še ti so bili dostikrat majavi in niso bili nič kaj zaupanja vredni. 



Počasi sva se odmikala od vrha Ojstrice in z grebena, skrenila pa sva tudi s poti po grebenu in kmalu mi je postalo jasno, zakaj je bilo to več kot pametno. Močno je zagrmelo, zapihalo in usul se je dež. Oba sva iz ruzakov povlekla anorake in pelerine, a prepozno. V nekaj sekundah sva bila mokra. Pot sva najprej želela nadaljevat, ampak me je bilo strah bliskanja, zato sem predlagala, da se ustaviva in počakava, da nevihta mine. Čepela sva pod ruševjem in čakala. 







Namakal naju je dež, voda mi je tekla povsod, namakalo mi je nogavice, bila sem mokra do "gat", zebsti me je začelo, ko je hladno zapihalo in po nama je tolkla še sodra. Vse super in ok, če ne bi še treskalo zraven, tega me je pa strah. No, pa saj niti ni prvič, da me je dobila nevihta na gorah. Vsakič pa upam, da je zadnjič. Tako sva tokrat pod vejami preždela več kot eno uro. Potem pa se je vse umirilo, postalo je bolj svetlo in nekoliko topleje. Najina ohlajena kolena so potrebovala kar nekaj časa, da so se ogrela in nehala boleti, a bolj kot s tem sva se ukvarjala, kako najti pravo pot. Po večkratnih poskusih sva šla kar počez preko nekega hudourniškega "minimelišča".



Huh, prišla sva na ravno, na pravo pot in močno sva si oddahnila. Kljub temu, da je daljavi še zamolklo grmelo in da nama je v čevljih "čmokalo", sva se strumno vračala nazaj proti planini Podvežak. Tudi zeblo naju ni več, tako da tudi kolena niso škripljala. Od nevihte pa je le bila ena dobra stran; na plano je prikorakala cela množica malih črnih močeradkov. Prav paziti je bilo treba, da kakšen ni pristal pod podplati planinskih čevljev. S tistimi svojimi tačkami so tako luštkane živalice! 



Po kakih dveh urah hoje sva prišla do planine in bila pomirjena, da naju dež zagotovo ne bo več namakal, saj je bilo do avta le še dobrih pet minut hoda, deževni oblakli pa so se premaknili nad Kamnik. 
Imela sva celodnevni izlet, ki je bil začinjen s kar nekaj nepričakovanih "zanimivostmi", oba pa sva se strinjala, da nama nevihta nikakor ni pustila grenkega priokusa, ampak je bila le še ena izkušnja več. Kljub vsemu pa, če obmislim tisto eno uro čepenja pod iglicami in strahu pred strelami, je bil to en lepših izletov, ki sem jih duživela. V Kamniško - Savinjske Alpe bi morala iti že kdaj prej... ;)

nedelja, 26. julij 2015

Dve luštni kolesarski "furi"

Daleč od tega, da se lahko okličem za kolesarko. Bolj kot kolesarka, sem priložnostna rekreativna kolesarka, ki se vsako poletje loteva "kampanjskega" kolesarjenja. Sicer mi je kolesarjenje všeč. Če se le da, spremljam Giro in Tour, zanimajo me taktike in "tehnike" dirk. Poleg tega pa, po pravici povedano, so mi, milo rečeno, všeč tudi kolesarji. :) No, zakaj pravim, da se kolesarjenja lotevam kampanjsko? Vsako poletje si zamislim nek kolesarski cilj. Lani, na primer, je bil to Vršič iz Trente. Ker je fajn, da pred takšnim ciljem prebrcam vsaj nekaj kilometrov, se tega takoj tudi lotim in nekaj tednov prej prevozim kakšen klanec. Po doseženem cilju pa kolesarjenje spet zanemarim. Vse to kljub temu, da mi je kolesarjenje pravzaprav pri srcu. 

Ne vozim specialke, nimam "spd-jk", niti cele množice živobarvnih dresov z raznoraznimi napisi. Imam kolo, kolesarske pajkice in majčko, obujem stare tekaške superge in če je potrebno v žep potlačim tekaški anorak, če bi me kje dobil dež. Tako se odpravljam na svoje kolesarske podvige in to mi zadošča. Sanje o Contessi že vrsto let ostajajo le sanje. 

In ker imam za letos zastavljena kar dva cilja, enega v sklopu priprave za drugi resnični cilj, sem se lotila bicikliranja. To pa ni le trening, ampak je uživanje. 

Sreda: Vrh Sv. Treh kraljev in Suhi dol 


Večer prej sem si rekla, da bi šla na Vrh Sv. Treh kraljev. Ni težko in ni najlažje. Od tam dalje pa bi nadaljevala po občutku in počutju. Planila sem na kolo in krenila proti Podlipi. Nekaj kolesarjev mi je peljalo nasproti, spredaj sem dva dohitevala, sicer pa tudi drugega prometa ni bilo prav dosti. Na koncu podlipske doline se ravnina spremeni v klančino in prešaltala sem v lažji del prestav. Od tem sledi nekaj kilometrov ne pretirano strmega klanca in ker cesta ni posebaj razgledna in ne vodi mimo zanimivosti, sem bolj kot ne razmišljala o vsakdanjih zadevah. Tišino in prekrasen mir je od časa do časa zmotil le kak avtomobil, ki je peljal mimo. Večji pretres je sledil, ko je mimo mene z skoraj nadzvočno hitrostjo prinorel nek Porshe in me skoraj snel s ceste. Takim bi vzela izpit, doživljensko! 




Precej hitro sem zagledala krajevno tablo za Smrečje in nadaljevala naprej preko vrha hriba do križišča za Vrh Sv. Treh kraljev. Na tabli je pisalo, da me čakajo še trije kilometri vzpona. Ja, res so me in dolgi so bili te trije kilometri. Zamotila sem se z razgledovanjem po okolici, najbolj zanimivo pa se je bilo peljati mimo kmetij, ki so na prvi pogled videti zapuščene, a so kravice na bližnjih pašnikih "trdile" drugače. Zadnjih 30m klanca pa mi ni pomagal niti lep razgled. Strmo je ko hudič, a sem kljub temu pribrcala do vrha, le mišice so me malo pekle. 


Malce sem si odpočila v senci velike lipe pred cerkvijo. Imela sem lep pogled na Žiri, Rovte in vse zaselke vmes. Čistost je sicer kvarila meglenost. V zraku je bil namreč ogromno sopare in vlaga se je celo videla, kaj šele čutila. 

Po kakih 10 minutah počitka, sem se odpeljala nazaj do Smrečja. Odločila sem se, da še ne bom šla domov, nisem še imela dovolj, hotela sem še. Tako sem pod vasjo zavila levo. Nekaj nepričakovanega prometa na križišču je izzvalo mojo neprevidnost in pošteno sem se "zašaltala" s prestavami in med zobniki je zaškrtalo in veriga je padla z zobnikov. Oh! Skobacala sem se s kolesa in verigo nastavila nazaj na zobnik. Po nekaj minutah je bilo vse spet, kakor je treba. No, razen mojih rok. Te so bile črne kot da sem "mehankar". Robčka nobenega, vode ni bilo za metat preč... listje, ki je raslo ob cesti je bilo edina možnost. Robidovo se ni dobr obneslo, neko drugo, precej bolj mesnato pa precej bolje. Tako sem vsaj za silo spravila "šmer" z rok. 


Sledilo je 6km klančkov in spustkov proti Suhemu dolu. Senčna cesta skozi gozd in prehod na občasne čistine, sta mi seveda vzela nekaj moči, a ni mi bilo hudega. Hitro sem prišla na Suhi dol in od tem ni bilo več vzponov. Hitro sem prišla v dolino, v Vrzdenec in tam zavila kar po bližnjici mimo Horjula. Bližnjica ja... vlekla se je ko čreva! Še čisto malo in bila sem doma. 

Kilometrov sem nabrala približno 47 in bila sem kar utrujena, a istočasno tudi vesela in ponosna sama nase. Četudi je bilo zelo vroče, je veter precej omili ta občutek. Tako sem lažje preživela na kolesu tistih par uric, kakor pa, če bi doma ležala in ne počela ničesar. Kolesarjenje je eno samo uživanje.


Sobota: Črni Vrh nad Polhovim Gradcem, Pasja ravan, Suhi dol in Šentjošt


Za sobotno dopoldne je bilo še približno lepo vreme napovedano, zato sem se zadnji trenutek odločila, da grem na kolo. Cilja nisem imela strogo začrtanega, ker sem imela še malo utrujene noge od četrtkovega hribolazenja. Mislila sem si, da bi bilo fantastično, če bi pribrcala do Črnega Vrha nad Polhovim Gradcem, ampak bi bila zadovoljna tudi, če bi šla le do Polhovega Gradca. Za vsak slučaj pa sem očeta zaslišala še, kakšna je cesta do Pasje ravni. Seveda mi je predlagal krog preko Pasje ravni do vasi Lučine in nazaj preko Suhega dola. Bila sem 80%, da bom šla le do Črnega Vrha v najboljšem primeru, ampak...



Pavza pri cerkvi na Črnem Vrhu nad Polhovim Gradcem

Ravnino do Ligojne, klanček do Razpotja in vijuganje do Horjula sem imela za ogrevanje. Kolesarila sem nekoliko hitreje, le zaradi tega, da sem se čimprej znebila slednje, ki mi je rahlo zoprna. V Horjulu sem zavila desno in pospešila do Zaklanca, tam pa v skladu s smerokazno tablo zavila levo. Ni bila kaj dosti za razmišljati, že se je cesta začela vzpenjati. En ovivnk in njegova  klančina sta sicer kratka, a sploh ne tako nedolžna. Tu ni primerno za "frajerje", ki se v klanec poženejo ko podivjani mladi bikci, potem pa ne zmorejo do vrha. Jaz sem prešaltala v eno lažjih prestav in lepo počasi brcala v klanec. Nič hujšega, saj se klanec navkreber hitro spremeni v dolg prijeten spust prav do Dolenje vasi. 

Na križišču sem zavila levo na glavno cesto Dobrova - Polhov Gradec, proti slednjemu. Najprej sem morala skozi Srednjo vas in tu sem zijala naokoli, da sem kar malo cik-cakala po cesti. Mojo pozornost so pritegnile nekatere nove hiše, ki so še najbolj podobne graščinam. No, do prave graščine sem pripreljala kmalu. Peljala sem se namreč skozi grad. Lepo urejen grad z lepim vodnjakom in vrtom. Imela sem pomisleke, da bi se malo ustavila, a na koncu sem se odpeljala dalje. 

Dolgo časa sem se vozila po dolini in spremljala me je le rečica, prometa na srečo ni bilo dosti in tako sem lahko uživala v tišini. Le po nekaj bornih smerokazih v zaselkih na koncu doline sem se lahko orientirala v katero smer moram. Hecno, da sem se tod s kolesom vozila že enkrat, sicer pred kakimi šestimi leti, pa se nisem spomnila, kam moram iti. To nekako ni v mojem stilu. In potem se je začel klanec...

Pogled nazaj na Črni Vrh, malo pod Pasjo ravnjo

Ne prestrm, a vedela sem da ga je 6km. To sicer ni veliko po razdalji, a če je to klanec, znam biti naporno. Srečala sem nekaj nasproti vozečih kolesarjev, s ceste splašila veverico in podila muhe okoli sebe, ki so me prišle napadit iz bližnje štale. Dogajanja je bilo dovolj, da sem se zamotila, poleg tega pa so ti kraji tako lepi, da se ni prav nič težko potrudit, da prideš do vrha. 
Tik pod vrhom se je cesta razširila in bila sem na prvem cilju. Tu sem bila že odločena, da se bom peljala naprej do Pasje ravni, da končno vidim tega hudiča. Nevem, kako mi je uspelo zgrešiti cesto in znašla sem se na klancu do cerkve. Ajde, če se že tukaj, grem pa še do cerkve. Pred leti, ko sem bila tu, so vaščani ravno sprejeli novega župnika in so imeli zakusko, katere sem bila deležna tudi jaz, ker so me kar povabili poleg. Tokrat pa ni bilo žive duše in lahko sem si v miru odpočila.
Kmalu je za menoj prikolesaril še en možakar na specialki in spregovorila sva nekaj stavkov in se na hitro malo pomenila. Dal mi je super idejo, kje se da brez težav napolniti bidon; na britofu. Na britofih imajo praviloma vodo za zalivanje in ker je iz vodovoda je praviloma tudi pitna. No, ta je bila. 



Skok na Šntjošt

Nisem se dolgo zadrževala in sem se odpeljala dalje po tisti cesti, ki sem jo prej tako neumno zgrešila. Sprva je bila ravna, nobenih pretresov, potem pa se je celo malo spustila in me pripeljala na odprto, od koder se je prestižno čudovito videla cerkvica, kjer sem malo pred tem imela pavzo. Od tu dalje se je cesta malo postavila pokonci. To je bil torej tisti strašni, velikokrat opevani klanec na Pasjo ravan. Prepeljala sem ga brez težav in se pravzaprav čudila, kako malo ga je bilo. Od tod dalje je bilo treba prevoziti še nekaj ravnine in rahlih vzpončkov in že sem bila na vrhu. Pasja ravan! Peljala sem se počasi in gledala naokol, dokler nisem zagledala črnih oblakov na oni strani proti Poljanski dolini. Naglas sem rekla: "O, sranje, boljš, da se spokam!" Slišala sta me dva kolesarja, ki sta počivala ob cesti na klopci in sta se mi nasmejala. No, ampak vreme res ni bilo opetajoče. Če bi se, bohnedaj, še izgubila, bi me spet kakšna nevihta dohitela. 

Šibala sem dalje. Cesta se je spuščala in spuščala. Pri vse tistih ubogih tablicah sem sledila Lučinam in prišla v vas Prelesje. OMG, kje sem pa zdaj??? Pojma nisem imela, kje sem. Za ta kraj sem slišala prvič. Nikjer nisem videla nikogar, da bi ga vprašala, zato mi je preostalo le še, da pokličem domov in vprašam, kje, vraga, sem. In oče mi je rekel: "Pojma nimam, kje je to." Vrhunsko! No ja, svetoval mi je tudi, naj se peljam kar dalje in da bom verjetno kmalu prišla na neko glavno cesto. Kaj drugega sem hotela. In ja, prišla sem na glavno cesto in oddahnila sem si, ko sem v daljavi zagledala krajevno tablo za Lučine. Od tod dalje se nisem mogla izgubiti.  

Križišče Šentjošt, Vrhnika, Smrečje

Peljala sem se skozi Dolge njive, do Suhega dola in med spustom razmišljala, kako naj se ognem Vrzdencu in Horjulu in spet oni ravnini do Ligojne. Na dnu doline je padla odločitev. Zapeljala sem desno proti Šentjoštu. Za konec sem se lotila še, sicer kratkega (1km), a hudičevo strmega klanca. Nazadnje nisem odpeljala celega v enem kosu, zdaj pa sem ga "pomalicala". 

Zapeljala sem se do križišča za Smrečje in se usmerila levo v dolino, v Podlipo. V podlipski dolini me je malo namočil dež, ampak večinoma sem bila mokra zaradi mokre ceste. Na Vrhniki je bil asfalt še suh, a ne za dolgo. Nad Planino so se bohotili grozeči oblaki. Isti trenutek, ko sem doma pospravila kolo, je zagrmelo in se ulilo. Nevihti sem tokrat ušla za las. 

Števec je nameril 67 kilometrov in od tega je bilo veliko klancev. Vse klance se sicer odbrcala počasi, ampak brez težav. Tako sem kar malo ponosna nase. Še posebej na zaključni "skok" na Šentjošt. Črni Vrh in Pasja ravan sta mi bila premalo. O ne, nisem ne pohlepna ne prevzetna, le fajn mi je, ko vidim kaj zmorem. Pa še luštno sem se imela v "samosvoji" družbi.


nedelja, 19. julij 2015

Mangart, 2670 m.n.v. in Rabeljsko jezero

Smo se zmenil in smo šli. Mangart in vsi hribi na onem koncu imajo eno silno pomanjkljivost; to da so na onem koncu. Posočje je tako daleč. Da bi se peljala preko Idrije, Tolmina in Bovca mi ne pade na kraj pameti. Malo bolj racionalna varianta je preko Vršiča, daleč najboljša pa tista mimo Trbiža, Rabeljskega jezera in preko Predela nazaj v Slovenijo. In te, slednje smo se lotili. 

Od doma smo krenili nekaj pred 5. uro zjutraj. Vsi, še malo omamljeni od kratke noči, smo se strinjali za postanek v Radovljici. Potrebovali smo dozo kofeina in tudi avto je bil žejen. Glede na število ovivnkov, ki so naš čakali do Mangartskega sedla, ni bilo druge, kot da nasitimo tudi avto. 

Spodaj, pri Mangartski planini pobirajo 5€ neke ekološke takse. Ni veliko in zdi se mi prav, da pobirajo tolikšno vsoto. Nekako jim tudi zaupam, da gre ta denar za pravi namen. 

Parkirali smo na prvem večjem parkirišču, pod vzletiščem za jadralne padalce. To je malce nižje od planiranega, a ob cesti je bil znak, da je nadaljevanje vožnje zaradi skalnega podora prepovedano. Nekateri so se mirno vozili mimo, mi pa spoštujemo znake in predpise, poleg tega pa ne more škodovati, če hodimo še malo več, kakor bi sicer. 


Ko smo še hodili po asfaltni cesti, se je sonce počasi prebilo preko Mangart, osvetlilo pot in že začelo s svojim zažigalnim pohodom. 
Ljudi je bilo kar nekaj in vsem je bil Mangart ciljna točka. Na Mangartu sem bila prvič in že dolgo časa sem ga imela v mislih.  Hoje ob zajlah in klinih po skalah nisem vajena, zato mi je tale pohod predstavljal izziv. 
Prvi del poti, takoj ob prehodu z asfaltne ceste, je luškana pot, najprej prek travnika, potem pa se malo bolj vzpne po skalnati in šodrasti poti, strma pa je ravno prav. Super, fino in fajn. Ampak bolj, ko sem gledala predse, manj mi je bilo jasno, kje vraga, naj bi mi šli. Kmalu mi je postalo jasno. Pot ob jeklenicah ni bila zahtevna, že "na zalogo" pa me je skrbelo, kako bom prišla dol.



Prav na začetku poti sta nas prehitela dva fanta, poskočna kot gamsa, kot bi se jima kam mudilo. Raje sem se jima umaknila. Sledila nam je še štiričlanska družina in nikakor jim ni uspelo, da bi nas prehiteli. Sprva je glava družine vlekel celo ekipo, da sta mu še hčerki komaj sledili, potem pa se je sprijaznil, da nas bo gledal v hrbet cel čas do vrha. 

Na polovici poti so mi pošle moči in morala sem pojesti energijsko tablico. V resnici je imela bolj psihološko funkcijo. Zaradi vrste poti sem bila malo v stresu, ker resnično nisem navajena takšnih poti.

Na zadnji strani mangartskega pobočja je sonce neusmiljeno žgalo in k sreči je svoje delo brezhibno opravljal tudi veter. Prav luštno je bilo. Malo pod vrhom smo se z nekaj besedami zapletli z dvema mlajšima moškima in žensko. Imeli so podobne probleme kakor jaz. Skrbelo me je, kako bom varno, brez padcev, prišla s te visoke kopice skal nazaj v dolino. Ko sem opazovala druge "brezskrbneže", kako preko skal hodijo kot gamsi, se mi je zazdelo, da so morda moje skrbi odveč. 





Hitro smo prišli na vrh in daleč od tega, da bi bili edini. Precej nas je bilo in bilo je kar malo moteče. No ja, vzeti je treba v zakup, da je Mangart pač lahko dostopno in popularno visokogorje, ki na svoj vrh sprejme precej velik spekter planincev. Ne glede na izkušenost in fizično pripravljenost, pa vsi na vrhu radi nekaj dobrega privlečemo iz nahrbtnikov in se okrepčamo. Majhen sendvič s sirom in pol litra vode mi je zadoščalo. Sproti pa sem se analitično pogledala še vse vršace v bližnji in daljni okolici. Za to mi je zelo prav prišla knjižica z 360° panoramo štiriindvajsetih najpopularnejših vrhov v Julijcih. 



Prav dolgo se nismo zadrževali na vrhu, ker v resnici niti ni bilo tako zelo toplo, ob rahlih sunkcih vetrčka pa je že kar malo zeblo. Torej, čakalo me je neizogibno: sestop. Šlo je počasi, stopala sem previdno in prav po šolsko sledila očetovim korakom. Z veliko previdnosti, je šlo. Od sedlca navzdol sem se zabavala; najprej s hojo po melišču. Nekaj deset metrov je dovolj šodra in povsem varno se je bilo spustiti kot po melišču. To veselje je trajalo le do prvih jeklenic, tedaj sem se morala spet malo zbrati, da se bi naredila kake neumnosti, ker bil lahko hitro odletela vse tja dol do Belopeških jezer. 

S hojo navzdol ob jeklenicah nimam posebnih izkušenj, a zelo prav mi je prišla gibljivost in agilnosti, ki je k sreči pripomorem kar nekaj. Tako je bilo vse nekoliko lažje in mimogrede smo sestopili mimo zadnjih "zajl". 

Kolikor sem bilo vesela črede ovčk, ki so si kopita hladile na zaplati snega, toliko manj sem se veselila srečevanj s celo množico ljudi v tekaških copatih, brez palic, nahrbtnikov in opreme in z majhnimi otroki. Tudi nekega osnovnega planinskega bontona niso bili naučeni. Večinoma so bili Madžari in Slovaki, morda Čehi.  



Ustavili smo se na spodnjem sedlcu in si malo oddahnili od gneče. V trenutku, ki sem se usedla na pol kvadratnega metra mehke trave, sem nekaj metrov naprej zagledala šekasto ovco, ki me je prav hecno gledala. Za njo sta stali dve mladi ovčki in energično skakali okoli mame ovce. Čim sem odprla zadrgo na nahrbtniku je pritekla zraven in pripeljala še enega jagenjčka, drugi pa se je pasel in ga ni zanimalo, kaj bom privlekla iz ruzaka. Z glavo sta ovci rinili v nahrbtnik, me z nosom odrivali stran in me lizali po nogah, ker sem bila slana zaradi potenja. Žgečkalo me je, zato sem se smejala ko majhen otrok in tudi sicer imama rada ovce, ki so prav simpatične, čeprav tako resno gledajo s tistimi pravokotnimi zenicami. Zabavali smo se, dokler se štirinožni prijateljici nista naveličali brskati po naših nahrbtnikih. 


Do parkirišča nismo imeli več daleč, le še slabe pol ure. Ko smo prišli do avta je ura kazala okoli poldneva in zares je bil smešen občutek, ko s tako visoko goro opraviš tako hitro. To je pač prednost (ali slabost) visokih dostopov. 
Vedno se najbolj veselim občutka, ko sezujem planinske čevlje in smrdljive nogavice in nataknem japonke. Skupaj s stopali cela lažje zadiham, čeprav, da ne bo pomote, imam udobne gojzarje. 
Pograbila sem še sendviček in se sprehodila nekaj deset metrov od avta, se usedla na skalo od cesti in razmišljala. Moje misli so bile poglobljene in zagotovo se mi je tudi na obrazu videlo, da sem nekje v daljavah in preudarno ugotavljam le eno samo samcato reč. Mislila sem le na nekaj, zbrano in skoncentrirano, brez kančka ubežanih misli. Romantično sem zrla v daljavo in ob zadnjem grižljaju sendviča odločno, skoraj glasno sama sebi rekla: "Matr, da pridem letos jaz sem gor z biciklom!"


Dehidracija je huda reč, zato smo se ustavili na bivšem mejnem prehodu na Predelu na pijači. Radler je stekel v šusu po grlu, zraven pa smo imeli še brezplačen pogled na veličasten Mangart, ki je bil od tu videti gromozansko velik in kar malo "hudoben", v resnici pa je daleč od tega, a spoštovanja je kljub temu več kot vreden. 

Ostalo mi je le še kopanje v Rabeljskem jezeru. Tam se nisem kopala še nikoli in predstavljala sem si, da je voda precej hladna. Ker nisem najbolj zmrzljiva, sem si drznila trditi, da bom skočila notri ne glede na temperaturo. Sploh po tistem plavanju na Sotočju. 
Po kar nekaj borbe z iskanjem parkirnega mesta, nam je končno uspelo parkirati in pred očmi sem imela le še osvežitev v vodi. Po nekaj zapletih in nesporazumih, sem končno začofotala. NORO!!!


Voda je bila prijetna, ravno pravšnja za osvežitev. Obožujem jezera, morje se lahko skrije. Nobenih trav, meduz, alg, morskih ježkov in drugih čudnih morskih pošasti. Ker gledam pod vodo me oči ne pečejo in ne izgledam kot angora zajček z rdečimi očmi. Od vsega najboljše pa je, da se mi koža je lepi zaradi soli. V povzetku, jezera so ultimativni užitek. In tudi tokrat smo se po nekaj namakanj vsi počutili kot novi. Z lahkoto bi šli še enkrat na Mangart. :) Hladna voda pomaga tudi pri splakovanju laktata iz mišic in naslednji dan ni bilo ne duha ne sluha o muskularni fibrozi.






Neopisljivo dober dan je bil za nami in takšnih trenutkov ne bi zamenjala za cel teden dopusta na morju. Hribi me poživijo, dajo novo energijo, izbrišejo vse negativne misli in slabe stvari. Enostavno zaljubljena sem v takšne dneve, kot je bil ta.