nedelja, 07. junij 2015

Tek iz Cortine v Dobbiaco - Cortina Dobbiaco Run

Danes je točno en teden tega, kar sem tekla v Dolomitih. V resnici se mi zdi, kot bi bilo veliko več kot le en teden nazaj. Postavila sem kar nekaj osebnih rekordov. Še nikoli nisem tekla 30 kilometrov. Do sedaj sem jih največ le 22. Še nikoli nisem premagala toliko višincev. Bilo jih je 638. Nima veze, da jih je bila prva polovica navzgor, druga pa navzdol. Še nikoli nisem tekla v Dolomitih in še nikoli nisem odigrala štiri partije namiznega nogometa dva dni pred tekmo. In še nikoli nisem bila na cilju tako ponosna sama nase, kot sem bila tokrat.  

Že dve leti sem si želela teči na tem teku, pa si nikoli nisem zares upala. Letos spomladi pa sem zbrala pogum in se prijavila. Obljubila sem si, da bom zares trenirala za ta tek, a od tega ni bilo vse skupaj nič. Hiter izračun mi je pojasnil, da sem v celem maju pretekla približno toliko kilometrov, kolikor sem jih na tej eni sami tekmi. Navkljub temu me ni bilo strah, a pričakovala sem težave. Zame je bil že sobotni trening precejšnji napor. Pretekli smo 8 počasnih kilometrov, a sem imela konkretno dovolj teka. Seveda, pred tem namreč lep čas nisem nič tekla. 

Zgodaj zjutraj nas je avtobus peljal na štart v Cortino. Med potjo sem lahko gledala, kje bom potem tekla nazaj v Dobbiaco do našega hostla, kjer je bil cilj. Zanimivo, da med vožnjo nisem niti pomislila na to, da mi ne bo uspelo. Kljub vidni nervozi sem bila v sebi zelo samozavestna. V Cortini je avtobus parkiral na parkirišču pri osnovni šoli in sprehoditi smo se morali preko celega kraja, da smo prišli so stadiona, kjer naj bi se ogreli. Moj mehur je nasprotoval, da bi se ukvarjala s kakršnim koli gibanjem, zato sva s Katarino zdirjali do wcjev, to je bil res šprint za prebuditev hitrih mišičnih vlaken. 

Med ogrevanjem nas je neka italijanska redarka preganjala, naj gremo na štart, mi smo se pa malo delali, da je ne razumemo. Kako smo jo jezili. Nas, slovenske tekače, si je zagotovo dobro zapomnila. Tudi tik pred štartom nam ni dala miru. Nora ženska z norim vreščečim glasom. :) 


Štartali smo prav na promenadi v centru Cortine. Huh, kakšno vzdušje. In že smo tekli. Nekaj ekipnih kolegov nas je štartalo skupaj in prvih nekaj kilometrov smo tekli skupaj. Bilo je približno 15 stopinj v zraku, a je bilo soparno. K sreči je bilo oblačno. Prvih nekaj kilometrov smo tekli res počasi, ker je bila gneča. A pravzaprav še dobro, ker tako ni bilo videti, da tečemo v klanec in tudi ni bilo pretirane možnosti, da bi začetne kilometre tekla prehitro. 

Ko smo se le malo raztegnili, moje mečne kite in mišice pa konkretno napenjale, mi je bilo jasno, da že ves čas tečem v klanec. Na osmem kilometru sem skoraj omagala. Kar naenkrat se postala šibka in še tema v tunelu, skozi katerega smo tekli, mi je kar precej zmedla ravnotežje. Hudega ni bilo in na srečo je bila v bližini že vodna postaja. Pojedla sem gel, spila ker nekaj enervita in vode, malo raztegnila meča in tekla dalje. Do približno 14. kilometra se je trasa še vedno vzpenjala, potem pa se dobesedno prevesila. Od tam dalje je bilo teči bistveno lažje. Divjati in dirjati, da bi nadoknadila čas ni bilo možno, je pa fino, če se ni več treba tako zelo matrati po klancu gor. 

Pokazalo se je tudi sonce in malo se je odprl pogled na okoliške gore, na žalost pa hudo lepih razgledov, kakršne nudijo Dolomiti, ni bilo. 
Na 20. kilometru so nas čakali navijači. Navijali so samo oni in peščica Italijanov, ki je stala od progi verjetno bolj zato, ker so opazovali prelepo jezero, ki se je na tem mestu skoraj dotikalo proge. Izjema je bil nek moški, verjetno v svojih srednjih tridesetih letih, ki je stal ob progi, se glasno drl in navijal. Potoval je skupaj z nami. Kakor smo mi tekli, se je on vozil z avtom, se ustavljal ob progi in res vrhunsko navijal. Nekaj kilometrov pred ciljem sem razmišljala, da ga verjetno vidim zadnjič, zato sem mu zavpila: "You are the best!", a potem sem ga videla še 200 metrov pred ciljno ravnino, kjer je navijal z ravno takšno vnemo, kakor vedno prej in usekala sva "high five". Možakar je res poskrbel za razvedrilo na progi in vsi smo si ga zapomnili.




Jaz pa... ja, seveda so me bolele noge. Začelo se je na približno 23. kilometru in se je do konca samo še stopnjevalo. In ja, bolel je iliotibialis. Lahko sem ga prav čutila, kako poteka od predela kolka preko kolen. Obe nogi sta se premikali samo še s pomočjo moje volje, čeprav sem malo pred ciljem morala počivati kakšno minutko, ker je bolelo preveč. 
Pri nordijskem centru sem bila že rešena. Še slab kilometer, predzadnjih 100 metrov je bilo klančka navzgor in zadnjih navzdol. Bolečine skoraj ni bilo več. Hecen občutek, sploh ko vidiš svoje navijače in dobiš zagon. Ura na semaforju je kazala 3 ure 19 minut, kar se mi je zdelo super. To se mi načeloma ne dogaja, ampak od veselja in ponosa sem skoraj dobila solzne oči. Uspelo mi je pogoltniti cmok v grlu in odpočila sem si le toliko, da sem malo umirila dihanje. Potem pa sem morala vrniti čip in si priboriti medaljo za finišerje. 

Poleg utrujenosti nisem imela hujših posledic. Pričakovala sem bolečine v nogah, a sploh ni bilo sile. Neverjetno, ampak v torek sem že vodila vadbo nordijske hoje in preganjali smo se po žirovskih gričih. 

En od trenerjev je rekel, da je ta tek po težavnosti primerljiv z maratonom. Torej sem sama zase lahko še večja zmagovalka. Psihično nisem imela nobenih težav in z lahkoto bi pretekla še 12 kilometrov, pa bi bil že res maraton po razdalji. Ampak maraton bo še počakal.  


Ni komentarjev: