nedelja, 28. junij 2015

Hribolazenje od Komarče do Prehodavcev in do Vogarja

Da ne lezem vedno samo na vrhniško Planino... z očetom sva se na hitro odločila, da greva v petek nekam višje v hribe. Ker nimam apetita po nekih visokih višinah, skalnatih previsnih stenah in feratah, sem dobila idejo, kam bi šla. Že nekaj časa sem si želela iti po celotni dolini Triglavskih jezer. Kakih 18 let nazaj sem bila pri Črnem in Dvojnem jezeru, približno 4 leta nazaj pa sem zlezla iz Zadnjice na Prehodavce in tako videla Rjavo in Zeleno jezero in Jezero pod Vršacem, manjkalo pa mi je še eno jezerce. Zanimalo me je, kakšna je cela dolina, kakšnih razsežnosti je in kaj je tam vmes, česar še nisem videla. 

Ob popoldanski kavi sva torej določila, da greva po dolini Triglavskih jezer. Nekaj mi je manjkalo, bilo mi je malo premalo, želela sem si videti še kakšno od planin, ki sem jih pred leti raziskovala v sklopu kulture stavbarstva in bivanja na faksu. Takrat so bile v groznem stanju in upala sem, da bodo v boljšem, zato sem jih želela videti. Internet in zemljevid sta mi jasno dala vedeti, da bom lahko videla Ovčarijo, Viševnik in Vogar, za Planino pri jezeru in Blato je bilo časa premalo, dan enostavno ni bil dovolj dolg. 

Naredila sva plan. Zjutraj sva v Bohinjski Bistrici "na pumpi" kupila malico in zajtrk (vsak en sirov burek in po dve sirovi štručki). Zapeljala sva se do Kramarja ob Bohinjskem jezeru in tam pustila kolo. Odpeljala sva se mimo Ukanca do Koče pri Savici in tam ob plačilu 3€ parkirala. Zvečer sva prišla skozi Staro Fužino nazaj do Kramarja. Oče je tam sedel na kolo, ki sva ga zjutraj pustila tam, se odpeljal do avta pod Savico in me prišel iskat h Kramarju. Plan je bil uspešno izpeljan. Vse ostalo hribolazenje vmes pa je trajalo 12 ur. 

Pogled na Ukanc in Vogel s Komarče


Najprej sem pobasala vase sirov burek, ki mi je dal več kot dovolj moči, da sem se z lahkoto pognala proti Komarči. Spodnji del ni pretirano strm in se lepo enakomerno vzpenja, cel čas pa lahko poslušaš šumenje Savice. Zdaj, ko je dovolj vode, je celo v sozvočju z nekaj drugimi potočki, ki se poganjajo preko skal. Prav luštno jih je poslušati. Zelo hitro sva se povzpela na 1000 m.n.v. (koča pri Savici jih ima 651) in že se je lepo odprl pogled na Vogel, Žagarjev graben in Ukanc. Jezera se ni videlo, ker se je nad njim valila megla. Pred seboj sem v največji strmini lovila nekega mladeniča, ki je bil prav noro oblečen. Imel je dolge hlače in preko še zimske nepremočljive gamaše. Midva sva bila v kratkih hlačah, pa je bilo vroče. Poba je bil Čeh, sklepala sem po "dobry den".

Črno jezero


Midva sva šibala dalje in čim sva prišla v tisto bujno zeleno dolinico, sem pomislila, da imava verjetno še daleč do Črnega jezera, a dva trenutka kasneje, sem ga zagladala pred seboj. Spominjala sem se ga, kot precej večjega in veliko bolj temnega in globokega. Ja, takrat sem bila jaz precej manjša. Za par minut sva se ustavila in pogledala ribice, ki so se med seboj bojevale na miniaturni košček kruha. Ribje prebivalke jezera so sicer znak, da je v jezercu močno porušen ekosistem. Hja, kaj ko se je treba pa namakat v vsaki mlakužci!!! 
Malo naprej spet neka prijazna Čehinja v zimskih gamašah. Sem se že zbala, da jaz nimam zadostne opreme in da so mogoče tam gori razmere za katere ne vem. Ne ne, sijalo je sonce in o silnih snežnih razmerah za zimske gamaše res ni bilo ne duha ne sluha.


Dvojno jezero


Po vlažni in malo drseči poti, ki se je kar vlekla, sva prišla do Dvojnega jezera. Tudi tega sem imela v spominu precej večjega. Jezero je bilo, zaradi nekoliko več vode, združeno v enega, kar me je pravzaprav presenetilo. Pri koči sva se ustavila za 10 minut, le toliko, da sva si malce oddahnila. Pozdravit me je prišla prijazna labradorka, po zobkih sem sklepala, da je bila še precej mlada in z obeska na ovratnici sem prebrala, da ji je ime Perla. Prijazno bitje!




Ledvično jezero


Hitro sva švignila dalje, ker je bila najina skrajna ciljna točka koča na Prehodavcih, za katero pa je pisalo, da bova do nje hodila 2 uri. Nekaj ljudi sva srečala, nekaj sva jih prehitevala in uživala v čudovitem pogledu proti Bohinjskim goram (Vogel, Vrh nad Škrbino, Tolminski Kuk, Mahavšček, Lanževica...), ki so se oddaljevale. Levo sva gledala Lepo Špičje, desno Zelnarico in obe Tičarici. Že precej časa sva hodila, ko se mi je zdelo, da bi že morala biti v bližini Ledvičnega jezera. Šesti čut? Po minutki hoje sem ga zagledala.

Rjavo jezero

Res lepo, veliko jezerce, menda tudi precej globoko. Večina ljudi se je tud ustavlala, počivala na soncu, nekaterim je bilo to jezero cilj, midva pa sva imela do Prehodavcev še kako uro hoje. 
Cik cak po skalah človeka utrudi in na srečo je pihljal veter, ker sicer bi bilo vroče kot v peklu. Po strmem, a kratkem vzpončku, ko sem klanca imela že malo dovolj, sva se spustila do Zelenega jezera. Njegovo sliko sem imela bolj realno zapisano v spominu. Ker je plitvo, se verjetno tudi ogreje hitro. Seveda to privabi razne nevedneže, ki gazijo po vodi. Kako me to razjezi!



Sneg za osvežitev




Jezero pod Vršacem

Zeleno jezero


Cvetke



Zadnje čase srečujem ljudi, ki jih poznam vsepovsod. Ja, srečala sem znanko, sošolko iz paralelke v osnovni šoli. Luštno! 
Le še vzponček in zagledala sva kočico na Prehodavcih. Tako luškana je vidit tam na koncu doline. Pod njo pa Rjavo jezero in Jezero pod Vršacem, ki ji dajeta še večji čar. Ni bilo veliko ljudi. Manjša skupinica mladine je sedala zunaj na klopeh in ena družina je ravno prišla iz Zadnjice. Oh, boh se usmil! Iz njihovega pogovora z oskrbnikom sem sklepala, da pridejo na Prehodavce vsako leto in gori prespijo. Kako je potem sploh možno, da niso vedeli, kje je wc, kje je zimska soba, kateri vrh je Kanjavec in kje je pot nanj! A obstaja naprava z brisanje spomina za katero jaz nevem?! Dobro, sicer so bili prijazni in še dve psički so imeli s seboj, borderko Boni in neko ovčarko Didi. Lepo smo se razumele. 

Potka med šavjem 


Svizec


Pol urce sva počivala, preluftala noge, nekaj pojedla in spila radler. Radler seveda ni bil poceni, 4€ na komad, ampak kako bi jim lahko zamerila ceno. Pa še frajer, ki je stregel... prijazen in zelo simpatičen. 
Krenila sva nazaj in srečevala pisano množico ljudi, večinoma so bili tujci, presenetili so me predvsem Hrvati. Naši hribi postajajo zelo internacionalni, kar se mi zdi lepo. Na poti nama je požvižgal še svizec in uspelo mi ga je celo videti. Kako so mi luškane te živalice!



Nekje med Dvojinim jezerom in Ovčarijo, pogled na Vogel

Pet minut pavze za dotok frišne vode in preteg nog sva si upala vzeli, kaj več pa ne. Tablica na prvem križišču je kazala, da je do Stare Fužine še 5 ur hoje. Ok! Do planine Ovčarija sva rabila nekaj manj kot eno uro. Šest let nazaj je bila planina opuščena, zanemarjena in resnično ji je grozil dokončni propad, zdaj pa sem bila presenečena. Pri treh stanovih so bili ljudje, stanovalci, dopustnikarji... Sem se že razburila sama pri sebi, da bodo popolnoma uničili bajtice s svojimi posegi, a sem presenečeno ugotovila, da jih (za zdaj) zelo lepo vzdržujejo, po starem, da le obnovijo dotrajane dele in ne spreminjajo ničesar drugega. Super, sem si kar oddahnila. Enako je bilo na planini Viševnik.


planina Ovčarija

planina Viševnik

Pri bivši mlekarni, kjer so zadnjič sirili leta 1957, sta sedeli starejši ženski in naju povabili na čaj. Bil je čisto pravi, domač planinsi čaj. Ena od gospa nama je povedala, da ima bivšo sirarno in še en stan v najemu Planinsko društvo Draga Bregarja. To je s prostovoljnimi prispevki in prostovoljnim delom obnovilo oba objekta in tako sta primerna za bivanje in sprejmeta praktično 20 prenočevalcev. Gospa nama je oba objekta tudi razkazala. Res sem bila vesela, da se na planino vrača takšno življenje, ki ne bo popolnoma spremenilo videza planine. Povedala je tudi, da tod pasejo le teličke in krave za meso, zato ne molzejo in niti nimajo mlečnih izdelkov. Bolje tako, kako vikendice ali popoln propad.


Vogar 

Takoj za sirarno sva šibala v klanec, kar po bližnici do Vogarja. Lepi travniki, bivši pašniki, strmi spusti po grapah in čudno mračni gozdovi... vse to naju je čakalo na poti. Približno pri (skrivni) planini Hebed, sva se priključila na pot, ki gre sicer na Pršivec in to pot sva oba poznala. Bila sva že precej utrujena, ko sva končno prišla do Vogarja in s prezirom odšla mimo planinske koče. Ustavila sva se še na štartu za jadralne padalce. Skoraj greh se je ne ustaviti tam, ker je tako lep razgled na Bohinjsko jezero in Staro Fužino, pa še oče je verjetno obudil nekaj spominov iz časa, ko je še letel z jadralnim padalom.

Delala se je že tema in krave niso bile več na paši, ko sva prišla do Stare Fužine in preko pašnikov. končno do Kramarja. Bila sva tako utrujena, da se niti nisva kaj dosti pogovarjala. Oče se je s kolesom odpeljal do koče pri Savici, jaz pa se skoraj nepremično sedela na klopci in luftala stopala. Valda, že po "defoltu" je tako, da moram srečati koga, ki ga poznam... znanci z Vrhnike, ki dopustujejo v Bohinju. :)


Pogled na Staro Fužino z vzletišča za jadralne padalce na Vogarju

Ob 21:30 sva se spokala s parkirišča končno domov. No, proti domu. V Radovljici sva opravila obvezni postanek, brez katerega ne gre! Pravzaprav sploh ne tako zelo utrujena sva malo pred 23:30 prišla domov, polna energije. 
Dan je bil popoln! In če ga povzamem: ob 6:00 sva zjutraj štartala od doma, 8:15 sva štartala čez mostiček pri koči pri Savici, 20:30 sva prišla dol do Kramarja in 21:30 se odpeljala proti domu. Na poti sva 15 minut počivala pri Dvojnem jezeru, 30 minut pri Prehodavcih in približno 15 minut pri planini Viševnik, ostali postanki so bili zanemarljivi. Naporno, ker sva tudi precej hitro hodila, ampak tako lepo in luštno, da z veseljem ponovim kadarkoli. 

Ni komentarjev: