ponedeljek, 04. maj 2015

Tek v Trstu - polmaraton presenečenja

Hja, kot že zapisano v mojem prejšnjem prispevku, mi je bil tek v Trstu letos izziv. Preteči polmaraton mi je vedno izziv, ker sem doživela že toliko različnih osebnih stanj in počutij, da nikoli nevem kaj pričakovati od svojega lastnega telesa in uma. Letos sem bila še precej slabo fizično in psihično pripravljena. Jasno mi je bilo, da bom iz Sesljana zagotovo nekako prilezla nazaj v Trst, a za kakšno ceno in v kakšnem stanju mi je bila nerešljiva uganka. 

Zjutraj sem se zbudila pred zvonjenjem budilke (okoli 4:30) in v polsnu se nikakor nisem mogla spomniti, kaj me čaka ta dan. Vedela sem samo, da me čaka nekaj fizičnega, za kar nisem korektno pripravljena. Torej sem imela slabo vest tudi v podzavesti. Ko sem se zbrihtala in mi je postalo jasno, da bom morala zelo zgodaj vstati, se peljati v Trst in odteči 21 kilometrov, sem glavo raje zarila nazaj v vzglavnik, a ne za dolgo. Budilka je zazvonila in malo za tem sem že filala kafetjero. Brez kave ne grem od doma!



Na srečo imam ob sebi dobrega prijatelja, ki mu ni težko me spremljati na mojih tekaških podvigih. Nimam živcev z vožnjo v Trstu, strah me je tiste parkirne hiše zraven železniške postaje z ozkimi in strmimi dovozi  in vprašanje v kakšnem stanju bi lahko bile moje noge po dveh urah teka. S spremstvom je bilo tudi v moji predtekmovalni anksioznosti lažje čakati na avtobus, ki nas je peljal do štarta. Italijani namreč strašno radi organizirajo teke tako, da tekače odpeljejo nekam daleč stran, potem pa ti tečejo nazaj v mesto do cilja. Na avtobusu sem sedela ob oknu in gledala morje, razmišljala na katerih delih bo lažje in kje težje teči in poslušala skrajno klepetava Italijana poleg sebe. Vsa italijanska šarmantnost se je porazgubila.
V Sesljanu sem se razveselila, ko sem videla, da trasa v začetnem delu poteka enako kakor predlani. Lani so jo zavoljo maratoncev nekoliko spremenili in teči smo morali po brezkončnem, a sicer zložnem klancu do Nabrežine, kar je zadevo otežilo. Letos pa so progo vrnili v stare "tirnice".

Na štartu sem imela več kot dovolj (beri: preveč) časa. Pojedla sem še frutabelo in neke sadne prigrizke, spila nekaj vode, čakala (in dočakala) v vrsti na wc, se preoblekla, neki tekačici v polomljeni italijanščini razložila, kje se odda prtljago in oddala svojo za prevoz v Trst, opazovala druge tekače, se ogrela in raztegnila mišice, ob cesti našla lepo množico divjih špargljev, poplesavala v ritmih glasbe na štartu, prepoznala ukrajinski par srednjih let, ki ga redno srečujem v Trsu in v Celovcu... v glavnem uspelo se mi je zamotiti. Končno je nad nas prilebdel helikopter, kar je pomenilo, da bomo kmalu štartali. Ritmi AC/DC so nas pospremili ob prvih korakih. Highway to hell?



Nisem razmišljala, kaj bi lahko šlo narobe. Pomislila sem, da moram za začetek priteči do prve vodne postaje. Kljub začetnem rahlem vzponu skozi Sesljan, mi je šlo dobro in za seboj sem pustila "pacerja" za dve uri. Prvi štirje kilometri so mi minili izredno hitro. Poslušala sem debate Italijanov in razumela sem dovolj, da sem se s poslušanjem zamotila. Pri prvi vodni postaji me je ujel "pacer", ampak sem ga zelo hitro spet prehitela. Rekla sem si, da šibam do naslednje vodne postaje. Pa se mi je zataknilo pri sedmem kilometru. Nekaj v ritmu mojega dihanja ni bilo ok in začela me je "šponati" prepona. Ker ni bilo potrebe po tem, da bi se ustavila, sem nadaljevala s tekom in bolečino sanirala kar vmes, le korak sem imela nekoliko počasnejši. Skozi tisti najlepši tunelček sem grozno trpela, a je bolečina potem hitro izginila, na srečo.

Do druge vodne postaje me je "zajček" ujel in mi dihal za ovratnik. Okoli sebe je imel nekaj tekačev, ki jim je pomagal med tekom in rekel jim je, da naj kar v miru spijejo vodo. Vesela sem bila, da bom lahko točno to naredila tudi sama in mi ne bodo ušli, a čim sem pograbila plastenko in pogledala predse, so bili že pred menoj in tekli dalje. In ostala sem zadaj. Do cilja sem jih sicer videla pred seboj, a ujeti jih nisem mogla več.

www.bavisela.si 
Tekla sem dalje, se prehitevala z drugimi tekači, jih lovila, opazovala, gledala, kako se bližam gradu Miramare in razmišljala o tistih groznih ravninah ob drevoredu. Točno pri Miramaru smo prileteli na ravnino. Vem, da tam lahko "zabije", če ne pospešiš, a me je vseeno "zabilo". Kot bi se tam cesta postavila pokonci, a v resnici tam prideš na ravnino. Pred tem je namreč prijeten klanček navzdol. Tam nekje so me začela boleti kolena. Nič hujšega, poznam že to bolečino. Verjetno jo podcenjujem, a to je tista vrsta bolečine, ki hitro mine. Zoprna je le v toliko, ker se z vsakim kilometrom širi v stegna in dalje v kolke, ob vsem tem pa mi onemogoča, da bi podaljšala korak, čeprav imam moči načeloma dovolj. 

Barabe italijanske, so dali zadnjo vodo na 19. kilometer. Velika večina tekačev z zavedanjem, da cilj res ni več daleč, stisne moči in šiba dalje, jaz pa... psiha popusti in občutek imam, da lahko malo počivam, da bom zmožna zadnja dva kilometra dati vse od sebe. Seveda je počivanje na tem mestu napaka. Še veliko težje kot na hitro spiti požirek in brez pavze teči dalje, je pognati kolena v galop po nekaj metrih hoje. Boli ko hudič. Ampak je šlo. Skozi center mimo železniške postaje in nekaj metrov naprej sem imela še kratek korak in boke nizke, držala sem se, kot da me vleče skupaj. Ko sem ob progi zagledala ljudi (ki sicer niso navijali, le gledali), pa se mi je uspelo zravnati, podaljšati in krepko pospešiti korak. Zagledala sem še Anžeta in še malo pozirala za fotko, potem pa zdirjala dalje. Zadnjih tristo metrov sem se počutila odlično, poskočno, nič utrujeno in sproščeno. Še glasba na cilju mi je dala nekaj dodatnega zagona... en moj najljubših italijanskih "štiklcev"; Vedo nero od Zucchera. Pogledala sem na semafor in pisalo je 02:01 in nekaj sekund. Noro! Ne bi verjela. Prerinila sem se skozi množico do deklice, ki je delila medalje in odhitela iskat avtobuse z garderobo. Počutila sem se odlično. In na koncu sem dobila še SMS sporočilo z doseženim neto časom: 02:00:06. Svašta!



Nisem nadarjena za tek, vse kilometre sem si mogla še kako prigarati in ravno zato sem tako zelo navdušena, če mi gre dobro. Sploh nad tem rezultatom sem presenečena. Malo sem trenirala, zares malo. Tudi drugačnih treningov sem imela ne omembe vredno. Ciljala sem na čas okoli 2 uri in 10 minut, neverjetno sem se bala, da bom spet staknila kako poškodbo, konkretno vnetje iliotibialisa in še česa drugega, sploh ker nisem imela v nogah praktično nobenega dolgega teka. Izteklo se je nad pričakovanji in res sem uživala. Bratranec mi je pred tekom rekel, da mi bo šlo zagotovo dobro. Odgovorila sem mu, da bo šlo, če se bo vse poklapalo. In očitno se je. Vsaj kolikor se je lahko. Po dobrem razmisleku sem celo ugotovila, da je to moj najboljši čas v Trstu, čeprav sem bila lani in predlani precej bolje bolje pripravljena.
V tretje v Trstu sem bila zadovoljna tudi z organizacijo,.. napredujejo! Dobila sem še dodatno motivacijo za moj naslednji "brezglavi" podvig. In verjetno bom spet tekmovala v pokalu Run Alpe Adria, čeprav bi mi bilo, roko na srce, veliko ljubše, če tretji tek ne bi bil v Ljubljani (LM). 

Ni komentarjev: