ponedeljek, 11. maj 2015

Tek trojk v Ljubljani, 2015 - Sonja, Klemen in Barbara

Na tek trojk v Ljubljano me je v zadnjem trenutku zvlekel Klemen. Tik pred zdajci je ne kontaktiral, mi pojasnil, da jim manjka en član v trojki in ker sem imela v soboto dopoldne čas, sem nadomestila manjkajočo članico. Ker sem od polmaratona v Trstu počivala praktično cel teden, se mi 12,5 kilometra teka ni zdela naporna zadeva in tudi sicer sem pričakovala zmeren tempo. 

Dobili smo se pri hotelu Slon za "primopredajo" čipa in štartne številke, potem pa si na Čopovi privoščili kavico, ki je veljala kot doping pred tekom. Nisem imela dovolj časa, da bi svoj "doping" konzumirala v miru, ker je bilo treba iti na štart na Tromostovje. Po pravici povem, da če ne bi bilo poleg Klemena in Sonje, bi zamudila na štart, ker sem bila prepričana, da imamo štart ob 9:30. Ja, za pol ure bi zamudila in bi verjetno prav neumno štartala s tistimi, ki so tekli na 29km. Niti ogreti se nisem imela časa, niti razgibala se nisem. S polno dozo kave v želodcu sem štartala. 



Preko štartne linije smo stekli med zadnjimi in tokrat mi je bilo za to popolnoma vseeno. Resnično sem se predala uživanju med tekom. Mimo Roške in vse tja do vznožja Golovca sem tekla sproščeno in lahkotno, čeprav je bilo precej sopare v zraku in precej gužve na poti. Do začetka klanca smo še malo klepetali in se smejali, s klancem pa je besede zamenjalo pospešeno dihanje. V zraku je bila dobršna količina prahu, ki ga je dvignil stampedo tekačev, kar je verjetno komu še otežilo dihanje. 

Klanec se je vlekel in vlekel, kar ni ga bilo konec, a mi smo tekli. Nismo se ustavljali, ker se nismo hoteli. Malo pred vrhom hriba, pa drugega ni preostalo. Cela gruča ljudi pred menoj je hodila, mimo nisem mogla in morala sem se ustaviti. Klemen in Sonja sta se gneči izmuznila bolj elegantno, kakor jaz, zato sem se "zakajlala" nekje zadaj. Razmišljala sem, da me bosta verjetno čakala pri vodni postaji. No ja, tudi če bi me, bi se verjetno zgrešili, ker je bila gneča. Tile ljudje na napajalnikih... nekako jih polnjenje plastičnih lončkov ni šlo od rok. Egoistično sem pograbila dva lončka vode in en lonček neke energijske pijače. Spila se vse in se naprej podala v tek. Moja "sotrojčka" sta bila neznano kje. 



Med tekom me je dohitel in ogovoril Matej in mi predstavil cimri v Cortini konec meseca. Nekaj časa sva klepetala in priznam, da nisem bila pozorna, kje sta Klemen in Sonja. Kmalu sta me našla onedva. Potem smo dalje tekli skupaj. Prerivali smo se skozi gnežo in prehitevali počasnejše. 
Kjer se je ravnina prevesila v spust, je šlo še bolj tekoče, prav luštno. Na kamnitem spustu sem srečala še Katarino in jo na hitro povprašala, če se bomo videli v Cortini. Izvedela sem, da sicer gre v Dolomite, ampak da istočasno čaka na neke preiskave za poškodovano koleno. Vprašala sem se, za kakšno ceno se nekateri ženejo po tekih. Noro! Rekreativci z mentaliteto profesionalnih tekmovalcev. 

Še slabi trije kilometri so nas ločevali od cilja in s Sonjo sva tokrat čakali Klemena. Zmanjkovalo ga je, ni zmogel teči hitreje, a sva so bodrili in prijazno priganjali, da do cilja ni več daleč. Na koncu mu je korak le stekel in pri NUKu je precej popravil tempo. Super smo šli in v cilj pritekli nasmejani z roko v roki. Semafor je kazal čas 1:25: in nekaj, a to je bil bruto čas. Neto je bil precej boljši: 1:19:09 kar je bilo za Klemena in Sonjo nad pričakovanji, sama pa pričakovanj niti nisem imela, a sem bila kljub temu vesela. 

Vsi zadovoljni smo si po teku privoščili kavo v enem od lokalčkov blizu Name in prav luštno nam je bilo. Poslovili smo se v upanju, da se bomo kmalu spet videli in spet kak kilometer skupaj odtekli. Med vožnjo dovom sva z Anžetom analizirala videno v Ljubljani na teku trojk. Po domače, opravljala sva. Nič grdega, le toliko, da sva na tekočem s tekaškim dogajanjem. 

Ni komentarjev: