četrtek, 14. maj 2015

Bil je dober dan za tek na Planino

Dober dan za dober trening je bil! Brez muje še še čevelj ne obuje, brez nič ni nič, brez treninga pa tudi ne moreš dobro teči. Ker me konec meseca čaka tekaška preizkušnja, ki bo konkretna nadgradnja vseh mojih dosedanjih tekaških podvigov, imam zdaj še nekaj, sicer izredno malo, dni časa, za dobre treninge. Pa sem se lotila enega takšnih... 

Oče mi je predlagal tek na Planino. Planina ni visoka, samo 733 metrov in Vrhnika je tudi precej nizko, 293 metrov nad morjem, torej je razlike le 440 višincev. Nič zahtevnega za prehodit, za preteči je pa že zalogaj. Razlika je tudi v tem, kje greš na Planino. Jaz sem izbrala pretežno asfaltno pot. Anžetu sem le še sporočila, naj s seboj vzame vodo, ker jo bo rabil. Baje je to sporočilo zvenelo na pol grozeče. 

Štartala sva direkt v klanec. Preko Raskovca na široko makadamsko cesto, tankovsko. Že do tu sem komaj pritekla, ampak ker sem vedela, da me čaka še bistveno večji napor, sem stisnila zobe, čaprav bi z lahkoto odnehala prav tam. S tankovske sva zavila na plinovod. Tako pravimo delu poti, ki vodi do Strmice in je praktično vzporedna s glavno lokalno cesto v Logatec. Tu sem si lahko malo odpočila, ker se mestoma pot malenkost spušča. Od začetka Strmice pa do Zaplane me je utrujal konkreten klanec, a sem kar vztrajno in enakomerno cepetala, pa je kar šlo, res pa nisem imela kakšne zavidljive hitrosti. Govorila nisem kaj dosti, pa ne zato, ker ne bi mogla, ampak enostavno, ker se mi ni ljubilo. Bila sem nekje v svojih mislih, pa vendar nisem razmišljala ničesar konkretnega. Pri gostilni Mesec je bila pavza. Nekaj požirkov vode sem si zaslužila. 

Vir: internat


Anže me je vprašal, ali greva nazaj ali bova nadaljevala proti Ulovki. Čisto brez oklevanja sem odgovorila, da bova tekla naprej v klanec. V istem trenutku pa sem pogladala naprej po cesti, ki jo sicer poznam, a ne peš, in malo me je zvilo. Klanec, precej hud klanec. Ampak počasi bo šlo. In je šlo. Nekaj ovivnkov in strmine in hitro sva se znašla na križišču cest. Ena pelje proti Planini mimo hiše, kjer je stanoval Drnovšek, druga pa na drugi del Zaplane. Odločila sem se za prvo varianto. Asfalt se kmalu spremeni v makadam in od tam naša Planina s stolpom ni več daleč. 

Pri koči na Planini sem si oddahnila, še nikoli nisem pretekla toliko klanca v enem kosu. Niti lani na gorskem teku po Katarini, Grmadi in Malem Tošču, mislim da ni bilo toliko vzpona, so bili vmes tudi spusti. Dol s Planine sva stekla kar po gozdni markirani poti mimo bukve. Je ravno pravšnja, da se da še sproščeno teči navzdol. Brez klecanja, bolečih prepon in podobnih težav sva pritekla do vznožja in imela le še slab kilometer asfaltne ceste do cilja. 

Bila sem utrujena in čakala sem muskel fiber. Saj bi bilo čudno, če ga ne bi bilo. Sem pa opravila odličen trening. Pretekla sem 15kilometrov in od tega so bili večinoma hudi klanci. V Italiji konec meseca bom na še enkrat daljši razdalji morala preteči manj višincev. Mislim, da ne bi smela imeti večjih težav. No, upam!  

Ni komentarjev: