četrtek, 14. maj 2015

Bil je dober dan za tek na Planino

Dober dan za dober trening je bil! Brez muje še še čevelj ne obuje, brez nič ni nič, brez treninga pa tudi ne moreš dobro teči. Ker me konec meseca čaka tekaška preizkušnja, ki bo konkretna nadgradnja vseh mojih dosedanjih tekaških podvigov, imam zdaj še nekaj, sicer izredno malo, dni časa, za dobre treninge. Pa sem se lotila enega takšnih... 

Oče mi je predlagal tek na Planino. Planina ni visoka, samo 733 metrov in Vrhnika je tudi precej nizko, 293 metrov nad morjem, torej je razlike le 440 višincev. Nič zahtevnega za prehodit, za preteči je pa že zalogaj. Razlika je tudi v tem, kje greš na Planino. Jaz sem izbrala pretežno asfaltno pot. Anžetu sem le še sporočila, naj s seboj vzame vodo, ker jo bo rabil. Baje je to sporočilo zvenelo na pol grozeče. 

Štartala sva direkt v klanec. Preko Raskovca na široko makadamsko cesto, tankovsko. Že do tu sem komaj pritekla, ampak ker sem vedela, da me čaka še bistveno večji napor, sem stisnila zobe, čaprav bi z lahkoto odnehala prav tam. S tankovske sva zavila na plinovod. Tako pravimo delu poti, ki vodi do Strmice in je praktično vzporedna s glavno lokalno cesto v Logatec. Tu sem si lahko malo odpočila, ker se mestoma pot malenkost spušča. Od začetka Strmice pa do Zaplane me je utrujal konkreten klanec, a sem kar vztrajno in enakomerno cepetala, pa je kar šlo, res pa nisem imela kakšne zavidljive hitrosti. Govorila nisem kaj dosti, pa ne zato, ker ne bi mogla, ampak enostavno, ker se mi ni ljubilo. Bila sem nekje v svojih mislih, pa vendar nisem razmišljala ničesar konkretnega. Pri gostilni Mesec je bila pavza. Nekaj požirkov vode sem si zaslužila. 

Vir: internat


Anže me je vprašal, ali greva nazaj ali bova nadaljevala proti Ulovki. Čisto brez oklevanja sem odgovorila, da bova tekla naprej v klanec. V istem trenutku pa sem pogladala naprej po cesti, ki jo sicer poznam, a ne peš, in malo me je zvilo. Klanec, precej hud klanec. Ampak počasi bo šlo. In je šlo. Nekaj ovivnkov in strmine in hitro sva se znašla na križišču cest. Ena pelje proti Planini mimo hiše, kjer je stanoval Drnovšek, druga pa na drugi del Zaplane. Odločila sem se za prvo varianto. Asfalt se kmalu spremeni v makadam in od tam naša Planina s stolpom ni več daleč. 

Pri koči na Planini sem si oddahnila, še nikoli nisem pretekla toliko klanca v enem kosu. Niti lani na gorskem teku po Katarini, Grmadi in Malem Tošču, mislim da ni bilo toliko vzpona, so bili vmes tudi spusti. Dol s Planine sva stekla kar po gozdni markirani poti mimo bukve. Je ravno pravšnja, da se da še sproščeno teči navzdol. Brez klecanja, bolečih prepon in podobnih težav sva pritekla do vznožja in imela le še slab kilometer asfaltne ceste do cilja. 

Bila sem utrujena in čakala sem muskel fiber. Saj bi bilo čudno, če ga ne bi bilo. Sem pa opravila odličen trening. Pretekla sem 15kilometrov in od tega so bili večinoma hudi klanci. V Italiji konec meseca bom na še enkrat daljši razdalji morala preteči manj višincev. Mislim, da ne bi smela imeti večjih težav. No, upam!  

ponedeljek, 11. maj 2015

Tek trojk v Ljubljani, 2015 - Sonja, Klemen in Barbara

Na tek trojk v Ljubljano me je v zadnjem trenutku zvlekel Klemen. Tik pred zdajci je ne kontaktiral, mi pojasnil, da jim manjka en član v trojki in ker sem imela v soboto dopoldne čas, sem nadomestila manjkajočo članico. Ker sem od polmaratona v Trstu počivala praktično cel teden, se mi 12,5 kilometra teka ni zdela naporna zadeva in tudi sicer sem pričakovala zmeren tempo. 

Dobili smo se pri hotelu Slon za "primopredajo" čipa in štartne številke, potem pa si na Čopovi privoščili kavico, ki je veljala kot doping pred tekom. Nisem imela dovolj časa, da bi svoj "doping" konzumirala v miru, ker je bilo treba iti na štart na Tromostovje. Po pravici povem, da če ne bi bilo poleg Klemena in Sonje, bi zamudila na štart, ker sem bila prepričana, da imamo štart ob 9:30. Ja, za pol ure bi zamudila in bi verjetno prav neumno štartala s tistimi, ki so tekli na 29km. Niti ogreti se nisem imela časa, niti razgibala se nisem. S polno dozo kave v želodcu sem štartala. 



Preko štartne linije smo stekli med zadnjimi in tokrat mi je bilo za to popolnoma vseeno. Resnično sem se predala uživanju med tekom. Mimo Roške in vse tja do vznožja Golovca sem tekla sproščeno in lahkotno, čeprav je bilo precej sopare v zraku in precej gužve na poti. Do začetka klanca smo še malo klepetali in se smejali, s klancem pa je besede zamenjalo pospešeno dihanje. V zraku je bila dobršna količina prahu, ki ga je dvignil stampedo tekačev, kar je verjetno komu še otežilo dihanje. 

Klanec se je vlekel in vlekel, kar ni ga bilo konec, a mi smo tekli. Nismo se ustavljali, ker se nismo hoteli. Malo pred vrhom hriba, pa drugega ni preostalo. Cela gruča ljudi pred menoj je hodila, mimo nisem mogla in morala sem se ustaviti. Klemen in Sonja sta se gneči izmuznila bolj elegantno, kakor jaz, zato sem se "zakajlala" nekje zadaj. Razmišljala sem, da me bosta verjetno čakala pri vodni postaji. No ja, tudi če bi me, bi se verjetno zgrešili, ker je bila gneča. Tile ljudje na napajalnikih... nekako jih polnjenje plastičnih lončkov ni šlo od rok. Egoistično sem pograbila dva lončka vode in en lonček neke energijske pijače. Spila se vse in se naprej podala v tek. Moja "sotrojčka" sta bila neznano kje. 



Med tekom me je dohitel in ogovoril Matej in mi predstavil cimri v Cortini konec meseca. Nekaj časa sva klepetala in priznam, da nisem bila pozorna, kje sta Klemen in Sonja. Kmalu sta me našla onedva. Potem smo dalje tekli skupaj. Prerivali smo se skozi gnežo in prehitevali počasnejše. 
Kjer se je ravnina prevesila v spust, je šlo še bolj tekoče, prav luštno. Na kamnitem spustu sem srečala še Katarino in jo na hitro povprašala, če se bomo videli v Cortini. Izvedela sem, da sicer gre v Dolomite, ampak da istočasno čaka na neke preiskave za poškodovano koleno. Vprašala sem se, za kakšno ceno se nekateri ženejo po tekih. Noro! Rekreativci z mentaliteto profesionalnih tekmovalcev. 

Še slabi trije kilometri so nas ločevali od cilja in s Sonjo sva tokrat čakali Klemena. Zmanjkovalo ga je, ni zmogel teči hitreje, a sva so bodrili in prijazno priganjali, da do cilja ni več daleč. Na koncu mu je korak le stekel in pri NUKu je precej popravil tempo. Super smo šli in v cilj pritekli nasmejani z roko v roki. Semafor je kazal čas 1:25: in nekaj, a to je bil bruto čas. Neto je bil precej boljši: 1:19:09 kar je bilo za Klemena in Sonjo nad pričakovanji, sama pa pričakovanj niti nisem imela, a sem bila kljub temu vesela. 

Vsi zadovoljni smo si po teku privoščili kavo v enem od lokalčkov blizu Name in prav luštno nam je bilo. Poslovili smo se v upanju, da se bomo kmalu spet videli in spet kak kilometer skupaj odtekli. Med vožnjo dovom sva z Anžetom analizirala videno v Ljubljani na teku trojk. Po domače, opravljala sva. Nič grdega, le toliko, da sva na tekočem s tekaškim dogajanjem. 

ponedeljek, 04. maj 2015

Tek v Trstu - polmaraton presenečenja

Hja, kot že zapisano v mojem prejšnjem prispevku, mi je bil tek v Trstu letos izziv. Preteči polmaraton mi je vedno izziv, ker sem doživela že toliko različnih osebnih stanj in počutij, da nikoli nevem kaj pričakovati od svojega lastnega telesa in uma. Letos sem bila še precej slabo fizično in psihično pripravljena. Jasno mi je bilo, da bom iz Sesljana zagotovo nekako prilezla nazaj v Trst, a za kakšno ceno in v kakšnem stanju mi je bila nerešljiva uganka. 

Zjutraj sem se zbudila pred zvonjenjem budilke (okoli 4:30) in v polsnu se nikakor nisem mogla spomniti, kaj me čaka ta dan. Vedela sem samo, da me čaka nekaj fizičnega, za kar nisem korektno pripravljena. Torej sem imela slabo vest tudi v podzavesti. Ko sem se zbrihtala in mi je postalo jasno, da bom morala zelo zgodaj vstati, se peljati v Trst in odteči 21 kilometrov, sem glavo raje zarila nazaj v vzglavnik, a ne za dolgo. Budilka je zazvonila in malo za tem sem že filala kafetjero. Brez kave ne grem od doma!



Na srečo imam ob sebi dobrega prijatelja, ki mu ni težko me spremljati na mojih tekaških podvigih. Nimam živcev z vožnjo v Trstu, strah me je tiste parkirne hiše zraven železniške postaje z ozkimi in strmimi dovozi  in vprašanje v kakšnem stanju bi lahko bile moje noge po dveh urah teka. S spremstvom je bilo tudi v moji predtekmovalni anksioznosti lažje čakati na avtobus, ki nas je peljal do štarta. Italijani namreč strašno radi organizirajo teke tako, da tekače odpeljejo nekam daleč stran, potem pa ti tečejo nazaj v mesto do cilja. Na avtobusu sem sedela ob oknu in gledala morje, razmišljala na katerih delih bo lažje in kje težje teči in poslušala skrajno klepetava Italijana poleg sebe. Vsa italijanska šarmantnost se je porazgubila.
V Sesljanu sem se razveselila, ko sem videla, da trasa v začetnem delu poteka enako kakor predlani. Lani so jo zavoljo maratoncev nekoliko spremenili in teči smo morali po brezkončnem, a sicer zložnem klancu do Nabrežine, kar je zadevo otežilo. Letos pa so progo vrnili v stare "tirnice".

Na štartu sem imela več kot dovolj (beri: preveč) časa. Pojedla sem še frutabelo in neke sadne prigrizke, spila nekaj vode, čakala (in dočakala) v vrsti na wc, se preoblekla, neki tekačici v polomljeni italijanščini razložila, kje se odda prtljago in oddala svojo za prevoz v Trst, opazovala druge tekače, se ogrela in raztegnila mišice, ob cesti našla lepo množico divjih špargljev, poplesavala v ritmih glasbe na štartu, prepoznala ukrajinski par srednjih let, ki ga redno srečujem v Trsu in v Celovcu... v glavnem uspelo se mi je zamotiti. Končno je nad nas prilebdel helikopter, kar je pomenilo, da bomo kmalu štartali. Ritmi AC/DC so nas pospremili ob prvih korakih. Highway to hell?



Nisem razmišljala, kaj bi lahko šlo narobe. Pomislila sem, da moram za začetek priteči do prve vodne postaje. Kljub začetnem rahlem vzponu skozi Sesljan, mi je šlo dobro in za seboj sem pustila "pacerja" za dve uri. Prvi štirje kilometri so mi minili izredno hitro. Poslušala sem debate Italijanov in razumela sem dovolj, da sem se s poslušanjem zamotila. Pri prvi vodni postaji me je ujel "pacer", ampak sem ga zelo hitro spet prehitela. Rekla sem si, da šibam do naslednje vodne postaje. Pa se mi je zataknilo pri sedmem kilometru. Nekaj v ritmu mojega dihanja ni bilo ok in začela me je "šponati" prepona. Ker ni bilo potrebe po tem, da bi se ustavila, sem nadaljevala s tekom in bolečino sanirala kar vmes, le korak sem imela nekoliko počasnejši. Skozi tisti najlepši tunelček sem grozno trpela, a je bolečina potem hitro izginila, na srečo.

Do druge vodne postaje me je "zajček" ujel in mi dihal za ovratnik. Okoli sebe je imel nekaj tekačev, ki jim je pomagal med tekom in rekel jim je, da naj kar v miru spijejo vodo. Vesela sem bila, da bom lahko točno to naredila tudi sama in mi ne bodo ušli, a čim sem pograbila plastenko in pogledala predse, so bili že pred menoj in tekli dalje. In ostala sem zadaj. Do cilja sem jih sicer videla pred seboj, a ujeti jih nisem mogla več.

www.bavisela.si 
Tekla sem dalje, se prehitevala z drugimi tekači, jih lovila, opazovala, gledala, kako se bližam gradu Miramare in razmišljala o tistih groznih ravninah ob drevoredu. Točno pri Miramaru smo prileteli na ravnino. Vem, da tam lahko "zabije", če ne pospešiš, a me je vseeno "zabilo". Kot bi se tam cesta postavila pokonci, a v resnici tam prideš na ravnino. Pred tem je namreč prijeten klanček navzdol. Tam nekje so me začela boleti kolena. Nič hujšega, poznam že to bolečino. Verjetno jo podcenjujem, a to je tista vrsta bolečine, ki hitro mine. Zoprna je le v toliko, ker se z vsakim kilometrom širi v stegna in dalje v kolke, ob vsem tem pa mi onemogoča, da bi podaljšala korak, čeprav imam moči načeloma dovolj. 

Barabe italijanske, so dali zadnjo vodo na 19. kilometer. Velika večina tekačev z zavedanjem, da cilj res ni več daleč, stisne moči in šiba dalje, jaz pa... psiha popusti in občutek imam, da lahko malo počivam, da bom zmožna zadnja dva kilometra dati vse od sebe. Seveda je počivanje na tem mestu napaka. Še veliko težje kot na hitro spiti požirek in brez pavze teči dalje, je pognati kolena v galop po nekaj metrih hoje. Boli ko hudič. Ampak je šlo. Skozi center mimo železniške postaje in nekaj metrov naprej sem imela še kratek korak in boke nizke, držala sem se, kot da me vleče skupaj. Ko sem ob progi zagledala ljudi (ki sicer niso navijali, le gledali), pa se mi je uspelo zravnati, podaljšati in krepko pospešiti korak. Zagledala sem še Anžeta in še malo pozirala za fotko, potem pa zdirjala dalje. Zadnjih tristo metrov sem se počutila odlično, poskočno, nič utrujeno in sproščeno. Še glasba na cilju mi je dala nekaj dodatnega zagona... en moj najljubših italijanskih "štiklcev"; Vedo nero od Zucchera. Pogledala sem na semafor in pisalo je 02:01 in nekaj sekund. Noro! Ne bi verjela. Prerinila sem se skozi množico do deklice, ki je delila medalje in odhitela iskat avtobuse z garderobo. Počutila sem se odlično. In na koncu sem dobila še SMS sporočilo z doseženim neto časom: 02:00:06. Svašta!



Nisem nadarjena za tek, vse kilometre sem si mogla še kako prigarati in ravno zato sem tako zelo navdušena, če mi gre dobro. Sploh nad tem rezultatom sem presenečena. Malo sem trenirala, zares malo. Tudi drugačnih treningov sem imela ne omembe vredno. Ciljala sem na čas okoli 2 uri in 10 minut, neverjetno sem se bala, da bom spet staknila kako poškodbo, konkretno vnetje iliotibialisa in še česa drugega, sploh ker nisem imela v nogah praktično nobenega dolgega teka. Izteklo se je nad pričakovanji in res sem uživala. Bratranec mi je pred tekom rekel, da mi bo šlo zagotovo dobro. Odgovorila sem mu, da bo šlo, če se bo vse poklapalo. In očitno se je. Vsaj kolikor se je lahko. Po dobrem razmisleku sem celo ugotovila, da je to moj najboljši čas v Trstu, čeprav sem bila lani in predlani precej bolje bolje pripravljena.
V tretje v Trstu sem bila zadovoljna tudi z organizacijo,.. napredujejo! Dobila sem še dodatno motivacijo za moj naslednji "brezglavi" podvig. In verjetno bom spet tekmovala v pokalu Run Alpe Adria, čeprav bi mi bilo, roko na srce, veliko ljubše, če tretji tek ne bi bil v Ljubljani (LM).