petek, 17. april 2015

Nanos, 1240 m.n.v. (po poti iz Stran)

Oče mi je rekel, če grem z njim na Nanos in sem rekla, da z veseljem. Jasno mi je bilo, da mi ne bo treba izbirati med "klasično" položno ali strmo potjo, ker bova šla po tretji. Ta, tretja, ki ni tako priljubljena (množično poznana) med pohodniki, se začne v vasi Strane. Do tja pelje lokalna cestica, mimo dveh vasi; Veliko in Malo Ubeljsko, v centru Stran pa se parkira. Prostora je dovolj, čeprav sem malo oklevala, kje je primerno pustiti avtomobil. Na srečo je vozil oče. 



Na pot naju je pospremila domačinka, kakšnih deset let stara deklica, ki nama je povedala, da malo pohaja po vasi in da ji kuža Runo dela družbo, da ji ni dolgčas. Kako prisrčno! Na prvem ovinku smo se ločili in midva sva strumno zakorakala v klanec. Sprva pot vodi med obdelanimi travniki, potem pa v gozd. Bilo je toplo in ptički so žgoleli, prav prijetno dopoldne. Na prvem razpotju sva se držala leve, daljše poti, ki pelje mimo hranilnice za divjad. V blatu so se videle sledi divjih prašičev in srn. Dalje je pot poraščena s čemažem tako na gosto, da se je skoraj ne vidi, zato sva malo skrenila s poti, da nisva gazila po zelenju. Hitro sva se priključila na obstoječo široko gozdno pot. 





Nekoliko višje je križišče in desna pot pelje do cerkvice sredi gozda. Mala cerkev ima vse potrebno za maše na prostem. Oltar oziroma prižnico, majhen zvonik in klopi za vernike. Je pa že na prvi pogled jasno, da tu maše ni bilo že nekaj časa, ker klopi trohnijo in tudi moj korak na leseni prižnici ni bil samozavesten. Doma sem prebrala, da je to cerkvica sv. Brica in da domačini v splošnem lepo skrbijo za njo. Midva pa sva se malo nadihala in odbrzela naprej. 




Pot je široka in srednje strma, istočasno pa nekoliko neugodna za korakanje. Precej je velikih kamnov, ki pa niso trdno pritrjeni in ob koraku spodnašajo. Ampak kdo bi se menil za to. No, midva zagotovo tega nisva imela za mar in sva tempo še pojačala. Hodila sva res precej hitro in celo presenečena sem bila, da lahko očetu sledim v takšnem tempu. 

Precej više sva se ustavila in počivala ravno toliko, da se nama je umiril srčni utrip, pa še nadomestila sva nekaj izgubljene tekočine. Naprej sva nadaljevala bolj počasi. Spotoma sem gledala kakšne rastlinice rastejo... hecno, istočasno cveti teloh, ki je v nižavah odcvetel že zdavnaj in neke druge cvetke, ki so tudi v dolini ravno vzcvetele. Tudi zvončki so še vedno v polnem cvetenju. No, in če kdo vpraša, če je kaj čemaža... dobesedno za izvoz. Cele preproge. 




Po 1 uri in 40 minutah, kar sva štartala od avta, sva prišla do koče. Ta je bila zaprta in ljudi je bilo malo, tistih nekaj se jih je "sončkalo" na klopeh ob koči. Midva sva šla do grebena in se razgledala naokoli. Res sem bila na Nanosu že velikokrat, a ne spomnim se, da bi se kdaj videlo tako daleč. Monfalcone (Tržič), Trst, Koper, Piran, Savudrija... Res je bilo lepo. 

Na vrhu se nisva zadrževala prav dolgo in sva hitro krenila nazaj. Za ta del poti sva potrebovala 1 uro in 10 minut, kar je kar 50 minut manj od tistega kar piše na smerni tablici pri Vojkovi koči. Sem se kar nagarala, tudi navzdol. Res je bil tole "fitnes" izlet, nisva se ravno sprehajala. In ker sva bila tako pridna in več kot koristno izkoristila poletno dopoldne sredi pomladi, sva si zaslužila kavo v Postojni. 




Moram priznati, da mi je ta pot iz Stran veliko ljubša od onih dveh iz Razdrtega. Je sicer daljša, a manj obljudena. Po zahtevnost je nekje med položno in strmo in ima bistveno prednost; v zgornjem delu pot ne poteka preko travnika, zato te veter pod vrhom ne odnese in sonce ne skuri. Na splošno je pot veliko bolj razgibana in slikovita. Luštna je!

Ni komentarjev: