četrtek, 23. april 2015

Nordijska hoja... tečajne drobtinice

Če hočemo pravilno hoditi, se moramo tega naučiti. Zato je pametno obiskovat kak tečajček, kjer lahko v kratkem času človek pridobi vsa potrebna znanja za to, da lahko hodi. Seveda mislim na nordijsko hojo, ne običajno hojo, to že znamo. Nordijska hoja pa je malo bolj kompleksna. In ravno s poučevanjem nordijske hoje smo resno zaštartali v Žireh, pod okriljem lokalnega športnega društva (TrimAs).

Ljudi je bilo presenetljivo dosti že na predstavitvi v začetku mesca, še bolj me je presenetila številčna udeležba na tečaju. Ljudje z veseljem spoznavajo, da je nordijska hoja odlična rekreacija, ki hitreje poganja kri po žilah, krepi celo četo mišic in je družabna in zabavna. 
Zdaj smo komaj na polovici naših tečajniških učnih uric in tečajniki izredno lepo napredujejo, se jim vidi, da imajo šport v krvi. 

Da bi bil tečaj čimbolj zanimiv, sem se potrudila sestaviti program, ki bi zajel učenje vseh potrebnih prvin nordijske hoje in da bi bil hkrati čimbolj raznolik in pester. Na prvi vaji sem tečajnikom predstavila nekaj teoretičnih dejstev o disciplini; iz kje izhaja, kakšne palice uporabljamo in zakaj je dobra. Poslušali se s takim zanimanjem, da je na momente vladala takšna pozornost, da bi jo lahko z nožem rezala. 
Po uvodni teoriji smo nadaljevali z ogrevanjem. Odločila sem se za ogrevanje brez palic, vključili smo nekaj vaj za moč in nekaj družabnih iger za bolj sproščeno vzdušje. Istočasno so te igre odlične za motoriko, koordinacijo in reflekse. Ker pa je hoja naša ključna sestavina, smo tečajnike hitro seznanili z dvotaktnim diagonalnim korakom, po domače "nasprotna roka, nasprotna noga". Ključne so bile razlaga, demonstracija in končna izvedba koraka. Ni jim šlo slabo. 
Na koncu smo naredili še raztezne vaje in še eno igrico za boljše družabno povezovanje med tečajniki in učitelji in tečajniki med sabo. 

Le en dan je bil vmes prost in spet smo se dobili ob isti uri na istem mestu, na Ledinici. Tokrat smo dvignili pulz z hojo, ki so jo že osvojili. Pri splošnem ogrevanju smo vključili tudi palice, ravno tako pri vajah za moč. Brez kratke igrice tudi tokrat ni šlo. S posebnimi vajami smo utrdili koordinacijo gibanja v dvotaktnem diagonalnem koraku. Ob izvajanju "vlakcev" in menjavi ritma smo se vsi zabavali, in se tudi učili. Razložila sem še tehniko dvokoraka s soročnim odrivom. Za moj okus malce težja tehnika jim ni delala velikih težav, zato smo hitro prešli na učenje menjave odrivne noge med hojo, brez ustavljanja. Brez razteznih vaj in zaključne motivacijske igrice jih nismo spustili domov. 

Lepo je videti nasmejane ljudi, ki prijetno utrujeni odhajajo s palicami v roki domov. Ker uživajo v gibanju in druženju veš, da bodo prišli še. Njihov nasmeh pa učitelju pove več kot sto besed, kar le še podkrepi skupinski aplavz na koncu vadbe. Brez veze ta sentimentalnost! Po praznikih grem v akcijo v tretje in v naše korakanje po ravninskem travniku bomo dodali še malo klančka. Nedvomno bo spet zabavno!  

petek, 17. april 2015

Nanos, 1240 m.n.v. (po poti iz Stran)

Oče mi je rekel, če grem z njim na Nanos in sem rekla, da z veseljem. Jasno mi je bilo, da mi ne bo treba izbirati med "klasično" položno ali strmo potjo, ker bova šla po tretji. Ta, tretja, ki ni tako priljubljena (množično poznana) med pohodniki, se začne v vasi Strane. Do tja pelje lokalna cestica, mimo dveh vasi; Veliko in Malo Ubeljsko, v centru Stran pa se parkira. Prostora je dovolj, čeprav sem malo oklevala, kje je primerno pustiti avtomobil. Na srečo je vozil oče. 



Na pot naju je pospremila domačinka, kakšnih deset let stara deklica, ki nama je povedala, da malo pohaja po vasi in da ji kuža Runo dela družbo, da ji ni dolgčas. Kako prisrčno! Na prvem ovinku smo se ločili in midva sva strumno zakorakala v klanec. Sprva pot vodi med obdelanimi travniki, potem pa v gozd. Bilo je toplo in ptički so žgoleli, prav prijetno dopoldne. Na prvem razpotju sva se držala leve, daljše poti, ki pelje mimo hranilnice za divjad. V blatu so se videle sledi divjih prašičev in srn. Dalje je pot poraščena s čemažem tako na gosto, da se je skoraj ne vidi, zato sva malo skrenila s poti, da nisva gazila po zelenju. Hitro sva se priključila na obstoječo široko gozdno pot. 





Nekoliko višje je križišče in desna pot pelje do cerkvice sredi gozda. Mala cerkev ima vse potrebno za maše na prostem. Oltar oziroma prižnico, majhen zvonik in klopi za vernike. Je pa že na prvi pogled jasno, da tu maše ni bilo že nekaj časa, ker klopi trohnijo in tudi moj korak na leseni prižnici ni bil samozavesten. Doma sem prebrala, da je to cerkvica sv. Brica in da domačini v splošnem lepo skrbijo za njo. Midva pa sva se malo nadihala in odbrzela naprej. 




Pot je široka in srednje strma, istočasno pa nekoliko neugodna za korakanje. Precej je velikih kamnov, ki pa niso trdno pritrjeni in ob koraku spodnašajo. Ampak kdo bi se menil za to. No, midva zagotovo tega nisva imela za mar in sva tempo še pojačala. Hodila sva res precej hitro in celo presenečena sem bila, da lahko očetu sledim v takšnem tempu. 

Precej više sva se ustavila in počivala ravno toliko, da se nama je umiril srčni utrip, pa še nadomestila sva nekaj izgubljene tekočine. Naprej sva nadaljevala bolj počasi. Spotoma sem gledala kakšne rastlinice rastejo... hecno, istočasno cveti teloh, ki je v nižavah odcvetel že zdavnaj in neke druge cvetke, ki so tudi v dolini ravno vzcvetele. Tudi zvončki so še vedno v polnem cvetenju. No, in če kdo vpraša, če je kaj čemaža... dobesedno za izvoz. Cele preproge. 




Po 1 uri in 40 minutah, kar sva štartala od avta, sva prišla do koče. Ta je bila zaprta in ljudi je bilo malo, tistih nekaj se jih je "sončkalo" na klopeh ob koči. Midva sva šla do grebena in se razgledala naokoli. Res sem bila na Nanosu že velikokrat, a ne spomnim se, da bi se kdaj videlo tako daleč. Monfalcone (Tržič), Trst, Koper, Piran, Savudrija... Res je bilo lepo. 

Na vrhu se nisva zadrževala prav dolgo in sva hitro krenila nazaj. Za ta del poti sva potrebovala 1 uro in 10 minut, kar je kar 50 minut manj od tistega kar piše na smerni tablici pri Vojkovi koči. Sem se kar nagarala, tudi navzdol. Res je bil tole "fitnes" izlet, nisva se ravno sprehajala. In ker sva bila tako pridna in več kot koristno izkoristila poletno dopoldne sredi pomladi, sva si zaslužila kavo v Postojni. 




Moram priznati, da mi je ta pot iz Stran veliko ljubša od onih dveh iz Razdrtega. Je sicer daljša, a manj obljudena. Po zahtevnost je nekje med položno in strmo in ima bistveno prednost; v zgornjem delu pot ne poteka preko travnika, zato te veter pod vrhom ne odnese in sonce ne skuri. Na splošno je pot veliko bolj razgibana in slikovita. Luštna je!

sreda, 15. april 2015

Najprej hodi, potem teci (in hodi)

Sredina aprila je že skrajni čas, da začnemo misliti na poletje. Ne mislim o tem, kam bi šli na dopust, katero zelenjavo bomo kupili za na piknik ali v katerem jezeru se bo najbolje ohlajati. Govorim o... Večina žensk in nekaj manj moških imajo pomisleke in idealne predstave o tem, kako naj bi izgledali, ko oblečejo kopalke, kratke hlače in oprijete majčke brez rokavov, da bodo na dopustu, pikniku ali ob jezeru izgledali tako dobro, da bodo v kopalkah, kratkih hlačah in oprijetih majčkah brez rokavov lahko brez pomislekov sproščeni in samozavestni. 

Nekateri se za to trudijo že od zgodnje jeseni, drugi odlašajo, tretjim pa je vseeno. Slednji so redki in so aktivni zgolj in samo zato, da se dobro počutijo, ob tem pa lepa postava, vidne mišice, manj maščobe in celulita pridejo same po sebi in so le prijetna posledica uživanja med fizično aktivnostjo. Da pa bi uživali, moramo izbrati vrsto vadbe, ki nam bo ustrezala. 

Večina nas najraje preživi prosti čas v naravi. Torej potrebujemo aktivnost, ki se odvija zunaj. Kaj lahko počnemo zunaj? Košarka, odbojka na mivki, nogomet, tenis... Košarka in nogomet sta bolj za moške kot za ženske (no, ženske rade gledamo, kako se moški podijo za žogo), za odbojko na mivki rabiš dobro igrišče in vsaj še tri somišljenike, ki imajo čas točno takrat kot ti, tenis je tehnično zahtevnejši in spet potrebuješ dobro igrišče, kar ponavadi pogojuje članstvo v katerem od teniških klubov. Ostanejo še individualni športi in večina se jih zapodi v tek. Tek je super, nič ne rečem. 

Nordijska hoja


Ja, tek je super, nič ne rečem, ampak ali je tek primeren za ljudi s prekomerno težo, za take, ki že leta sedijo na kavču in se sprehodijo le do prodajalca s sladoledom, ali je primeren za nekoga, ki ima blage težave s koleni, gležnji ali hrbtenico. Niti ne! Takšne ljudi gledam, kako tekajo na barju. Trudijo se, vedno rečem "svaka čast", ampak... za kakšno ceno. Vsi rožnati v obraz, komaj dihajo, "švicajo" ko nori, obute imajo neprimerne tekaške copate, ker so kupili tiste, ki so jim bili všeč, prepotena bombažna majica se jim suši na hrbtu, da ne govorim o pulzu, ki je astronomski. Ti "tekači" verjetno ne uživajo v teku. Še huje, trpijo. Njihov tekaški tempo je tako počasen in tehnika pokvarjena, da bi veliko več naredili zase, če bi hodili in se ne matrali poskakovati s tekaškimi koraki. Naslednji dan jih vse boli, staknejo še kakšno poškodbo in so nasploh nezadovoljni. Povsem verjetni scenarij je, da kmalu superge vržejo v kot in konec. 

Takšni bi morali, po mojem mnenju, najprej hoditi. Veliko in aktivno. Tako aktivno, da je frekvenca srčnega utripa na cca. 60% njihovega maksimalnega srčnega utripa. Samo tako se krepi srčno-žilni sistem, a še vedno ne prekoračimo meje, da bi se v mišicah nabirala mlečna kislina. Torej naslednji dan ne bo pretiranega musklfibra, kljub vsemu pa se bo topila telesna maščoba. Shujšali bomo in si dvignili tudi aerobni prag, s čimer se bo sčasoma pokazala tudi možnost, da bomo z lahkoto tekli in pretekli nekaj kilometrov v kosu in najvažneje ob tem uživali. 

Napredujmo počasi in ne se zapodit takoj v tek. Najprej je treba hodit, da bomo lahko tekli. Še več pa bomo naredili koristnega, če bomo s seboj na sprehod peljali palice. Pozor: mi bomo peljali palice na sprehod in ne obratno!!! :) 

sobota, 11. april 2015

Nordijska hoja... prve prave učne urice

Trije dokaj novopečeni učitelji nordijske hoje in teka smo danes opravili svoje prve učne urice. V Žireh smo pripravili predstavitev, kaj nordijska hoja sploh je. Udeležilo se je je luštkano število hoje željnih radovednežev in vsi so z zanimanjem spremljali nekaj osnovnih značilnosti hoje s palicami po smučarsko (nordijske hoje) ob power point "slajdih". Lokacija predavaja je bila fantastična. Dobili smo se pri brunarici, ki je pravzaprav spodnja postaja vlečnice na smučišču v Ledinici. To je zaselek, ki je le nekaj minut hoda od centra Žirov. 

Po nekaj razdeljenih piškotih in kozarčkih čaja, smo razdelili palice in se odpravili na travnik, kjer so se udeleženci spoznali s konkretnimi koraki in pravilno tehniko nordijske hoje. Razdelili smo jih v dve skupini, ker je bilo tako delo lažje. Eni skupini je "poveljeval" Anže, drugo sem prevzela jaz, sodelovala pa je še Mateja, nad vsemi tremi pa je bdel Mirko. Vodila sem začetno ogrevanje, z Matejo sva prikazali nekaj vaj za moč, da smo razbili nekaj napetosti in vso vadbo še popestrili sem dodala še nekaj praktičnih iger, ki spretno prikrivajo vaje za koncentracijo, spretnost, hitrost in reflekse. Mislim, da smo se prav vsi pošteno zabavali. 

Dobro ogreti in razgibani smo se lotili učenja DDK, dvotaktnega diagonalnega koraka. Ljudem sem povedala, da se sicer to sliši hudo "kunštno", ampak v resnici ni. Vodili smo jih skozi nekaj učinkovitih vaj, ki popeljejo do pravilne tehnike. Korakali smo gor in dol po travniku in že po nekaj prehojenih dolžinah se je pokazal konkreten napredek. Da ne bi mislili, da obstaja le ena vrsta koraka, smo jih naučili še osnove dvokoraka s soročnim odrivom. Ta jim je delal majo več težav, ampak za začetnike je to normalno. Trudila sem se po najboljših močeh, da bi jih postopoma popeljala do celostne izvedbe, ampak ostali smo nekje na sredini. Pa nič zato, ker bomo s tem nadaljevali na enem od prihodnjih tečajev, ki jih planiramo izvesti. 

Predstavitev nordijske hoje v Žireh (11.4.2015), foto: Srečo G. (TrimAs) 


Nobena vadba se ne konča kar tako sredi korakanja. Pod Matejinim vodstvom smo naredili raztezne vaje za zgornji del telesa, jaz sem vodila "streching" za spodnj del telesa. To je bilo hkrati tudi sklepno dejanje naše predstavitve. Trajala je približno tri ure in nekateri so bili že konkretno utrujeni. 
Velika večina jih je bilo navdušenih in verjamem, da se bomo kmalu spet podili s palicali po žirovskih travnikih. Vsi zadovoljni, malo opečeni, malo prevetreni in utrujeni smo si zaslužili povračilo izgubljenih kalorij, ob katerih smo že kovali nove plane za strumno in veselo korakanje po zelenih poljanah. Naj se sliši še tako poetično... nordijska hoja je zakon!